17. do 21. maj 2026: MEDNARODNI IZLET NA SLOVAŠKO

Članice in člani Društva upokojencev ministrstva za obrambo – DU MO smo bili od 17. do 21. 5. 2026 na mednarodnem izletu na Slovaškem. Cilj je bil, da si ogledamo znamenitosti Slovaške in se seznanimo z njeno zgodovino, z njenimi znamenitostmi in spoznamo njene prebivalce. To je bil zelo lep in zanimiv izlet. Slovaška je zelo lepa, čista in urejena država s prijaznimi ljudmi. Zanimivo je, da je na Slovaškem pivo ceneje od kave. Vsekakor je Slovaška vredna obiska in ogleda. Vodnica Sandra Boršič iz turistične agencije MANA d.o.o., Kandijska cesta 36, 8000 Novo Mesto, nam je zelo lepo predstavila državo Slovaško, vsa mesta in kraje, ki smo si jih ogledali in nas seznanila z zgodovinskimi dejstvi. Povedala nam je tudi nekaj življenjskih pravljic in poučnih anekdot, … Imeli smo priložnost povedati tudi svoja opažanja in izraziti svoje mnenje in želje. Voznika Robert in Damjan iz družinskega podjetja AVTOBUSNI PREVOZI MRGOLE d.o.o., Telče 19a, 8295 Tržišče, sta nas ves čas varno in udobno vozila z novim avtobusom. Seveda potovanje ne bi bilo takšno kakor je bilo, če ne bi bilo Jelene in Dušana, ki sta ves čas skrbela, da nismo bili dehidrirani ali brez ustreznih prigrizkov in zdravilnih napitkov. Zahvala tudi vsem, ki ste prinesli prigrizke in napitke, ki smo jih imeli do konca potovanja. Eden od odličnih zdravilnih slovaških napitkov je »DEMANOVKA«, polna zdravilnih zelišč, … Jelena in Dušan, vama pa zares velika in iskrena hvala v mojem in v imenu vseh potnikov.

SMER POTOVANJA: LJUBLJANA – MARIBOR – GRADEC – DUNAJ – BRATISLAVA – PIEŠTANY – TRENČIN – ŽILINA – VISOKE TATRE – ŠTRBSKE PLESO – STARI SMOKOVEC – POPRAD – SPIŠKI GRAD – LEVOČA – BANSKA BISTRICA – NITRA – TRNAVA – BRATISLAVA – DUNAJ – GRADEC – MARIBOR – LJUBJANA; (cca. 1.700 km)

POTOVANJE PO DNEVIH:

  1. dan: nedelja, 17. 5. 2026: LJUBLJANA – DUNAJ – PIEŠTANY – TRENČIN – ŽILINA; 630 km;

Zjutraj ob 05:00 smo začeli naše potovanje na parkirišču vojašnice Edvarda Peperka v Ljubljani. Z novim avtobusom podjetja MRGOLE smo začeli po vožnjo proti Šentilju, kjer so se nam pridružili naši Štajerski in Prekmurski kolegi. Z vmesnimi postanki smo se zapeljali mimo Gradca, Dunaja, Bratislave in Trnave vse do glavnega slovaškega zdraviliškega kraja Pieštany. Piešany so znano zdraviliško mesto na zahodu Slovaške ob reki Váh. Pieštany so upravno središče istoimenskega okrožja v Trnavskem okraju z okoli 27.000 prebivalci. Mesto je mednarodno prepoznavno po svojih zdravilnih termalnih vrelcih in zdravljenju bolezni gibalnega sistema. Žal so nas tu pričakale drobne dežne kapljice, ki pa nikakor niso pokvarile dobrega razpoloženja. Tu smo imeli daljši postanek za sprehod do zdravilišča Pieštany in krajši ogled mesteca Pieštany. Termalna voda ima temperaturo 67-69oC. Prvi pomembni lastniki toplic so bili člani madžarske fevdalne rodbine Erddody. Nekaj časa smo si vzeli tudi za ogled mesteca Pieštany. Nato smo nadaljevali potovanje do Trečina. Trenčin, slovaško Trenčín je mesto na zahodu Slovaške v osrednji dolini reke Váh blizu meje s Češko in približno 120 km od Bratislave. Ima več kot 55.000 prebivalcev. Je osma največja občina v državi in sedež Trenčinske regije in Trenčinskega okraja. Na skali nad mestom je mogočen srednjeveški grad. Trenčin je skupaj s finskim Oulujem v letu 2026 od Gorice in Nove Gorice prevzel naziv: »Evropska prestolnica kulture.« Trenčin leži v Trenčinski kotlini v severozahodni Slovaški na madmorski višini 262 metrov. Njegova površina meri 82 kvadratnih kilometrov. Obdajajo ga Strážovske gore, Považský Inovec in Beli Karpati. Slednji so zaščiteno območje. Skozi mesto v smeri sever-jug teče reka Váh. Za mnoge je to najlepše mesto na Slovaškem. Kljub rahlemu dežju smo se sprehodili po zelo lepo urejenem mestnem jedru Trenčina do cerkve na vznožju grajskega hriba. Na mogočnem gradu, ki se vzpenja nad Trenčinom, je bila zaprta Barbara Celjska cesarica Svetega rimskega cesarstva. Na tem mestu so Rimljani izbojevali slovito zmago nad barbarskimi Kvadi. Po sprehodu po mestu Trenčin in manjšem okrepčilu smo nadaljevali potovanje po slikoviti dolini reke Vah do lepega starega mesta Žilina, ki je bilo pomembno trgovsko mesto na t.i. Jantarjevi poti. Danes je mesto center slovaške avtomobilistične industrije (KIA in HYUNDAI). Po namestitvi v Hotel GALILEO, Žilina, 3*; Hlinská 2584/25, 010 01 Žilina, smo imeli večerjo in popili odlično slovaško pivo. Nekateri so se sprehodili po okolici hotela, nekateri pa smo se odpravili na počitek. Odkrito povedano, ta hotel si ne zasluži 3*. No, kljub vsemu je bilo O.K.

  1. dan: ponedeljek, 18. 5. 2026: ŽILINA – VISOKE TATRE – ŠTRBSKE PLESO – POPRAD; 200 km;

Po zajtrku smo se odpravili na raziskovanje ožjega mestnega centra mesteca Žilina. Žilina je četrto največje mesto na Slovaškem in ima 80.000 prebivalcev. Na kratko smo se seznanili z zgodovino in se peš mimo cerkve Svete Trojice odpravili na glavni trg Žiline, kjer smo popili jutranjo kavico. Vreme je bilo še vedno oblačno, pa tudi kakšna dežna kapljica se je utrnila. Po ogledu Žiline smo nadaljevali potovanje proti Tatram. Na poti v Tatre nas je spremljala nadvse zanimiva planinska pokrajina prepredena z gozdovi. Pred prihodom v najbolj znano letovišče Štrbske Pleso (1355 m), smo se na predlog naše sopotnice Ljubice Fišer ustavili v odlični restavraciji, leseni koči – KOLIBA ŽERUCHA, kjer smo imeli postanek za kosilo. Nekateri smo imeli še malico iz nahrbtnika. Kosilo, lokalna hrana, je bilo odlično, pa tudi pivo ni bilo slabo. Nato smo nadaljevali pot proti Štrbskemu Plesu. Med potjo smo z malo domišljije in z Mijino pomočjo nekateri celo »videli« medveda. Štrbske Pleso je smučarsko in turistično središče ter zdravilišče v Visokih Tatrah ob istoimenskem jezeru. Štrbske Pleso leži precej visoko, približno sto metrov višje od naše Pokljuke, pa vendar je povezano z železnico, pametno. Žal nam vreme ni dopustilo, da bi si ogledali vrhove Visokih Tatr. Bilo je oblačno in megleno, tako, da tudi, ko smo bili ob obali jezera, jezera skoraj nismo videli. Tudi ogled znanih skakalnic ni bil možen, saj so bile ovite v meglo. Sprehodili smo se po Štrbskem Plesu, kupili nekaj spominkov, popili kavico in pivo. Naslednji krajši postanek smo imeli v turističnem središču Stary Smokovec. Tudi tu, zaradi megle in oblakov nismo imeli priložnosti uživati v razgledih na Tatre. Vzpenjača na sedlo Skalnaté Pleso 1751 m, niti gondola na sam vrh LOMNICKÝ ŠTIT, kjer so na višini 2634 m, vse Visoke Tatre kot na dlani, zaradi slabega vremena nista vozili. Malo smo si razgledali Stary Smokovec in se odpravili v hotel v Popradu. Hotel SATEL, POPRAD, 3*; Mnoheľova 826/5, Poprad je bil odličen. Po večerji smo se odpravili na počitek.

  1. dan: torek, 19. 5. 2026: POPRAD – SPIŠKI GRAD – LEVOČA – BANSKA BYSTRICA; 120 km;

Po zajtrku smo se napotili naravnost proti največjemu gradu na Slovaškem, proti Spiškemu gradu. Spiški grad je največji srednjeevropski grad, ki velja za največjo srednjeveško utrdbo v srednji Evropi. Stoji na vzpetini nad mestecem Spišské Podhradie v vzhodnem delu Slovaške, nedaleč od Levoče. Leta 1993 je bil skupaj s Spišsko Kapitulo in cerkvijo sv. Duha v Žehri vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Sledila je krajša vožnja do mesteca Levoča. Levoča je zabeležena v dediščini Unesca in leži znotraj dobro ohranjenega obzidja, ki v celoti obkroža zgodovinsko središče. V mestu Levoča smo obiskali gotsko cerkev, baziliko svetega Jakoba. To je katoliška župnijska cerkev iz 14. stoletja in je posvečena apostolu Jakobu. Notranjost vsebuje več gotskih oltarjev, vključno z glavnim oltarjem najvišjim lesenim oltarjem na svetu, 18,62 m iz delavnice mojstra Pavla iz Levoče, ki je bil dokončan leta 1517. Cerkev je druga največja na Slovaškem in hrani dobro ohranjeno opremo ter umetnine. Zvonik je iz 19. stoletja. Cerkev je bila leta 2009 dodana na Unescov seznam svetovne dediščine in je tudi slovaški narodni spomenik. Leta 2015 je papež Frančišek cerkev razglasil za manjšo baziliko. Pot smo po postanku v Levoči nadaljevali skozi gozdnato področje Nacionalnega parka Slovensky raj pod Nizkimi Tatrami vse do Banske Bistrice.

Banska Bistrica, slovaško Banská Bystrica, je srednje veliko mesto v osrednji Slovaški, ki leži ob reki Hron v dolgi in široki dolini, obkroženi z gorskimi verigami Nizkih Tater, Veľke Fatre in Kremniške gore. Banska Bistrica je s približno 75.000 prebivalci šesta najbolj naseljena občina na Slovaškem. Današnje mesto so ustanovili nemški naseljenci, ki so jih povabili madžarski kralji Árpádovci, v srednjem veku, vendar je bilo zgrajeno na nekdanji slovansko/slovaško/avarski naselbini. Bilo je del grofije Zolyom. Med vladavino Béle IV. je leta 1255 pridobilo občinske privilegije svobodnega kraljevega mesta Kraljevine Ogrske in se naselilo z Nemci iz Thüringena. Mesto rudarjev bakra je dobilo današnjo slikovito podobo v poznem srednjem veku, ko so bogati meščani zgradili osrednje cerkve, dvorce in utrdbe. Je glavno mesto Banskobistriškega okraja in okrožja Banska Bistrica. Je tudi sedež Univerze Mateja Bela. Kot zgodovinsko mesto z enostavnim dostopom do okoliških gora je Banska Bistrica priljubljena zimska in poletna turistična destinacija. Banska Bistrica stoji na nadmorski višini 362 m in pokriva površino 1032km. Je približno na pol poti med dvema največjima slovaškima mestoma, 208 kilometrov severovzhodno od slovaške prestolnice Bratislave in 217 kilometrov zahodno od Košic. Veriga diskretnih predmestij in vasi ga povezuje z Zvolnom, drugim večjim mestom 20 kilometrov na jugu. Banska Bistrica je bila zibelka Slovaške narodne vstaje. Med drugo svetovno vojno je Banska Bistrica postala središče protinacistične opozicije na Slovaškem, ko se je 29. avgusta 1944 iz mesta začela slovaška narodna vstaja, eden največjih protinacističnih odporniških dogodkov v Evropi. Uporniki so bili 27. oktobra 1944 poraženi in Bansko Bistrico so za kratek čas zasedle nemške sile, preden so jo 26. marca 1945 osvobodile sovjetske in romunske enote. Po vojni je Banska Bistrica postala upravno, gospodarsko in kulturno središče osrednje Slovaške. Od 1950 je univerzitetno mesto. Njena največja Univerza Mateja Bela je bila ustanovljena leta 1992. Sprehodili smo se po urejenem glavnem trgu, se nekoliko okrepčali in se odpravili proti hotelu. CITY hotel, Banská Bystrica, 2*; Partizánska cesta 85, 974 01 Banská Bystrica je kar prijeten hotel. Tu smo imeli dobro večerjo, sami pa smo si pripravili tudi prijetno vzdušje.

  1. dan: sreda, 20. 5. 2026: BANSKA BYSTRICA – NITRA – TRNAVA – BRATISLAVA; 210 km;

Po zajtrku smo nadaljevali vožnjo skozi narodni park SLOVENSKY RAJ. To je lepa pokrajina z vrsto značilnih kraških pojavov. Ustavili smo se v mestecu Bojnice in se odpravili na ogled gradu Bojnice. Bojnice so zgodovinsko mestece, ki leži ob reki Nitri. Grad Bojnice velja za eno najlepše urejenih »historicističnih« trdnjav na Slovaškem. Grad Bojnice, slovaško Bojnický zámok, je srednjeveški grad. To je romanski grad z nekaterimi izvirnimi gotskimi in renesančnimi elementi, zgrajen v 12. stoletju. Grad Bojnice je eden najbolj obiskanih gradov na Slovaškem, vsako leto ga obišče več sto tisoč obiskovalcev in je tudi priljubljeno prizorišče za snemanje domišljijskih in pravljičnih filmov. Grad Bojnice se v pisnih virih, v listini opatije Zobor prvič omenja leta 1113. Grad je imel več lastnikov: prvi lastnik je bil ogrski plemič Matej III. Csák, ki ga je leta 1302 prejel od ogrskega kralja Ladislava V. Kasneje, v 15. stoletju, je bil v lasti ogrskega kralja Matije Korvina, ki ga je leta 1489 podaril svojemu nezakonskemu sinu Ivanu Korvinu. Matija je rad obiskoval Bojnice in tu je delal na svojih kraljevih ukazih. Narekoval jih je pod lipo, ki je danes znana kot »lipa kralja Matije«. Po njegovi smrti je grad postal last družine Zápolya, ogrske plemiške družine. Thurzós, najbogatejša družina v severnem Ogrskem kraljestvu, je leta 1528 kupila grad in se lotila njegove velike obnove. Nekdanjo trdnjavo so spremenili v renesančni grad. Od leta 1646 dalje so bili lastniki gradu Pálffyji, ki so nadaljevali z obnovo gradu. Nazadnje je zadnji graščak iz rodbine Pálffy, madžarski grof János Ferenc Pálffy (1829-1908), v letih 1888–1910 izvedel kompleksno romantično rekonstrukcijo in ustvaril današnjo imitacijo francoskih dvorcev v dolini Loare. Ni le dal prenoviti grad, ampak je bil tudi arhitekt in grafični oblikovalec. Svoj umetniški okus in ljubezen je izkoristil za zbiranje umetnin. Bil je eden največjih zbirateljev starin, tapiserij, risb, slik in kipov svojega časa. Po njegovi smrti in dolgih prepirih so njegovi dediči prodali številne dragocene umetnine z gradu in nato 25. februarja 1939 prodali grad, zdravilišče in okoliško zemljo češkemu podjetniku Janu Antonínu Baťi, lastniku čevljarskega podjetja Bata. Po letu 1945 je Baťovo premoženje zaplenila češkoslovaška vlada in grad je postal sedež več državnih ustanov. 9. maja 1950 je v gradu izbruhnil požar, a so ga na državne stroške obnovili. Po tej rekonstrukciji je bil tu odprt muzej, specializiran za dokumentacijo in predstavitev obdobja arhitekturnih neoslogov. Muzej Bojnice je danes del Slovaškega narodnega muzeja. Po ogledu gradu, grajskega parka in živalskega vrta v bližini, smo imeli še nekaj časa za kosilo. Nato smo nadaljevali potovanje v smeri Bratislave. Vozili smo se po »vinski« cesti, vinogradov pa nismo videli. V mestecu Trnava smo se ustavili in se podali na degustacijo vina. Preizkušnja vina je potekala kar v restavraciji tamkajšnjega teatra. Preizkusili smo tri vrste vina, dve beli in eno rdeče. Prvo belo vino je bilo »VELTLINSKE ZELENE – MUŠKAT MORAVSKY«, suho vino. Ženske so rekle »kislica«. Drugo belo vino je bilo polsuho, vendar ni bilo iz steklenice, temveč direktno iz soda in ni za prodajo. Rdeče vino pa je bilo »VINO Z DVORA, DUNAJ«, imenovano po Donavi, ker trta raste v porečju Donave. Vino je zelo podobno naši Belokranjski MODRI FRANKINJI. Bila je kar zanimiva pokušina. Mi sicer nismo vrhunski enologi, na podlagi izkušenj pa zelo dobro vemo, kaj je dobro vino. Sledila je le še vožnja do Bratislave in namestitev v Hotel BRATISLAVA 4*; Seberiniho 9, Bratislava II, Bratislava. Po namestitvi v hotel smo se zbrali pred recepcijo in se skupaj peš odpravili v deset minut oddaljeno restavracijo »GURMANSKY DVOR U ORAVCA« na odlično večerjo. Po večerji smo se še malo sprehodili po okolici in se odpravili k počitku.

  1. dan: četrtek, 21. 5. 2026: BRATISLAVA – DUNAJ – LJUBLJANA; 450 km;

Prebudili smo se v prelepo spomladansko jutro in se po zajtrku odpravili novim doživetjem naproti. Sledil je ogled slovaške prestolnice Bratislave. Bratislava je glavno mesto Slovaške in z okoli pol milijona prebivalci, z okolico ocenjeno na 720.000. Obenem je tudi največje mesto Slovaške. Glede na velikost Slovaške je razmeroma majhna prestolnica. To vlogo ima komaj 100 let. Uradno se tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so tudi Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok. Bratislava je na jugozahodnem Slovaškem ob vznožju Malih Karpatov, ki zavzema oba bregova reke Donave in levi breg reke Morave. Meji na Avstrijo in Madžarsko je edina državna prestolnica, ki meji na dve suvereni državi. V Bratislavi je med drugim sedež največje in najstarejše slovaške Univerze Komenskega, Slovaške tehniške univerze ter Slovaške akademije znanosti. Povzpeli smo se do bratislavskega gradu, ki dominira nad mestom. Tam smo se malo razgledali po okolici, v sam grad pa zaradi obiska hrvaške delegacije nismo mogli. Na stopnišču pred Državnim svetom Slovaške republike – »Národná rada Slovenskey republiky«, smo se fotografirali in se razgledali po okolice Bratislave. Pogled je segal daleč čez Donavo na zahod proti Avstriji in na jug proti Madžarski. Nadaljevali smo z ogledom lepo urejenega srednjeveškega jedra: glavni trg s srednjeveškim obzidjem, Michalov stolp, stolnica Sv. Martina in Mozartova palača, kjer je imel slavni skladatelj enega prvih koncertov. Seveda smo postali tudi pri zelo znanem bronastem kipu Čumila v mestnem jedru. Kip je bil postavljen v spomin in v čast delavcu, čistilcu, ki se je zaljubil v lepo dekle. Ko je povedal kaj dela, ga je dekle zapustilo. Ker dekle ni imelo poguma, da mu naravnost pove, da ga bo zapustilo, mu je obljubilo, da bosta skupaj šla na kavo. Dekle nikoli ni prišlo na kavo in ni izpolnilo svoje obljube. On pa jo je nesrečen čakal vsak dan, ob isti uri na istem mestu, vendar je ni dočakal. Prijatelji, ki so ga dobro poznali, so ga tolažili ampak zaman. Od bolečine in razočaranja je čez nekaj mesecev umrl. Mesto se mu je oddolžilo tako, da so v znak spoštovanja postavili bronast kip in kavarnico v bližini. Tako lahko ljudje skupaj z njim popijejo kavico in izrazijo spoštovanje, sočutje in zahvalo za njegovo delo. Kaj lahko ženska stori moškemu!!! Po ogledu prikupnega mestnega jedra smo imeli še nekaj časa za kosilo in ob 13:00 smo se odpravili proti domu. Sledila je vožnja mimo Dunaja in Maribora, kjer so izstopili potniki iz Štajerske in Prekmurja in naprej proti Ljubljani, kamor smo prispeli ob 19:30.

Fotografije: Jožef Poje in Janez Gomzi;

Foto-album: g. Jožef Poje;

Povezava do foto albuma: Slovaška 2026, 17. – 21. maj;

Pripravil: Janez Gomzi

Ljubljana, 27. 5. 2026