16. april 2026: EKSKURZIJA V SLOVENJ GRADEC
Članice in člani ljubljanske sekcije DU MO smo se 16. 4. 2026 odpravili na ekskurzijo na Koroško, v Slovenj Gradec. Cilj je bil, da si ogledamo znamenitosti starodavnega mesta, ki se ponaša z nazivom »glasnik miru«. Ko smo odhajali iz Ljubljane se je obetal lep spomladanski dan, ki se je popolnoma razvedril po postanku na Trojanah. Do Slovenj Gradca smo pripotovali relativno hitro. Z vodnikom po Slovenj Gradcu, prijetnim mladeničem g. Klemnom Uršičem smo bili dogovorjeni, da se srečamo pred Koroško galerijo likovnih umetnosti – KGLU, pri »Venetskem konju – konju miru.« Pred kipom Venetskega konja, smo tudi začeli naše spoznavanje Slovenj Gradca.
Slovenj Gradec je sedež Mestne občine Slovenj Gradec. Upravno, gospodarsko, kulturno, bančno, informacijsko, zdravstveno, oskrbovalno in prometno središče Mislinjske doline in deloma tudi Koroške statistične regije. Do razpada Avstro-Ogrske novembra 1918 je bilo mesto del Štajerske, od leta 2005 je spada pod Koroško statistično regijo. Samo mesto Slovenj Gradec ima 7651 prebivalcev, mestna občina pa nekaj več kot 17.000. V Slovenj Gradcu sta Splošna bolnišnica z urgentnim centrom za Koroško regijo in Šaleško dolino, Fakulteta za zdravstvene in socialne vede, Fakulteta za tehnologijo polimerov in Šolski center Slovenj Gradec z Gimnazijo Slovenj Gradec in višjo strokovno šolo. Poglavitni slovenjegraški kulturni ustanovi regionalnega pomena sta Koroški pokrajinski muzej in Koroška galerija likovnih umetnosti, pa tudi Knjižnica Ksaverja Meška in Glasbena šola Slovenj Gradec. Zaradi srečevanj umetnikov iz vsega sveta na pobudo slikarja in kulturnega organizatorja Karla Pečka je bil Slovenj Gradec leta 1989 s strani generalnega sekretarja OZN Pereza de Cuellarja proglašen za mesto miru. V Slovenj Gradcu prav tako delujeta regionalni postaji Koroški radio in Koroška regionalna televizija. Slovenj Gradec skupaj s sosednjima mestoma Ravne na Koroškem in Dravograd tvori tako imenovano somestje, ki predstavlja središče Koroške razvojne regije, imenovane tudi Regija treh dolin.
O »Venetskem konju – konju miru«. Podoba Venetskega konja je ena najbolj izrazitih podob iz starejše železne, halštatske dobe. Povzeta je po upodobitvah konjev na Vaški situli. Avtor Oskar Kogoj je zapisal: »Priznati moram, da me je stilizirana oblika konja na situlah, četudi v miniaturi, takoj pritegnila, tako da sem po njej poskušal izdelati in tudi izdelal figuro venetskega konja v skoraj naravni velikosti. Nastal je kip izredno milega izraza, kip konja, iz katerega izhaja nekakšen božji mir (…) S konjem miru ali z duhovnim konjem, ki sem ga izluščil iz znamenite situle iz Vač, obujam prastaro kulturo Slovencev – kulturo Venetov. V njem sem upodobil duhovnost človeka …«
Direktor Smelta, g. Jože Žagar je bil velik ljubitelj zgodovine in umetnosti. Navdušil se je nad podobo t. i. »venetskega konja« in Smelt je sofinanciral postavitev treh bronastih konj v nadnaravni velikosti, v Slovenj Gradcu, Ljubljani in Sočiju. Skupno je bilo izdelanih 5 konj iz brona z različnimi patinami. Postavljeni so v WTC-ju v Ljubljani (1991), na Mestnem trgu v Slovenj Gradcu (1992), v kompleksu Nebug pri Sočiju ob Črnem morju (1993), pred stavbo Svetovne trgovinske organizacije v Ženevi (1995) in pred nekdanjim parlamentom v Jeruzalemu (1997). Ob vseh postavitvah so potekale svečane državne slovesnosti in priložnostne razstave Kogojevih del.
Z raziskovanjem Slovenj Gradca smo nadaljevali pri cerkvah Sv. Elizabete in Sv. Duha. Obe cerkvi predstavljata pomemben del zgodovine Slovenj Gradca. G. Klemen Uršič nam je zelo podrobno predstavil obe. Cerkev Sv. Elizabete je med pomembnejšimi sakralno – umetnostnimi spomeniki v mestnem jedru. Posvečena je sv. Elizabeti (1207, †1231), zavetnici ubogih in bolnih. Je najstarejša stavba v mestu, saj je bila zgrajena kmalu po letu 1235, ko je Elizabeta postala svetnica. Njen god že od leta 1454 vsako leto praznujejo 17. novembra. Oglejski patriarh Bertold V. Andeški je 30. aprila 1251 v čast svoji nečakinji sv. Elizabeti posvetil cerkev, prav tako je na ta dan oglejskemu patriarhatu podelil v last vso slovenjegraško posest in lastnino. Izročitev je potekala v cerkvi sv. Elizabete. Sestavljajo jo gotska zakristija, kapela, zvonik na severni strani, dve baročni kapeli na južni strani, romanska pravokotna ladja in prezbiterij. Kvalitetna baročna oprema v notranjosti, sodi v sam vrh baročnega kiparstva v slovenskem prostoru. Glavni oltar iz leta 1731/1734 je zasnoval graški kipar Janez Jakob Schoy (1686–1733), izdelal pa, kot je zapisano na hrbtni strani, mizar Nidermar. Osrednji prostor zavzema slika sv. Elizabete med berači, mojstrsko delo slovenjegraškega slikarja Franca Mihaela Straussa (1674–1740), iz leta 1732. Stranska oltarja in prižnice z odličnim kiparskim okrasjem v letih 1770–1773 izdelal slovenjegraški meščan, iz Rogatca priseljeni kipar in rezbar, Janez Jurij Mersi (1725–1788). Oltarni sliki za slavoločni – levi stranski oltar ter nekdanji oltar v severni Anini kapeli sta delo Janeza Andreja Straussa (1721–1783). Podobo Zaroke sv. Katarine je leta 1638 naslikal Mihael Skobl, ugledni meščan in mestni sodnik. V ostenju cerkvene notranjščine je vzidanih več renesančno oblikovanih družinskih nagrobnikov, med katerimi izstopa figuralni nagrobnik družine Krištofa Gaisrucka iz leta 1566, vzidan na južni steni ladje, ob Katarininem oltarju. Upodobljena je celotna družina, ki kleči pod sv. Trojico. Med drugimi mlajšimi naj omenimo leta 1746 izklesan nagrobnik grofa Herberta Kulmerja, postavljenega v slavoloku Jožefove kapele. V Slovenj Gradcu so v času baroka delovali številni mojstri umetnostne obrti, ki so za cerkev leta 1609 izdelali srebrno monštranco in leta 1640 ciborij. Med pomembnejše premične spomenike sodi tudi pozno-gotski kip Križanega na oltarju Križeve kapele, približno iz leta 1500. Pri vhodu v zakristijo je postavljen krstni kamen z letnico 1643. Izjemna redkost v zakristiji je velika poznogotska omara za spravljanje liturgične opreme z napisom in letnico 1486. Cerkev je z velikim občutkom za harmonično celoto notranjščine dopolnjeval mestni župnik Jakob Soklič (*1893, †1972). Orgelski prospekt, lestence in kip Male Terezije pred Križevo kapelo je dal izdelati po načrtih bratov Boža in Ivana Pengova, medtem ko je kip svetega Juda delo mariborskega rezbarja Ivana Sojča. Leta 1948 je dal naslikati Križev pot, delo Ludvika Pandurja. Elizabeto Ogrsko je kot zaščitnico mesta dal upodobiti nad glavnim vhodom v cerkev. Leta 1939 je arhitekt Ivan Pengov iz Ljubljane izdelal likovno podobo pečata župnije sv. Elizabete.
Cerkev Sv. Duha. Za potrebe negovanja starih, onemoglih in bolehnih je Janez iz Loke ustanovil špital leta 1417. Zraven so nekaj let kasneje zgradili kapelico, ki so jo kasneje dogradili in povišali. V cerkvi so med drugim vredne ogleda freske Andreja iz Ottinga in poslednja sodba na slavoloku.
Špitali sodijo med prve oblike dobrodelnih ustanov. Pojavljati so se začeli ob koncu 12. stoletja v mestih, trgih in ob srednjeveških romarskih poteh. V začetku 15. stoletja je tudi mesto Slovenj Gradec dobilo špital. V njem so našli svoj zadnji dom bolni in revni kasneje pa tudi bogatejši obnemogli meščani. Med leti 1424 in 1428 so špitalu prizidali kapelo posvečeno Sv. Duhu. Plemenita gotska arhitektura je pravi muzej cerkvene umetnosti od gotike do poznega baroka, ki se ponaša z enim največjih slikanih pasijonskih ciklov pri nas. V času reformacije je bil v njej sedež slovenjgraških protestantov. Od leta 2001 je cerkev Sv. duha uvrščena med spomenike državnega pomena. Na območju mestnega špitala je Koroški pokrajinski muzej v letih 2000 in 2013 izvedel arheološke raziskave srednjeveškega obzidja. Znotraj obzidja so v bližini cerkve sv. Elizabete odkrili del jugovzhodnega trakta hospitala z dvoriščem. Po uničujočem požaru leta 1720, so špital v tridesetih letih 18. stoletja v manjšem delu obnovili. Izkopavanja so omogočila natančnejšo umestitev in določitev obsega mestnega špitala, pri čemer smo prepoznali več starejših gradbenih faz. Območje raziskav je bilo poseljeno vse od 13. stoletja dalje. Po raziskavah v letu 2000 je bilo obzidje v dolžini 67 m deloma rekonstruirano.
Gandijev spomenik: Spomenik so odkrili 2. 10. 2010, na Gandhijev rojstni dan, ki je tudi indijski državni praznik. Gandhijevi kipi po svetu postajajo čedalje bolj popularni, saj ga v mnogih državah spet odkrivajo in omenjajo kot enega največjih državnikov in mirovnikov 20. stoletja. Njegova politika nenasilja, svetovnega miru in zavzemanja za ljudi brez pravic pa ponovno navdihuje. Spomenik nekdanjega indijskega voditelja in politika Mahatme Gandhija (1869-1948) je izdelal indijski kipar Ram V. Sutar in je darilo Indije oz. indijskega veleposlaništva Sloveniji. Indijsko veleposlaništvo je ocenilo, da je Slovenj Gradec, ki nosi naziv ZN mesto glasnik miru, primeren kraj za postavitev spomenika borca za mir, ki je v resnici bil, kot je predstavljen tudi s kipom, preprost človek, ovit v preprosto oblačilo. Kip je postavljen v parku na križišču Glavnega trga in Pohorske ceste.
Indijski “oče naroda” Mahatma Gandhi oz. Mohandas Karamchand Gandhi se je rodil 2. oktobra 1869 v tedanji britanski koloniji Indija. Bil je glavni duhovni in politični voditelj Indije in indijskega gibanja za neodvisnost. Bil je pionir ideje miroljubnega upora s množično civilno nepokorščino, ki je temeljil na popolnem nenasilju. Ta ideja je navdihnila tudi mnoga druga gibanja za neodvisnost drugod po svetu, pa tudi številne borce za državljanske in človekove pravice. Gandhijev pepel so po njegovi smrti kot simbol miru in nenasilja raztresli po vseh večjih rekah po svetu, Gandhi pa je postal ikona iskanja resnice in nenasilnega boja proti nadvladi. Njegov rojstni dan je v Indiji državni praznik, Združeni narodi pa so njegov rojstni dan razglasili za svetovni dan nenasilja. Indijskega voditelja Mahatmo Gandija je v atentatu ubil politični skrajnež 30. januarja 1948. V neposredni bližini »Gandija« se nahaja »Spomenik zmage«, kjer smo tudi na kratko postali in se seznanili z njegovo zgodovino.
Raziskovanje Slovenj Gradca smo nadaljevali s sprehodom proti Graščini Rotenturn. Graščina Rotenturn se nahaja na samem robu mestnega jedra. V graščini je sedež uprave Mestne občine in županstvo. Je čudovit in slikovit dvorec. Ima zanimive arkadne hodnike in lep baročni portal. Prvotni obrambni stolp iz katerega je nastala graščina, se prvič omenja v 15. stoletju. Večje prezidave je dvorec doživel v 18. stoletju. V zadnjih letih so graščino Rotenturn prenovili in osvežili njegovo nekdanjo lepoto. Dvorec je prizorišče številnih kulturnih prireditev, ki potekajo v njegovem atriju. Prireditve, ki potekajo pod skupnim imenom Slovenjegraško poletje, ponujajo obiskovalcem mnogo družabnosti in še več zabave. Privabijo veliko domačinov in okoliščih prebivalcev. Pred dvorcem se nahaja čudovit vodnjak, ki nam nudi prijeten pogled v vročih poletnih mesecih. Pri Graščini Rotenturn se nam je pridružil, nas pozdravil in nagovoril podžupan mestne občine Slovenj Gradec, dr. Peter Pungartnik, ki pokriva področje gospodarskih dejavnosti, urbanizma ter področje komunalno cestne infrastrukture in prometne varnosti. Na kratko nam je predstavil delovanje občine, pomembne investicije in razvoj občine, ter nam zaželel prijetno počutje v Slovenj Gradcu.
Po ogledu Slovenj Gradca smo obiskali še Koroško galerijo likovnih umetnosti “glasnik miru” – KGLU in si pod vodstvom kustosa Marka Košana ogledali razstavo ob stoletnici rojstva Bogdana Borčića, enega najpomembnejših slovenskih umetnikov druge polovice 20. stoletja je KGLU pripravila razstavo »Bogdan Borčić: Ob 100-letnici rojstva«. Razstavo je 19. 2. 2026 odprla ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko. Slike, grafike in skulpture. Razstava združuje ključna dela iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja in ponuja celovit in interpretativno zaokrožen vpogled v njegov opus.
V nadaljevanju smo si ogledali še pregledno razstavo »Od rdeče do rdeče« akademskega slikarja, glasbenika in profesorja na Pedagoški fakulteti v Mariboru Ota Rimeleta (1962). Razstava predstavlja širok spekter ustvarjalnih prizadevanj, kakor jih zrcalijo dela, ki se kot rdeča nit pnejo od prvega poakademijskega obdobja v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja do danes.
Na zasluženo kosilo smo se podali v Gostilno Begant, Otiški vrh 10, Šentjanž pri Dravogradu. Po dobrem okrepčilu in prijetnem druženju smo se zadovoljni vrnili v Ljubljano. Zahvaljujemo se SV, ki nam je zagotovila prevoz in vozniku Zrimšku, ki nas je varno pripeljal nazaj domov.
Viri:
Venetski konj v Slovenj Gradcu
Koroška galerija likovnih umetnosti;
Fotografije: Jožef Poje, svetovni splet in osebni arhiv;
Foto-album: g. Jožef Poje;
Povezava do foto albuma: Slovenj Gradec, 16. 4. 2026
Pripravil: Janez Gomzi
Ljubljana, 17. 4. 2026
