DRUŠTVO UPOKOJENCEV MINISTRSTVA ZA OBRAMBO – DU MO:

7. junij 2017: ČRENŠOVCI – 8. SREČANJE ČLANIC IN ČLANOV DU MO – »POMURJE 2017«

Članice in člani Društva upokojencev Ministrstva za obrambo Slovenije – DU MO smo se 7.6.2017 v Črenšovcih v Prekmurju zbrali na 8. srečanju. Srečanje je zelo predano, skrbno in odgovorno načrtovala ekipa, ki jo je vodil predsednik Pomurske sekcije DU MO g. Ljubo Dražnik. Njegova desna roka in »Izvršilni častnik« je bil g. Boris Bratkovič z ekipo, v kateri so bile skoraj vse članice in člani Pomurske sekcije. V uspešno izvedbo vseslovenskega srečanja članic in članov DU MO je bilo vpeto tudi lokalno okolje z vodstvom občine Črenšovci in osnovne šole Dr. Franceta Prešerna iz Črenšovcev. Osnovna šola je dobrodušno sprostila svoj parkirni prostor in del športnega igrišča z nadstreškom, s pomočjo občine Črenšovci, pa je bilo pripravljeno in urejeno prizorišče.

Prijazni gostitelji so pričakali prav vse udeležence in nam postregli z malico. Na parkirišču smo bili udeleženci razporejeni po avtobusih, ki so nas odpeljali na določene lokacije izletov in sicer:

1. Lendava in razgledni stolp Vinarium;
2. Murska Sobota in Plečnikova cerkev v Bogojini ter
3. Ljutomer in mlini ter splav na Muri;

Tudi nežne dežne kapljice, ki so padale na prekmursko ravnico nam niso pregnale veselja in vedrega razpoloženja, nasprotno, vreme je bilo za izvedbo dogodka kot naročeno.

Po povratku na glavno prizorišče smo zadovoljni posedli za mize, kjer nas je že čakalo odlično deželno belo vino Vinorodne dežele Podravja, ki ga proizvaja g. Anton Törnar in »slatina« ter različni lokalni kruhki. To je bilo le toliko, da nismo med uradnim delom srečanja sedeli žejni in lačni za praznimi mizami.

Vodstvo DU MO je poslalo vabila za srečanje na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije – MORS, Generalštab slovenske vojske – GŠSV, vsem domicilnim enotam Slovenske vojske, predsednikoma Zveze veteranov vojne za Slovenijo – ZVVS in Zveze slovenskih častnikov – ZSČ, Prekmurska sekcija DU MO pa je povabila župana Občine Črenšovci in ravnateljico osnovne šole Dr. Franceta Prešerna Črenšovci. Iskrenemu in preprostemu vabilu so se prijazno odzvali župan občine Črenšovci g. Anton Törnar, brigadir Ernest Anželj v imenu Načelnika GŠSV generalmajorja dr. Andreja Ostermana, podpolkovnik Darko Ravnik iz GŠSV, Predsednik ZVVS g. Ladislav Lipič, generalmajor v pokoju in Predsednik ZSČ dr. Alojz Šteiner, generalmajor v pokoju.

Uradni del srečanja je vešče povezovala ga. Anica Dražnik. Pozdravila je udeležence in spoštovane goste ter predstavila deželo, ki nas je tako lepo sprejela. Čeprav je bilo izrečenih tudi nekaj besed v pristnem prekmurskem narečju, smo strogo učiteljico Anico vsi zelo dobro razumeli in poslušali. Tudi predsednik Pomurske sekcije DU MO g. Ljubo Dražnik je izrazil dobrodošlico in zaželel prijetno druženje vsem prisotnim. V svojem nagovoru je opisal tudi dogodke v času osamosvajanja, ko so tudi Prekmurci dali velik in odločilen prispevek k zavarovanju suverenosti Republike Slovenije.

Župan občine Črenšovci g. Anton Törnar je v svojem nagovoru izrazil veliko zadovoljstvo, da občina Črenšovci lahko gosti vseslovensko srečanje upokojencev Ministrstva za obrambo. Ponosno in z zanosom je predstavil svojo zelo lepo urejeno občino in njene ljudi ter nam na kratko opisal dosedanji razvoj občine in vizijo za prihodnost. Poudaril je, da je potrebno gojiti vrednote, ki se v zadnjem obdobju nekoliko izgubljajo. Srčnost, korekten odnos do sočloveka in okolja ter notranje bogastvo. Naglasil je, da je občina Črenšovci ne samo majhna in urejena občina, temveč tudi srcu prijazna občina, kar jo dela veliko. Željo in idejo, da bi v modernem svetu morala biti pomoč sočloveku na prvem mestu, v občini Črenšovci tudi v današnjem življenjskem ritmu vešče in uspešno udejanjajo, saj imajo veliko srčnih ljudi, ki na to vrednoto še niso pozabili. S svojimi dejanji pomagajo sočloveku v nesreči, oziroma vsakemu, ki pomoč potrebuje.

V odsotnosti Predsednika DU MO g. Milana Obreze, ki je v času 8. srečanja članov in članic DU MO opravljal zelo pomembno očetovsko dolžnost, prisostvoval je namreč zagovoru magistrske naloge svoje hčerke Urše v Lyonu v Franciji, je v imenu DU MO vse prisotne nagovoril podpredsednik DU MO g. Janez Gomzi. V nagovoru je iskreno in od srca pozdravil vse udeleženke in udeležence srečanja skupaj z gosti. Posebej se je zahvalil županu g. Antonu Törnarju in ravnateljici osnovne šole Dr. Franceta Prešerna ga. Mariji Horvat za gostoljubje in pomoč pri organizaciji in izvedbi srečanja. Predstavnikoma GŠSV je bila posredovana želja in podpora DU MO, da MORS in GŠSV po svojih najboljših močeh v prihodnje zgradita stabilen obrambni sistem in zagotovita ustrezen ter primerljiv status vsem pripadnikom slovenske vojske, še posebej vojakom. Vsi skupaj želimo, da bi tudi vojaki za svoje pošteno delo dobili pošteno plačilo. To bi tudi pomenilo, da bodo lahko ob odhodu v pokoj in nadalje v tretjem življenjskem obdobju s svojo zasluženo pokojnino dostojno živeli.

Ponovno je bila izrečena zahvala MORS, SV in domicilnim enotam SV za vso pomoč pri realizaciji Načrta civilno-vojaškega sodelovanja in načrtovanih dogodkov, ki jih je organiziralo in izvedlo DU MO med dvema srečanjema. Tako je v zadnjem dveletnem obdobju SV svoje obveznosti iz Načrta civilno-vojaškega sodelovanja realizirala 85 %, DU MO pa je svoje obveznosti izvedlo 100 %.

Vsi smo zelo ponosni, da smo pred četrt stoletja v trenutkih, ko je bilo to najbolj potrebno složno stopili skupaj. Takrat smo to hoteli, želeli, znali in zmogli skupaj s takratno slovensko milico in vsemi drugimi, ki so pripomogli, da smo tudi z orožjem v roki zavarovali suverenost Republike Slovenije. Takrat so vsi v naši domovini z razlogom računali na nas. Prelepo bi bilo, ko bi bil obrambni sistem tudi danes deležen vsaj delček takratne enotne podpore. Tako pa se ustvarja vtis, da smo »nekako odveč«, oziroma »nujno zlo«. V današnjem modernem svetu pa nam mora biti jasno, da mir, stabilnost in varnost ne pridejo sami od sebe. Samo v mirnem in varnem okolju pa se lahko razvijamo in nadgrajujemo, …

Na koncu uradnega dela je podpredsednik DU MO g. Janez Gomzi podelil »Medalje DUMO«, ki so jih prejeli: g. Anton Donko, g. Branko Puhar, ga. Darja Mulej, g. Ljubo Mahnič in g. Franc Medle. Značko »Lipov List« je prejela ga. Marinka Friškovec, »Zahvale DU MO« pa so prejeli ga. Viktorija Marolt, g. Štefan Stipič in g. Jože Jerončič. Vsi prejemniki medalj in zahval so s svojim dolgoletnim nesebičnim delom vsak na svojem področju prispevali k izgradnji in prepoznavnosti DU MO.

Seveda je sledila še iskrena zahvala organizatorju srečanja, g. Ljubu Dražniku s svojo delovno ekipo, ki je ponovno dokazala, kako iskrena, poštena, skromna, delovna in široka sta prekmurska duša in srce.

Srečanje smo nadaljevali z zasluženim kosilom, tipični prekmurski hrani, ki jo je na prizorišču pripravilo osebje Gostilne Jaklin. Za prijetno razpoloženje je s prijetno in vsestransko glasbo poskrbel lokalni trio,  ansambel »MARKI«. Tudi glasbe za ples ni manjkalo, …

Ob 17:00 smo se zadovoljni in polni lepih vtisov odpravili proti domu, na Primorsko, na obalo, na Gorenjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Posavje, vzhodno in zahodno Štajersko, Koroško, Notranjsko in v Ljubljansko pokrajino.

Vsi udeleženci srečanja se še enkrat zahvaljujemo Prekmurski sekciji DU MO in vsem, ki so pri organizaciji srečanja sodelovali, za lepo organizirano in izvedeno srečanje, na katerem smo se ponovno, po dolgem času spet srečali sodelavci, soborci, veterani, znanci in vsi tisti, ki smo pripomogli k osamosvojitvi naše prelepe Republike Slovenije in izgradnji našega obrambnega sistema.

Hvala vsem skupaj in nasvidenje čez dve leti!

Za lažje razumevanje in opis pokrajine kjer smo bili, pa sem iz različnih virov zbral nekaj zanimivosti in podatkov, ki se nanašajo na kratek geografski opis POMURJA. Kot že samo ime pove, je POMURJE pokrajina ob reki Muri. Sestavljena je iz PREKMURJA na LEVEM bregu Mure in iz PRLEKIJE na DESNEM bregu Mure.

Prekmurje je pretežno ravninska pokrajina. Geografsko je razdeljeno na tri območja: hribovnato področje severno od Murske Sobote je GORIČKO; vzhodno proti Muri leži RAVENSKO, jugovzhodno od Murske Sobote pa leži DOLINSKO. Okrog Lendave pa je manjše gričevnato področje LENDAVSKE GORICE. Najvišji vrh Prekmurja – Kugla (418 mnm) leži v naselju SOTINA.

V ravninskem delu se vrstijo obcestne ali gručaste vasi, za razgibani gričevnat del pa so značilne razložene vasi. Celotna pokrajina se od ostalih delov Slovenije razločuje tudi po svojem podnebju, ki ga klimatologi opredeljujejo kot panonsko podnebje.

Kot pišejo sami Pomurci vas v Pomurju očara petero čarovnij: osojna dežela, zlatoklasa polja, reka Mura, ki s svojo lepoto seka ravnice, obdane z griči, povsod pa ljudje, ki vam s srcem izrečejo dobrodošlico in izkažejo gostoljubnost ob domači “kupici vijna pa falati krüja.”

Reka MURA:

Múra (nem. Mur, hrv. in madž. Mura, prekmursko Müra, Möra) je reka v Srednji Evropi, levi pritok reke Drave. Njena skupna dolžina je 465 km: v Avstriji 295 km, v Sloveniji 98 km in na Hrvaškem 72 km. Povprečni pretok Mure pri vtoku v Slovenijo (Cmurek) je 153 m³/s, najvišji zabeleženi pretok 1293 m³/s, srednji nizki pretok pa 59 m³/s. Povprečni padec reke je 0,21 %. Povprečni padec v Sloveniji je 0,1 % in manj kot 0,06 % na mejnem odseku med Hrvaško in Madžarsko. Povprečna temperatura: letna 9,2°C; januarska: -2,4°C; julijska: 19,2°C;

 Izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Nizkih Tur, v visokogorski dolini Murwinkel v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Najprej teče po ledeniško preoblikovani dolini Lungau večinoma proti vzhodu mimo mesteca Tamsweg. Nekoliko niže vstopi v zvezno deželo Štajersko in nadaljuje pot proti vzhodu skozi Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben do mesteca Bruck an der Mur, kjer dobi z leve pritok Murico. Tu zavije ostro proti jugu, se v ozki soteski prebije skozi pas Južnih apneniških Alp ter pri Gradcu (nem. Graz) vstopi v širno Graško kotlino. Po njej teče proti jugu mimo Lipnice (nem. Leibnitz) do avstrijsko-slovenske meje in nato po njej do Gornje Radgone. V smeri proti jugovzhodu prečka Slovenijo, pod Razkrižjem doseže slovensko-hrvaško mejo, nato teče še po hrvaško-madžarski meji, tik pred izlivom dobi z leve umetni kanal Principális in se pri Legradu izlije v Dravo, ta pa kasneje v Donavo.

Večji levi pritoki so Taurach, Liesing in Murica (nem. Mürz) v Avstriji ter Ledava, desni pritoki so Kainach in Solba (nem. Sulm) v Avstriji ter Ščavnica v Sloveniji. Njena večja leva pritoka sta Murica in Ledava ter desna pritoka Ščavnica in Trnava, ki so jo Hrvati z regulacijo preusmerili iz Drave v Muro.

Večji kraji ob Muri so: Murau, Judenburg, Gradec, Cmurek (Mureck), Gornja Radgona, Radenci in Mursko Središče. Pokrajino na levem bregu Mure v severovzhodni Sloveniji imenujemo Prekmurje, ki skupaj s Prlekijo na desnem bregu tvori Pomurje. Prodna ravnina med Dravo in Muro na severozahodu Hrvaške s središčem v Čakovcu se imenuje Medjimurje (Međimurje).

Čez Muro je zgrajen najdaljši slovenski cestni most, dolg 833 metrov, na avtocesti Vučja vas – Beltinci pri Bakovcih. Mura je od svojega izvira v Nizkih Turah v Avstriji do izliva v Dravo pri Legradu na Hrvaškem dolga 444, oziroma 465 km. V Sloveniji se alpska reka prelevi v nižinsko reko s širokim rečnim prostorom na obeh straneh rečnega toka. Številnih vijug, stranskih rokavov, zatokov, prodišč, poplavnih logov in mrtvic danes praktično ni več, saj je večji del reke speljan v stalno strugo. Še naprej pa ostaja nedotaknjen naravni otok, ki ga je ustvarila Mura in ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni. Na tem otoku se vedno kaj dogaja, in obiskovalci prihajajo iz cele Slovenije. Lahko se popeljejo tudi z brodom, ki je eden redkih še obstoječih povezav med levim in desnim bregom Mure. Posebej je v zvezi s tem otokom treba omeniti tako imenovane “Bürjaške dneve” – tradicionalno prireditev, ki se vsako leto, od leta 1991 naprej, odvija drugi teden v mesecu avgustu. Ob Muri tudi še vedno najdemo številne rastlinske in živalske vrste, ki so drugod zaradi uničujočega vpliva človeka že povsem izginile. Med ljubitelji narave Mura velja za nekaj posebnega, mističnega in skoraj eksotičnega. Pravijo, “da je Mura taka reka, da se najprej hodi k njej, potlej pa se jo nosi s sabo”. Nekaj podobnega je mogoče reči tudi za Pomurje kot celoto. Obiskovalcem iz drugih delov Slovenije se prikupi s svojo drugačnostjo, s svojimi posebnostmi, med katerimi so največja posebnost prav pomurski ljudje. Specifične kulturne in zgodovinske okoliščine so na ljudi v tem delu Slovenije vplivale tako, da so še danes nekaj posebnega v Sloveniji. Dovolj je, če samo pomislimo na prekmursko govorico. Najbrž je tudi zato nekdanji veleposlanik republike Avstrije v Sloveniji Valentin Inzko menil, da je Slovenija pravzaprav zvezna republika, tako kot sta npr. tudi Avstrija ali Nemčija, kajti obiskovalec tukaj lahko sreča že omenjene bürjaše, mlinarje, predice, tkalke, lončarje, pletarje, brodarje, kmetice, ljudske godce in pevce, lahko pa se poglobi tudi v neizčrpno zakladnico ljudskega izročila, …

IZLETI ZA 8. SREČANJE DU MO:

1. LENDAVA IN RAZGLEDNI STOLP VINARIUM

 LENDAVA je mesto z bogato zgodovino. Številne znamenitosti privabljajo vedno več radovednih obiskovalcev, ki si največkrat ogledajo lendavski grad, židovsko sinagogo ter mumijo Mihaela Hadika, ki se hrani v kapelici Svete Trojice v Lendavskih goricah.

Lendava se razprostira na skrajnem vzhodu Slovenije blizu slovensko-madžarske in slovensko-hrvaške meje. Leži ob vznožju Lendavskih goric, nedaleč od reke Mure. Prebivalci so Slovenci, Madžari, Hrvati in pripadniki drugih narodov. Na podlagi bogate kulturne tradicije se je izoblikovala naravna multikulturna sredina, ki opredeljuje mesto in tudi občino. Območje Občine Lendava meri 123 km² in obsega 18 krajevnih skupnosti ter 23 naselij. Občina ima status narodnostno mešane občine, saj v njenih naseljih – razen Benice in Hotize – ob večinskem slovenskem narodu živi avtohtona madžarska narodnostna skupnost. Praznik Občine Lendava je 28. oktober. Na ta dan leta 1366 je kralj Ludvik I. rodbini Bánnfy podelil sejemske pravice in s tem se je lendavska posest zapisala v takratni gospodarski, politični in kasneje tudi meščanski zemljevid Evrope.

IZVOR KRAJEVNEGA IMENA: Kraj, ki se je nekdaj imenoval Dólnja Léndava, je poimenovan po reki Ledavi. Če se zapis iz leta 840-859 ad Lindolveschirichum nanaša na današnjo Lendavo, je v osnovi starovisokonemško osebno ime Lindolf. Ime Léndava je v tem primeru prvotno pomenilo ‘Lindolfova voda’. Druga možnost je je izvajanje iz srednjevisokonemške besede Lindaha, kar je razložljivo iz srednjevisokonemške besede linde v pomenu ‘lipa’ in refleksa aha v pomenu ‘voda’. Če je ta domneva pravilna, je ime prvotno pomenilo ‘lipova voda’, to je ‘voda, blizu katere rastejo lipe’. Malo verjetno je, da je ime kraja izpeljano iz slovanske besede lệdo v pomenu ‘ledina, neobdelana zemlja’.

ZGODOVINA LENDAVE: Lendava (madžarsko Lendva, nekoč Dólnja Léndava, Dolenja Lendava/Alsólendva, nemško Unter-Limbach) je mesto in središče Občine Lendava. Leži pod Lendavskimi goricami ob reki Ledavi in Bukovniškim potokom. Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, tik ob meji z Madžarsko. Prebivalstvo je mešano (četrtina madžarske narodnosti), napisi, šolstvo in javne službe so dvojezični. Starejši del naselja leži na nizki terasi nad nekdanjim poplavnim območjem, po letu 1945 oziroma regulacijah pa se je razširilo čez suhe struge in se raztegnilo na sever do Dolge vasi in na vzhod do Čentibe; industrijski objekti pa so zrasli na jugu. Razvoj kraja je močno pospešil nastanek petrokemične industrije v 60-ih letih 20. stoletja. V kraju s 3395 prebivalci (popis leta 2002) so poleg Rafinerije nafte Lendava še Terme Lendava, kovinska industrija in obrati farmacevtske industrije podjetja Lek. Nad naseljem stoji Grad Lendava, v katerem je muzej. Mesto je staro tržišče za kmetijske pridelke in vino iz Lendavskih in Dolgovaških goric. Poleg dvojezične osnovne šole je v kraju tudi dvojezična srednja šola.

Kraj se morda prvič omenja v delu Conversio Bogoariorum et Caranatanorum leta 871, v katerem se govori o cerkvi, ki naj bi jo v kraju Lindolves leta 853 posvetil škof Liupram. Leta 1192 je naselje s pripadajočo posestjo kupila rodbina Hoholtov, poznejših Bánffyjev in tedaj se ime Lindva v starih listinah prvič zanesljivo navaja. Kraj je poleg graščinskega zemljišča v 14. stoletju obsegal skoraj celotno jugovzhodno Prekmurje. Kot trg se Lindva omenja v 14. stoletju, v tistem času pa se pojavi tudi ime Alsólindva. Ko je leta 1644 izumrla rodbina Bánffy so novi lastniki postali grofje Esterházy. V času reformacije je grof Nikolaj Bánffy ustanovil tiskarno, ki je izdajala protestantske knjige v madžarskem jeziku. Med letoma 1600–1683 se je za okoliščino Lendava uveljavljala ogrska in turška oblast. Leta 1867 je Lendava postala okrajno mesto, sedež okraja pa je bila tudi v Kraljevini Jugoslaviji. V letih 1934–1935 je tu izhajalo glasilo Komunistične partije Jugoslavije Ljudska pravica. Avgusta 1939 so v zidanici Miška Kranjca v Lendavskih goricah ustanovili okrožno partijsko vodstvo Komunistične partije Slovenije za Prekmurje. V cerkveni upravi je območje Lendave spadalo pod zagrebško škofijo vse od nastanka leta 1334 do 1777, ko je pripadlo škofiji v Sombotelu v Železni županiji. Evangeliščanska verska občina je bila ustanovljena leta 1902; do 2. svetovne vojne je bila v Lendavi tudi močna židovska občina. Nemške čete so 6. aprila 1941 na pohodu proti Hrvaški zasedle tudi Lendavo; 16 aprila pa je nemška vojska izročila oblast madžarskim okupatorjem. Kraj je postal sedež okrajnega glavarstva in po sklepu madžarskega parlamenta 16. decembra 1941 tudi uradno priključen madžarski državi. V mestu so odpravili vse slovenske oznake ter odpustili slovenske učitelje in uradnike; junija 1942 so zaplenili premoženje 668 slovenskim priseljencem, ki so se med obema vojnama pred fašizmom umaknili z Goriškega, in jih odvedli v koncentracijsko taborišče Sárvár. Nemci so po zasedbi Madžarske aprila in novembra 1944 z vsesplošno racijo zajeli 250 Judov in jih izročili gestapu. Dne 4. aprila 1945 so Lendavo osvobodile enote Rdeče armade.

LENDAVSKE ZNAMENITOSTI:

 LENDAVSKI GRAD:

Najstarejši doslej odkriti pisni vir o Lendavi je darilna listina iz leta 1192. Lendava je namreč že v prvi polovici 13. stoletja postala središče posesti rodbine Bánffy, ki izvira iz Hahold/Hahót-Buzát, ki se je naselila na Madžarskem v 12. stoletju. To območje je postalo last prednikov te družine že mnogo prej, najverjetneje leta 1160, vendar jim je bilo na krajši čas odvzeto. Lendavski grad stoji nad starim delom mesta na strmem hribu, ki se dviga med slikovitimi vinorodnimi griči na nadmorski višini 266 m. Grad v zdajšnji obliki je nasledil srednjeveški grad, ki je stal prav na tem mestu. Prvotnega so zgradili v 12. stoletju, o čemer naj bi pričale freske v grajski kapelici. Lendavski grad je prvič omenjen v darilni listini leta 1192. Skozi leta je grad večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy. V tistem času so na tem območju pustošili Turki, a jim lendavskega gradu ni uspelo nikoli zavzeti. Grad je v teh napadih utrpel precejšnje poškodbe, zato so ga zadnji lastniki, plemiška družina Esterházy, iz hvaležnosti do cesarja Leopolda I. leta 1712 obnovili in prezidali v obliki črke L. Zadnjo večjo spremembo je grad doživel v 19. stoletju, ko so ga temeljito obnovili. V njegovih prostorih ima sedež Galerija-Muzej Lendava, ustanovljen leta 1973. V galerijski zbirki sta shranjeni likovna dediščina lendavskih umetnikov in zbirka umetnin, ki so nastale v okviru tradicionalnih mednarodnih likovnih kolonij. Trenutno je v gradu odprta likovna razstava svetovno znanega španskega slikarja Salvadorja Dalíja – »Recettesé d’immortalit«, Recepti za nesmrtnost, ki jo je 18.5.2017 odprl minister za kulturo g. Tone Peršak. Na ogled je postavljeno več kot sto grafik in risb ter dve tapiseriji katalonskega umetnika Salvadorja Dalíja (1904–1989), ki jih je za razstavo v lendavskem gradu posodil zasebni zbiralec Richard H. Mayer iz Nemčije. Salvadorja Dalíja označujemo za vodilnega predstavnika nadrealizma, ki si je slavo krojil z izjemnimi umetninami pa tudi s provokativnim življenjskim slogom. Dalíjev opus zajema obdobje skoraj celotnega 20. stoletja, saj je začel ustvarjati že kot otrok, njegova naravnost eksplozivna ustvarjalna moč pa ni usahnila vse do smrti. Živel je v soju žarometov, ustvarjal v osami ribiške vasice Port Lligat v Cadaquésu ter hrepenel po telesni in duhovni večnosti.

SINAGOGA LENDAVA:

Ob vznožju Lendavskih goric stoji sinagoga, najpomembnejši arhitekturni spomenik lendavske židovske skupnosti, v kateri se zrcalijo njena zgodovinska usoda, družbena vloga in kultura. Židovska verska skupnost v Dolnji Lendavi je nastala že sredi 18. stoletja. Po zapisih rabina dr. Antala Rudolferja so “predhodnico” lendavske sinagoge uredili v hiši dr. Wolláka (zdaj na Glavni ulici 32) v drugi polovici 18. stoletja. Leta 1866, v času službovanja rabina Mojzesa Schacherlsza, so začeli graditi sinagogo, ki stoji še danes in je poleg mariborske edina v Sloveniji. Preprosto, a vendar čudovito enonadstropno monolitno zgradbo na skoraj kvadratni osnovi pokriva štirikapnica, fasado pa členijo le pilastri in konkavni venec pod streho.  Kot sakralni objekt je sinagoga delovala do leta 1944, ko so po izgonu Judov verske obrede opustili. Danes krasi notranjost šest v pozlato odetih železnih kaneliranih stebrov s korintskim kapitelom, ki podpirajo galerijo. Od prvotne opreme je ostala le še ura. Po desetletjih degradacije je bila sinagoga v devetdesetih letih 20. stoletja  prenovljena in danes služi kot razstavni ter prireditveni prostor. V letu 2013 je bila razglašena za vseslovenski muzej holokavsta. Judovsko pokopališče je v Dolgi vasi. Tam lahko vidimo 128 nagrobnikov z napisi, pokopališče pa se deli na tri dele in je spomeniško zaščiteno, prav tako sinagoga. V Lendavi je delovala tudi judovska šola, stavbo so leta 1999 podrli.

 EVANGELIČANSKA CERKEV:

V Lendavi najdemo zgodnje sledove reformacije, saj je bil Štefan Bánffy, gospodar lendavskega gradu in lendavskih posesti, pristaš te vere in jo je tudi sam prevzel. Prvi protestanski duhovnik tukajšnje cerkve je bil Ferenc Tőke. Njegova dela – napisal jih je med letoma 1553 in 1556 – so se ohranili vse do danes. V letih od 1931 do 1934 je bila zgrajena evangeličanska cerkev, ki jo je zgradil mojster Josip Ascherl iz Dolnje Lendave s klasicističnimi slogovnimi elementi po gradbenih načrtih arhitekta Antala Kelemena in je dvojčica evangeličanske cerkve v Csorni na Madžarskem. Notranja oprema in prižnica sta leseni, oltarska slika pa je delo lendavskega slikarja Ludvika (Lajcsija) Pandurja. Danes k dvojezični, madžarsko-slovenski lendavski gmajni, ki šteje okrog 110 članov, sodijo: Lendava, Dolina, Čentiba, Trimlini, Petišovci, Dolnji in Gornji Lakoš, Dobrovnik, Kapca, Žitkovci, Genterovci, Dolga vas, Gaberje in Radmožanci. Nekaj vernikov je celo iz obmejnih vasi sosednje Hrvaške.

MESTNA HIŠA:

Dolnjelendavska hranilnica je leta 1891 odkupila hotel Krono, ki je bil del posestva kneza Esterházyja in središče gostinske dejavnosti v mestu. Zgradbo so obnovili, da je zadoščala zahtevam sodobnega časa in v njej uredili 12 sob za goste, poleg tega je razpolagala še z ledenico, kegljaško progo, kavarno, restavracijo, plesno dvorano, hlevom za 40 konj in remizo. Od obnove leta 2006 se v njej nahaja Mestna hiša. V preddverju je na ogled skulptura protestantskega pridigarja Györgyja Kultssárja, delo kiparke Irene Brunec, ki simbolizira brezmejno moč knjig in sožitja, ki se skozi stoletja le še poglablja in utrjuje.

 ŽUPNIJSKA CERKEV SV. KATARINE:

Sedanja cerkev Sv. Katarine izvira iz leta 1751, ko so prejšnjo baročno cerkev prezidali. V cerkvi je slika sv. Katarine Sienske – delo italijanskega slikarja Barazutija iz leta 1800. Pod prezbiterijem najdemo grobnico. Vhod v grobnico je bil nekoč pod oltarjem, vendar so vhod leta 1936 zazidali. V grobnici so pokopani ženski člani družine Eszterhazy, več ustanoviteljev cerkve. Predhodnico današnje cerkve, ki je bila zgrajena ob koncu 12. stoletja, so uničili Tatari. Na začetku 16. stoletja je dal János Bánffy postaviti v severnem delu mesta samostan in ob njem cerkev, ki pa so jo porušili Turki. Ta zgradba je bila po vsej verjetnosti zelo razkošna in veličastna, saj celo Nacionalna galerija v Budimpešti hrani štiri njene reliefe. Današnjo cerkev je dala med  leti 1749 in 1751 zgraditi ena izmed ženskih članic plemiške družine Esterházy. Glavni oltar krasi slika svete Katarine Aleksandrijske, zavetnice cerkve. Slika je delo italijanskega slikarja Felixa Barazuttija. Baročno podobo cerkve poudarjajo štirje stranski oltarji. Pod prezbiterijem je dobila mesto kripta, kjer so pokopani nekateri člani rodbine Esterházy. V cerkvi hranijo tudi zlat kelih, ki ga je leta 1608 podaril graščak Kristóf Bánffy. Do leta 1777 je lendavska fara organizacijsko sodila k zagrebški nadškofiji, pozneje pa k  sombotelski škofiji. Po 1. svetovni vojni je postala del mariborske oziroma lavantinske škofije, zdaj pa sodi pod murskosoboško škofijo.

 CENTER BÁNFFY:

Hišo je leta 1887 kupil ugledni judovski odvetnik dr. Adolf Wollák, ko se je z družino priselil v Dolnjo Lendavo. V dvoriščni zgradbi je v drugi polovici 18. stoletja delovala prva judovska molilnica, ki je bila predhodnica sinagoge. Danes v zgradbi domuje Center Bánffy, ki deluje v okviru Zavoda za kulturo madžarske narodnosti. Center Bánffy je pomemben kulturni »izvir« madžarske kulture, ki ga radi obiskujejo tako domačini kot tudi turisti, ki jih zanimajo madžarske knjige in časniki, bogati umetniški in poljudnoznanstveni programi, pa tudi obiskovalci, ki si želijo zgolj privoščiti dobro kavo in slastno pecivo, hkrati pa občutiti vzdušje meščanskega življenja. Center, ki deluje v okviru Zavoda za kulturo madžarske narodnosti, je dobil svoje ime  po znani dolnjelendavski aristokratski družini, ki je bila ena pomembnih rodbin Madžarske v 17. stoletju ter  nepogrešljiv mecen in spodbujevalec kulture kraja.

GLEDALIŠKA IN KONCERTNA DVORANA:

Načrte za veličastno stavbo gledališke in koncertne dvorane Lendava je narisal priznani madžarski arhitekt Imre Makovecz, v svetu priznan kot zagovornik organske arhitekture. Za gradnjo je izbral naravne materiale, v detajle in strukturo zgradbe pa je vnesel elemente zgodovine in mitologije kraja. Dvorana je bila zgrajena leta 2004, razprostira se na 1400 m² površine in ima kar 2400 m² notranjih uporabnih površin. Pritličje in galerijo preddverja krasijo kipi domačega likovnega umetnika, akademskega kiparja Ferenca Királyja. Preddverje je prijeten prostor za druženje, pogostitve, sprejeme in druge svečanosti ob odprtjih razstav. S pogledom na cerkev, grad in sinagogo nudi mimoidočim pravo kulturno doživetje. Dvorano upravlja Zavod za kulturo in promocijo Lendava. Dvorana s 444 sedeži, velikim odrom in profesionalno opremo omogoča izvedbo vseh vrst gledaliških, glasbenih, plesnih prireditev, primerna pa je tudi za kongresne in seminarske prireditve. V stavbi obratuje tudi kavarna.

MUZEJ MEŠČANSTVA, TISKARSTVA IN DEŽNIKARSTVA:

Na začetku 20. stoletja grajena meščanska hiša je ena najlepših neobaročnih zgradb Pomurja. Razgibano in močno čeljeno fasado krasi še eden od ohranjenih, baročno zasnovanih strešnih stolpičev. Prav tako je ohranjena tudi lepo oblikovana štukatura. Od leta 2007 je v stavbi odprt Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva. V prvem prostoru muzeja je predstavljen razvoj meščanstva Lendave. Obdobje med letoma 1867 in 1914 je bilo zlato obdobje razvoja mesta. Prav tako je na ogled zapuščina lendavskih lekarnarjev – lekarniška oprema iz 19. stoletja. Leta 1835 je namreč Béla Kiss v Dolnji Lendavi ustanovil prvo lekarno v Pomurju. Mestu je bila v ponos tudi dežnikarna Hungaria/Hungária Hazai Ernyőgyár Rt., ki je bila po vsej verjetnosti prva na ozemlju Avstro-Ogrske. V drugem delu muzeja so na ogled stari tiskarski stroji ter listine in časopisi, ki so jih tiskali v Dolnji Lendavi. Tukaj so natisnili prve tri knjige na ozemlju današnje Slovenije, ki jih je napisal madžarski pridigar György Kultsár.

KNJIŽNICA:

Vila z notariatom kraljevega notarja Oszkárja Laubhaimerja je bila zgrajena leta 1906 po načrtih neznanega arhitekta iz Budimpešte. Zgradba je edinstven kulturni spomenik neobaročne mestne arhitekture. Njeno zunanjost karakterizirajo štirje vogalni stolpiči in baročne kartuše, notranjost, v kateri danes deluje knjižnica, pa je opremljena z bogato štukaturo in secesijskimi barvnimi vitraži verjetno iz šole Mikse Rótha. Ob 100. obletnici rojstva Miška Kranjca so na dvorišču postavili njegovo bronasto skulpturo, delo kiparja Tršarja.

KAPELICA SVETE TROJICE Z MUMIJO MIHAELA HADIKA:

Kapela svete Trojice, ki varuje mesto, stoji sredi prijaznih vinogradov in kot ponosen bel stražar zre na Lendavo pod seboj. Nekoč je na tej, za zaščito mesta pred napadalci strateško pomembni točki, stala vojaška postojanka. Zaradi njene skrbno izbrane lege je niti Turki v času napadov v 16. in 17. stoletju niso mogli zavzeti. Po nekaterih virih je bila na tem mestu, verjetno v spomin na zmago nad Turki, že prej zgrajeno več kapelic. Med kopanjem temeljev za to kapelico so odkrili truplo viteza Mihaela Hadika. Hvaležni verniki in ugledna družina Gludovácz so leta 1728 na hribu Čonka (madž. Csuka-domb) zgraditi kapelo Svete trojice, v kateri je na ogled mumificirano telo vojskovodje Mihaela Hadika, ki je bil eden največjih junakov iz bojev s Turki. Okoliščine njegove smrti še do danes niso povsem jasne. Apnenčasta zemlja in izredno zračna grobnica sta pripomogli, da se je telo v grobnici pod kapelo naravno mumificiralo. V kapeli se izvaja bogoslužje le dvakrat letno, ob nedelji svete Trojice in prazniku angelov varuhov. Okrog kapele leži najstarejše pokopališče v Lendavi, kjer lahko občudujemo umetniško izdelane nagrobnike.

VINSKO-TURISTIČNA CESTA LENDAVSKE GORICE:

 

Vinska cesta – Lendavske goriceNa področju od Dolge vasi do Pinc se v dolžini 9 km raztezajo Lendavske gorice. Na nekaj manj kot 500 hektarjih ima svoj vinograd preko 4000 vinogradnikov. Njihovi vinogradi se spuščajo vse do mesta, poti pa so razpeljane do Pinc, Doline, Čentibe in Dolgovaških goric. Vroča poletja in ostre zime, malo padavin in trti prijazna zemlja so prav posebna dota lendavskih vinarjev. Med poznavalci veljajo Lendavske gorice za najlepše in najskrbneje obdelane vinograde na Slovenskem. Razgledni holmi nad najvzhodnejšim slovenskim mestom se družijo z laškim rizlingom, sauvignonom, chardonnayem in renskim rizlingom pa tudi z zelenim silvancem, kernerjem, rumenim muškatom in tramincem. Značilna so suha vina z izrazito sortno cvetico. Lendavska vinska turistična cesta je najvzhodnejša v državi, ob njej pa se lahko obiskovalci ustavijo v katerem izmed vinotočev ali izletniških kmetij.

STOLP VINARIUM:

Opis stolpa »VINARIUM« (tudi: Vinarium Lendava, panonski svetilnik ali pomurski Eifflov stolp). To je 53,5 metra visok razgledni stolp, ki se nahaja na turistični cesti, v kraju sredi gričevnate pokrajine Lendavskih goric nad Lendavo, na 302 metrih nadmorske višine. Projektirala sta ga arhitekta Oskar Virag in Iztok Rajšter iz arhitekturnega biroja Vires. Izgrajen je bil med 2012 in 2015. Vinarium je najvišji razgledni stolp v Sloveniji. Stolp, ki omogoča razgled v štiri različne države: Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo, so uradno odprli 2. septembra 2015. Na leto pričakujejo 30.000–50.000 obiskovalcev. To je osrednja stičiščna turistična točka Lendave, kjer je zaživela gostinski ponudba in kjer je moč poskusiti lokalno pridelano hrano in vino. Stolp je odprt ned tednom od 10.00 do 16.00, v soboto in  nedeljo pa od 10.00 do 17.00. Vstopnina je 7,00 EUR, za upokojence pa 5,00 EUR.

OSNOVNI PODATKI:

• višina špice: 53,5 m; višina strehe: 46,5 m; višina ploščadi/observatorija: 42,0 m;
• najvišje nadstropje (kupola): 38,5 m; število nadstropij: pritličje + 9 etaž; nadmorska višina: 302 m;
• struktura: jeklena z armirano betonskim pritličjem; tlorisna površina pritličja: okoli 170 m²
• tlorisna prostornina: 293 m³; kapaciteta: 50 obiskovalcev hkrati;
• število vseh montažnih stopnic: 240; stolp ima eno dvigalo;

V pritličnem delu je za obiskovalce na voljo gostinski lokal, vključno s spominki in informativno točko, ob stolpu pa je v hiškah na voljo še lokalna kulinarična in vinska ponudba.

2. MURSKA SOBOTA IN PLEČNIKOVA CERKEV V BOGOJINI

 MURSKA SOBOTA: Naziv Sobota naj bi izviral iz osebnega imena. V dokumentih iz 14. stoletja je omenjena z dodatkom Mura in z različnimi oblikami imena. Te so dobile madžarsko končnico – szombath v 15. stoletju. Ime brez pridevnika se je ponovno pojavilo v 19. stoletju, in sicer kot Sobota. To je v madžarskem črkopisu zapisana slovenska oblika imena. Druga, ljudsko najbolj znana verzija pravi, da naziv Sobota izhaja iz dneva sobota, saj so ob sobotah prirejali sejme, po katerih je mesto bilo znano od konca srednjega veka. Štajerci in Hrvati so tako morali v soboto prek Mure, temu dnevu so šaljivo rekli »murska sobota«. Mesto je prvič omenjeno kot Murazombatha v listini z datumom 16. julij 1348. Na ta dan občina praznuje občinski praznik. Izjemne pravice je Murski Soboti dodelil cesar Ferdinand II.. V tem dokumentu se kraj imenuje Olchincz. Murska Sobota je bila del Železne županije (madž. Vas megye) v Kraljevini Madžarski do leta 1918. Murska Sobota se je začela razvijati že v srednjem veku zaradi prometnic, ki so povezovale Ogrsko in nemške dežele. Je pa bila Murska Sobota in njena okolica poseljena že veliko prej, kar pričajo prazgodovinska in rimska najdišča. O tem priča tudi rimski nagrobnik, vzidan v steno rimsko katoliške cerkve sv. Nikolaja. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1297, zrasla pa je sredi ozemlja Belmura, z njo pa srednjeveška naseldbina, ki se z imenom Murazombatha prvič omenja 16. julija 1348. Kot mesto pa je bila Murska Sobota omenjena leta 1366. Zemljiški gospodje Széchyji so 1476 meščane oprostili vseh tlačanskih obveznosti, tri leta pozneje pa jim je ogrski kralj podelil sejemske pravice. V času turških vpadov 17. stoletja so mesto obdali z zunanjim obrambnim zidom, jarkom in obrambnimi okopi. Leta 1687 je rodbina Szérchy izumrla, del mesta pa je kupil Peter Szápáry in leta 1690 s kraljevim dovoljenjem postal novi lastnik Sobote. Rodbina je imela oblast nad mestom vse do konca 1. svetovne vojne. Čeprav je bila Murska Sobota mesto že v srednjem veku, je začela svojo urbano podobo dobivati šele v drugi polovici 19. stoletja. 1856 je bilo ustanovljeno večje trgovsko podjetje, sledili pa so hranilnica, kazino s knjižnico, tiskarna in bolnišnica.

Na spletni strani: Murska Sobota – Zgodovina; ga. Metka Fujs o zgodovini Murske sobote zapiše:

Urbani razvoj Murske Sobote so že v srednjem veku narekovale prometnice, ki so povezovale nemške dežele z Ogrsko. Prvo železniško povezavo je dobila leta 1907 s Körmendom, leta 1924 pa tudi z Ljubljano. O starejši poselitvi nam pričajo nekatera prazgodovinska in rimska arheološka najdišča v okolici mesta in rimski nagrobnik vzidan v severno steno r.k. župnijske cerkve. Ob r.k. cerkvi Sv. Nikolaja, ki jo viri prvič omenjajo leta 1297 je sredi zemljišča Belmura zrasla srednjeveška naselbina, ki se z imenom Murazombatha prvič omenja 16. julija 1348. Kot mesto je Murska Sobota prvič omenjena leta 1366. Zemljiški gospodje Széchyji so 1476 meščane oprostili vseh tlačanskih obveznosti. Leta 1479 je ogrski kralj Matija Korvin podelil mestu svobodne sejemske pravice. V času najhujših turških vpadov v prvi polovici 17. stoletja so Mursko Soboto obdali z zunanjim obrambnim zidom, obrambnimi okopi in jarkom. Po izumrtju Széchyjev je 1687 del mestnega zemljišča kupil Peter Szápáry in 1690 s kraljevim pristankom postal lastnik Sobote. Družina Szápáry je imela patronat nad mestom vse do konca 1. svetovne vojne, grajsko poslopje, ki ga viri omenjajo že v 14.stol. pa je bilo 1934 prodano takratni soboški občini. Cerkvenoupravno je Murska Sobota v letih od 1094 do 1176 spadala pod škofijo v Zagrebu, do 1777 pa pod škofijo v Györu, nato so jo podredili škofiji v Sombotelu. Od 1923 spada pod jurisdikcijo mariborske škofije. V 14. stol. je bil tu sedež posebnega belmurskega arhidiakonata. Protestantsko verovanje se je v Murski Soboti in njeni okolici širilo od začetka 17. stoletja do rekatolizacije v letih 1671-1673. Evangeličani so se v mestu ponovno organizirali 1886, prekmurski seniorat s sedežem v Murski Soboti pa je bil ustanovljen leta 1922. V Murski Soboti je bil tudi sedež židovske verske občine, ki je od 1929 združevala vse pripadnike židovske verske skupnosti v Sloveniji. V okviru madžarske upravne razdelitve je Murska Sobota od 12. stoletja spadala pod Železno županijo in bila od 1850 sedež soboškega sodnega okraja. Po razglasitvi madžarske sovjetske republike 1919 je bil v mestu sedež Ravnateljstva za Slovensko krajino. Maja istega leta je bila z balkona današnje restavracije Zvezda razglašena Murska republika, ki pa je zdržala samo šest dni. Pod Kraljevino Jugoslavijo sta bila v mestu nekaj časa nameščena civilni komisar za Prekmurje in nato okrajni glavar.

Madžari so v času zasedbe med 2. svetovno vojno ponovno uvedli staro upravno razdelitev. Mursko Soboto je 3. aprila 1945 osvobodila vojska sovjetske Rdeče armade skupaj z delom Prekmurske partizanske čete. Novo oblast so vzpostavili člani delegacije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je prišla v Prekmurje 8. aprila 1945. Po drugi svetovni vojni je bila Murska Sobota sedež okraja, od 1964 sedež občine, ki je obsegala področje Ravenskega in Goričkega, od leta 1994 pa je sedež mestne občine, ki obsega mesto in skupino okoliških krajev.

Čeprav je bila Murska Sobota mesto že v srednjem veku, je začela dobivati urbano podobo v 2. polovici 19. stoletja; 1856 je bilo ustanovljeno prvo večje trgovsko podjetje, 1873 hranilnica, 1875 Kazino s precej bogato knjižnico, 1884 tiskarna in 1893 bolnišnica. Madžarsko izobraževalno društvo Slovenske krajine je leta 1885 pričelo izdajati časopis Muraszombat és Vidéke (do 1919, 1941-45). V upravno, gospodarsko, kulturno in šolsko središče se je razvila v začetku 20. stoletja. Poleg državnih in verskih osnovnih šol, je postopoma pridobila tudi različne srednje šole. Med vojnama je v mestu izhajal tednik Murska krajina (1932-41), po drugi vojni pa Novi čas (1945) in nato od 1949 Obmurski tednik, ki kot Vestnik izhaja še zdaj.

MESTNA OBČINA MURSKA SOBOTA:

Ustanovitev: 1.1.1995;

Površina: 64 km²; 44 ha 29 arov;

Nadmorska višina: 190 m;

Obseg občinske meje: 48.820 m;

Naselja: Murska Sobota, Bakovci, Černelavci, Krog, Satahovci, Kupšinci, Markišavci, Nemčavci, Polana, Pušča, Rakičan, Veščica;

Prebivalci: cca. 20.000;

Občinski praznik: Občinski praznik Mestne občine Murska Sobota se praznuje 16. julija in je povezan z datumom listine iz leta 1348, v kateri s prvič omenja kraj z imenom Muraszombatha. Kraj se v listini omenja dvakrat in sicer v zvezi z župnikom Jakobom iz Murske Sobote in v zvezi z državno cesto, ki povezuje mesto Radgono z Mursko Soboto.

GRAD MURSKA SOBOTA: 

Grad Murska Sobota (nekdanji Szaparyjev grad) se kot dvorec Bel Mura v virih prvič omenja 1255, ko sta v njem palatin in slavonski ban Roland urejala zemljiško-premoženjske zadeve. Kot upravni sedež zemljišča je v 2. polovici 14. stoletja prešel v last plemiške rodbine Szechy, ki je na njegovem mestu v 2. polovici 16. stoletja zgradila štiritraktni, dvonadstropni renesančni dvorec z izstopajočimi pravokotnimi ogelnimi stolpi. Leta 1687 je grad kupil Peter Szapary, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. Sedanja podoba dvorca izvira zvečine iz 1. polovice 18. stol., ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter dodatno oblikovali oba vhodna portala. Starejša zasnova severnega portala in nekaj skritih renesančnih oken govori o tem, da je severno pročelje najstarejši del objekta, ki ga danes krasi baročno členjen triosni rizalit. Vzhodno pročelje odlikuje imeniten baročni portal z atlantoma iz 1. četrtine 18. stol., sprva del budimpeštanske palače Grassalkovich (porušena konec 19. stol.). V notranjosti se je iz časa po sredini 18. stol. ohranil imeniten grajski salon, poslikan v poznobaročni iluzionistični maniri z ikonografsko uresničitvijo alegorije miru, pripisan Johannesu Pocklu. Arhitekturno izstopa še nekdanja grajska kapela, danes profani prostor za civilne poroke. Na mestu nekdanjega oltarnega dela so v vertikalno os postavljene ‘črne’ slike domačega slikarja Sandija Červeka. V gradu se nahaja Pomurski muzej Murska Sobota in Mladinski informativni in kulturni klub Murska Sobota.

 STOLNA CERKEV SV. NIKOLAJA:

Poznoromansko cerkveno jedro s kornim zvonikom izvira s konca 13. stol. V 2. pol. 14. stol. so ga prezidali v tristrano sklenjen, rebrasto obokan prezbiterij, s kamnoseško pomembnimi  parlerijanskimi maskami ter poslikan z dvema plastema slikarij. Starejša plast poslikav naj bi nastala še pred sredo 14. stol., mlajša pa okrog 1370 in je zapisana gemerskemu, slovaškemu slikarju. Na obočnih poljih pod zvonikom je slikarije konec 18. stoletja zasnoval graški slikar Matthias Schiffer, po zadnji prenovi pa je prezbiterij dobil še slikana okna, delo Franca Mesariča iz 2003. Po več prezidavah med 15. in 18. stol. je bila cerkev v letih 1910–1912 temeljito prezidana po načrtih arhitekta Ladislava Takača (Laszlo Takacs 1880–1916). Ta je ohranil jedro stare cerkve, ob kateri si je na novo zamislil triladijsko baziliko s prečno ladjo ter svodasto kupolo nad sečiščem. Piramidalno stopnjevana fasada se v višinski rasti in v jedru starega izoblikuje v mogočen, 60 m visok zvonik. Pročelje zaznamuje kompozicija petih niš s Szaparyjevim grbom ter polkrožno zarisan glavni vhod v cerkev s stiliziranim cvetličnim vencem. Zahodno partijo v notranjosti zapira orgelska galerija. Triladijska členitev je uglašena s psevdohistorističnimi prvinami, oprema pa izvira iz različnih madžarskih umetnoobrtnih delavnic. V osi glavnega oltarja je velika slika s patronom cerkve, sv. Nikolajem, ki obdaruje device, delo Matthisa Schifferja iz 1797. Interier odlično dopolnjujejo Kregarjevi in Bizovičarjevi vitraži. Namesto stranskih kapel je na južni strani ob zvoniku zgrajena grobnica patrona cerkve, soboškega grofa, na severni pa oratorij rakičanskega grofa s krstilnico in zakristijo.

 EVANGELIČANSKA CERKEV: 

Evangeličanski kompleks s cerkvijo je bil zgrajen v neogotskem slogu v letih 1907- 1910 po načrtih Ernőja Gereya. Dopolnjujeta ga dve stranski enonadstropni stavbi s poudarjenima vogaloma in trikotnimi členjenimi strešnimi čeli z dvojnimi okenskimi nišami in stolpiči. Cerkev je bila zgrajena po vzoru cerkve v Nagyvaradu (Oradea) iz opeke s tremi pročelnimi stolpi, izmed katerih osrednji zraste v visok zvonik. Okenska rozeta nad glavnim vhodom se ponovi v oltarnem delu s podobo Martina Lutra. Rebrast strop v notranjosti nosijo stebri, na katerih stojita tudi oba stranska balkona vzdolž ladje in orgelska galerija nad glavnim vhodom. Arhitekt je zasnoval tudi notranjo poslikavo, avtor oltarne slike Snemanje s križa pa je Jenő Bory.

SPOMENIK ZMAGE:

Spomenik zmage je bil zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov. Svečano so ga odkrili ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil 12. avgusta 1945. Zasnovan je kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja, pred katero stoji častna straža, nad njo pa se dviga mogočni obelisk z Leninovo podobo na bronasti medalji. Tu naj bi bili pokopani sovjetski vojaki, ki so padli v Pomurju, vendar so bili njihovi ostanki preneseni v skupne grobove na soboškem pokopališču. Avtorja plastik dveh vojakov sta brata Zdenko in Boris Kalin. Topova na obeh stranskih ploščadih sta del takratne vojne opreme. Ob zlomu komunizma, ko je padlo mnogo podobnih spomenikov, se je ta ohranil kot svojevrsten simbol Murske Sobote in njene zgodovine, obenem pa ohranja spomin na žrtve, ki jih je terjala vojna.

HOTEL ZVEZDA:

Hotel Zvezda na Trgu zmage je bil včasih Casino in hotel Dobrai, ki je nosil ime lastnika Janosa Dobraija. Enonadstropna historicistična vogalna stavba, ki se z glavno fasadno osjo odpira na glavni trg, je bila zgrajena 1909. Vhod pod balkonom je bil v kasnejših letih zazidan, v funkciji pa je ostal glavni vhod. Razgibana fasada, ki jo krasijo rastlinski ornamenti s prevladujočim motivom vinske trte, ponavljajoča se obraza mladega in starejšega moža in drugi elementi, se zaključuje z lepo oblikovanim konzolnim podstrešnim vencem. Mikavni stavbni element so tudi psevdobaročno razgibana nadstrešna čela s tridelnim okroglimi okenskimi odprtinami in stolpiči različnih veličin. Z balkona hiše je Vilmoš Tkalec 29. 5. 1919 razglasil samostojno Mursko republiko in salon v nadstropju, kjer si je možno ogledati dokumente tistega časa, nosi enako ime. Fran Sušnik pa je leta 1924 o hotelu Dobrai zapisal, “da so njegovi gostje in njega elitna soseska prepričani, da so točno sredi božjega sveta, ki se suče ravno okoli njih. Tu se zbirajo zvesti sinovi majke Slave, da rešujejo važna državna, narodna in kulturna vprašanja, …” Hotel je središče dogajanja romana Biljard v Dobrayu Dušana Šarotarja o prekmurskih Židih.

BOGOJINA – CERKEV GOSPODOVEGA VNEBOVZETJA:

Naslov: Bogojina 147, 9222 Bogojina;

Cerkev v Bogojini je ena zanimivejših arhitektur prve polovice 20. stoletja in najbolj znamenito svetišče Prekmurja. Stoji na pobočju vzpetine nad naseljem Bogojina. Nova cerkev je bila postavljena v letih 1924–1927, pravokotno ob stranico starejše enoladijske baročne cerkve z romansko osnovo. Ob stari glavni vhod je avtor postavil dominanten valjast stolp, zvonik z značilnimi plečnikovskimi likovnimi oblikami. Na vrhu valja je razgledna terasa in na njenem robu dodaten stolpič, ki se ponovi ob zaključku stare cerkve. Nad vhodnim pročeljem kraljuje na preprostem stebru Kristusov kip.
Stara cerkev je uporabljena kot vhodni del, nekakšno preddverje glavne cerkvene dvorane. Novi prostor je nekoliko dvignjen in razdeljen v dve nesimetrični ladji z mogočnim, iz osi pomaknjenim kamnitim stebrom, ki nosi štiri izrazite, ekspresivno učinkujoče loke. Na severni in južni strani ladijski dvoranski prostor poudarjajo strnjene arkade. Posebna zanimivost je stranski oltar sv. Jožefa. Jože Plečnik je uporabil tradicionalne stavbne zakonitosti sakralnega objekta in jih s pretanjenim vrednotenjem in dodajanjem materialov preoblikoval v unikat. Opremo bogatijo izdelki ljudske lončarske ustvarjalnosti. Arhitekt je dodatno notranjo opremo načrtoval v letih 1950–1956. Orgle v cerkvi so delo Josefa Angsterja. Ob križišču pod cerkvijo je arhitekt oblikoval znamenje, ki usmerja k beli lepotici na vrhu klančine. Župnijska cerkev je redno odprta

 CERKEV GOSPODOVEGA VNEBOVZETJA – »BELA GOLOBICA«:

Prva cerkev v Bogojini se omenja v 14. stoletju in je tedaj posvečena sv. Trojici. Prizidali so zvonik z nizkima opornikoma, na zahodnih vogalih ladje pa postavili diagonalo v prostor segajoča opornika, izvedli šilastoločni banjasti obok pod zvonikom ter vdelali portal z bogato profiliranim ostenjem in bogato profiliranim robom. Cerkev je takrat imela raven lesen strop. Ni izključeno avtorstvo prizidka arhitekta in slikarja Janeza Aqile. Župnijo so vodili različni duhovniki. Župnik Matija Pavel Tussilovits leta 1673 piše prvo ohranjeno krstno knjigo v Prekmurju. Prvi ohranjeni vpis krsta je z dne 18. oktobra 1673. Po zapisih župnika Franca Grahovca so leta 1793 bogojinsko cerkev ponovno prezidavali. Šlo je za obokanje ladje.

Poleti 1897 je knežji arhitekt izjavil, da cerkev ni več mogoče popraviti, treba jo je podreti do tal in sezidati novo. Verniki niso bili pripravljeni prispevati ročnega dela in vožnje materiala, saj so menili da mora vse prispevati patron, zato je fara ostala s staro cerkvijo. Leta 1914 je prevzel župnijo župnik Ivan Baša iz Beltincev. Bil je izobražen mož, prevedel je katekizem v prekmurski dialekt. Očaral je farane in jih pridobil za zidavo nove cerkve. Denar so zbirali tudi med izseljenci v Ameriki. Franc Bajlec iz Bogojine je leta 1923 vpisal arhitekturo pri Plečniku. Župniku Baši je predlagal, da bi bilo lepo, če bi ga pridobil za načrte, kar se je tudi zgodilo. Baša je želel imeti stavbo centralno v obliki križa. Plečnika je privlačil valj kot arhitekturni motiv. Izdelal je dva načrta, vendar se je po ogledu razmer v Bogojini vso jesen leta 1924 ukvarjal s tretjim načrtom. Med nastajanjem načrtov si je pridobil tudi krog sodelavcev, za zidavo in vodenje Antona Suhadolca in mladega diplomiranega asistenta Franca Tomažiča. Tomažič je spomladi 1925 prevzel vodenje zidave, Plečnika pa obveščal o poteku zidave in poglavitne faze dela tudi fotografiral.

Pred začetkom del je Plečnik izjavil: »Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili.«

Stara cerkev služi kot preddverje, organizira se povsem nov dostop v cerkev z južne strani. Tu sta dva vhoda: glavni, skoraj v sredini južne stene in stranski vhod bliže apsidi (polkrožni zaključek stavbnega prostora). Tretji je v stranski steni prvotnega zvonika. Pred starim zvonikom je načrtoval postavitev novega okroglega. Severno steno stare ladje je predrl s tremi arkadnimi loki in prek položnih stopnic povezal stari prostor z novim, asimetrično zasnovanim prostorom. Odločilno vlogo v tem prostoru ima iz osi postavljeni osrednji veliki steber in visoki loki, ki iz njega izhajajo: dva vzdolž cerkvene ladje, ki sicer enovito zasnovani prostor delita na stransko ladjo in dva neenako visoka: desni veliki za glavno ladjo, manjši, levi za stransko. Glavna ladja se izteka v plitvi, široko pravokotno zaključeni prezbiterij (del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino), ob njem na levi naj bi stala zakristija, ki bi s svojo zaprto steno dajala naslonilo stranski ladji in prostor za manjši oltar. Tesno ob desno steno je arhitekt postavil osem stebrov, osem pa v stranske ladje. Na zadnjem stebru blizu oltarja sv. Jožefa je lepo zakril napako na njem.

V črni marmor je vklesana plošča iz belega marmorja in na njej napis AVE MARIA – R ima spodnji zavoj malo nižji, da je lahko P – Plečnik Jožef, arhitekt. Morda edini njegov podpis na njegovih delih. Na celotni površini stare ladje, v višini nekdanjega podstrešja, je arhitekt načrtoval razsežni pevski kor. Ladja in kor nove cerkve dobita raven strop. Pred nove vhode cerkve je postavil preddverje s strmo pultno streho na dveh stranskih opornikih in treh pilastrih (stebri na visokem podnožju). Cerkev naj bi potem načrtu bila pokrita s strmo dvokapnico. Na ploščadi valjastega zvonika nad stebrnim nadstropjem je načrtoval postavitev manjšega zvonika s kupolico, pomaknjeno iz osi in enakega nad stičiščem prezbiterija in zakristije. Apsido stare cerkve je nameraval obdati s ploskimi arkadami, ki se v osi, v stiku z njenim obodom spremenita v nekakšno psevdoromansko biforo (dvodelno okno s stebričkom) brez delilnega stebra, apsida pa bi se kot samostojno telo z lastno streho vzpenjala iz poševne enotne strehe tako, da bi jo bilo mogoče občutiti kot samostojno stolpasto telo, kot nižjega protiigralca okroglemu zvoniku na drugi strani prvotne cerkvene osi. Teh načrtov so se pri zidanju cerkve malone brez odstopanja držali. 15. aprila 1925 se je začel izkop na vznožju Vršiča po tretjem načrtu. Naleteli so na kosti, ker je prej okrog cerkve bilo pokopališče. Pri izkopu za novi zvonik pa so našli množični grob umrlih v času kuge. Temeljni kamen je bil položen 5. julija 1925. Zidarska dela je vodil Štefan Mesarič. Opeko so pripravljali župljani sami na polju imenovanem Topolje ob potoku. Stebre je izdelal kamnosek Vodnik iz Ljubljane, stebra za zvonik iz podpeškega kamna pa v Tomanu (zvonik: stebri pod ploščadjo stolpa predstavljajo apostole kot stebre cerkve, stolpič nad ploščadjo pa Kristusa). Zvon je naročil Amerikanec Franc Berden iz Filovec.

Zidarska dela so bila v grobem končana septembra 1927, opremljanje notranjosti pa se je zavleklo čez 2. svetovno vojno vse do Plečnikove smrti. Plečnik je odlašal z načrti za lesen strop. Franc Bajlec namesto bolehnega Baše poskuša nadaljevati z opremljanjem in leta 1930 je izveden lesen strop, ki mu manjkajo pozlačene kroglice in okrasni krožniki. Strugar in pozlatar Albin Slivar je izdelal 270 kroglic. Po Baševi smrti 13. februarja 1931 dela v cerkvi zastanejo, nadaljujejo se pod vodstvom župnika Jožeta Gjurana. Gjuran se je lotil velikega oltarja, Plečnik je predlagal izvedbo v hrastovini, oltar pa naj izpolni prostor prezbiterija. Temelj oltarja so začeli postavljati leta 1951, oltar naj bi bil pravo rokodelstvo brez kitanja. Po višini bi bil dvodelen, z menzo (kamnita oltarna miza), tabernakljem (omarica, navadno v ali na oltarju za shranjevanje kelihov) v ozadju s tremi stebri na vsaki strani, ki bi nosili masivno preklado, s po dvema v ospredju ter atiko (zgornji zaključni del oltarja) s štirimi stebri in podobo Kristusa, ki se med dvema apostoloma dviga v nebo. Po širini pa bi bil tridelen. Za okras naj služi ljudska keramika. Slikar Janez Mežan je izdelal freske Križevega pota in Vstajenja. Pred Božičem leta 1951 naredi Plečnik načrt za stranski oltar. Ta oltar je posvetil simboličnosti dneva, ko je napolnil 80 let in je na univerzi slovesno prejel imenovanje za častnega doktorja. Oltar je iz podpeškega kamna, v katerem se ostro odrazi pozlačena skulptura sv. Jožefa z malim Jezusom. Kip izdela domačin Jože Lopert. Na preklado da zapisati geslo iz stare zaveze: POJDITE K JOŽEFU. Pred smrtjo leta 1957, pa je Plečnik izdelal še načrt za prižnico, krstilnik in obhajilno mizo.

Stara cerkev, postavljena od zahoda proti vzhodu, se je združila z novo, tako, da je preddverje na južni strani, oltar pa na severni strani obrnjen na jug. Cerkev ima zunanjo in notranjo podobo drugačno od ostalih katoliških cerkva. Zunanjost krasita dva okrogla zvonika, okrogla okna brez kakršnih koli okraskov, notranjost pa mogočen steber iz brušenega marmorja, ki deli glavno ladjo na eno manjšo stransko. Od tod potekajo štirje oboki, ki vežejo vse štiri stani cerkve. Glavni steni stojita na šestnajstih stebrih, med njimi je velik obok štirinajstih prostorov za križne poti. Strop je raven, okrašen s keramičnimi izdelki okoliških lončarjev, oltar pa je obokan.

Dokler bo stala Plečnikova – Baševa cerkev združena s staro, srednjeveško, bo ugajala, ker je lepa, skladna in ker je v njej vsebina, Plečnikova in Baševa duša. Lepota cerkve in njene okolice tvorita sozvočje arhitekture in narave.

3. LJUTOMER, MLINI TER SPLAV NA MURI;

LJUTOMER –  taborsko, kasaško, filmsko in vinsko mesto ter srce Prlekije

Občina Ljutomer – Predstavitev

Prlekija je kot rodovitna dlan zemlje na desnem bregu reke Mure, ki se radodarno razgrinja v nepregledna žitna polja in dviga v velike valove hribov, po katerih so v poseben red ujeti vinogradi. Od nekdaj naklonjena konjereji, prepoznavna po termalnih vrelcih, štorkljah, klopotcih na 4 vetrnice, tipičnih obcestnih križih, izjemni kulinariki in bučnem olju ter šegavih, gostoljubnih ljudeh, je pravi turistični zaklad Slovenije. In njeno glavno mesto je LJUTOMER ali LOTMERK kot mu pravijo domačini. Ljutomer je v nemščini Luttenberg, v prekmurščini Lutmerk in domače prleško Lotmerk.

Občina Ljutomer obsega severovzhodni predel Slovenskih goric ter del zahodnega območja Panonskega oboda tako, da sta v občini dva geografsko in gospodarsko povsem različna predela. Severovzhodni je izrazito ravninski s polji, travniki, gozdovi manjših površin ter z večjimi strjenimi naselji in jugozahodni izrazito gričevnat predel z vinogradi, gozdovi in raztresenimi naselji. Občina šteje 11.773 prebivalcev in se razprostira na 107 km2. Obsega 44 naselij. Najpomembnejše gospodarske dejavnosti Občine Ljutomer so: kmetijstvo, vinogradništvo, živilsko-predelovalna, tekstilna in lesno-predelovalna industrija, trgovina ter storitveni sektor.

 LJUTOMER se prvič omenja že leta 1249, preraste v trg leta 1265 in končno, leta 1927, dobi mestne pravice. Nekoč ga pestijo kuge, požari, napadi Turkov in krucev. Zaradi ugodne lege in mile klime je širše okolje poseljeno že v neolitski dobi, v antiki  preko tega območja teče več rimskih prometnic, področje pa v 13.st. poselijo Slovani. Mestno jedro sestavljajo trije trgi. Vsak od njih ima svoje sakralno znamenje. Stari, Anino kapelo iz leta 1756, danes Glavni trg, kip Brezmadežne Marije, na visokem stebru iz leta 1729, postavljenem na mestu, kjer je pred tem stal sramotilni steber s kletko za grešnike vseh vrst. Na Cerkvenem trgu, danes Miklošičevem trgu pa stoji kapelica sv. Florijana iz leta 1736, ki je tudi del obzidja ljutomerske cerkve. Pred cerkvijo stoji doprsni kip znamenitega jezikoslovca Franca Miklošiča.

Iz osrčja Prlekije izhaja veliko pomembnih mož, ki so ustvarjali v slovenskem prostoru:
Franc Miklošič (1813-1891), jezikoslovec in rektor dunajske univerze; Karol Grossman (1864 – 1929), avtor prvega slovenskega filmskega zapisa; Cvetko Golar (1879 – 1965), pesnik in dramatik; Ante Trstenjak (1894 – 1970), akademski slikar in mnogi drugi.

V Ljutomeru smo organizirali  I. slovenski tabor, na katerem je  zaživela ideja o Zedinjeni Sloveniji. Slovenski jezik v šole, urade in bogoslužje, je bila zahteva prvih udeležencev tabora v Ljutomeru. Prve konjske dirke na Slovenskem so se zgodile že leta 1874 in to v okolici Ljutomera. Leto kasneje je bilo v Ljutomeru ustanovljeno dirkalno društvo, prvo na slovenskih tleh in drugo v Evropi. Kasaški klub Ljutomer priredi letno osem dirk na hipodromu v Ljutomeru. Tudi prve slovenske filmske zapise (Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu), ki so na ogled v Splošni muzejski zbirki Ljutomer, je že leta 1905 posnel v Ljutomeru dr. Karol Grossmann. Prva samopostrežna trgovina na slovenskih tleh je bila odprta v Ljutomeru leta 1958.

Danes je Ljutomer kulturno, sodobno, evropsko in  turistu prijazno mesto, ki šteje 4000 prebivalcev

SPLOŠNI PODATKI O OBČINI LJUTOMER

Občina Ljutomer, s sedežem na Vrazovi ulici 1, 9240 Ljutomer je bila ustanovljena leta 1994. Občinski praznik praznuje občina 9. avgusta, kar se, sedaj že tradicionalno, obeleži s prireditvijo »Prleški sejen po celen Lotmerki«. Občina Ljutomer obsega severovzhodni predel Slovenskih goric ter del zahodnega območja Panonskega oboda tako, da sta v občini dva geografsko in gospodarsko povsem različna predela. Severovzhodni je izrazito ravninski s polji, travniki, gozdovi manjših površin ter z večjimi strjenimi naselji in jugozahodni izrazito gričevnat predel z vinogradi, gozdovi in raztresenimi naselji. Nadmorska višina se giblje od 170 m v ravnini in do 352 m v gričevju. Občina šteje 11.773 prebivalcev in se razprostira na 107 km². Obsega 44 naselij (Babinci, Bodislavci, Branoslavci, Bučkovci, Cezanjevci, Cuber, Cven, Desnjak, Drakovci, Globoka, Godemarci, Gresovščak, Grlava, Ilovci, Jeruzalem, Krapje Krištanci, Kuršinci, Ljutomer, Mala Nedelja, Mekotnjak, Moravci v Sl. Goricah, Mota, Noršinci pri Ljutomeru, Nunska Graba, Plešivica, Podgradnje, Precetinci, Presika, Pristava, Radomerje, Radomerščak, Radoslavci, Rinčetova Graba, Sitarovci, Slamnjak, SP. Kamenščak, Stara cesta, Stročja vas, Šalinci, Vidanovci, Vogričevci, Zg. Kamenščak, Železne Dveri) katere so razdeljene v 9 krajevnih skupnosti. V občini so 4 osnovne šole z 1167 učenci, srednjo šolo – gimnazijo, katero obiskuje 620 dijakov, glasbeno šolo z 240 učenci in vrtci, v katere je vključeno cca. 400 otrok.

 VERŽEJ:

Veržej je gručasto naselje s približno tisoč prebivalci. Leži na Murskem polju, na desnem bregu reke Mure, ob cesti Ljutomer – Križevci pri Ljutomeru – Murska Sobota. Novejši del se imenuje Osredek. Poleg kmetijstva (vzreja plemenske goveje živine) je razvita tudi obrt, večina prebivalstva pa je zaposlena v Ljutomeru in v bližnjih Križevcih. Tržne pravice je Veržej dobil že okoli leta 1340. Nekdanji strelski dvorec so kasneje razširili v grad, v katerega so se v 16. stoletju naselili srbski uskoki, ki so se borili proti Turkom. Uskoki so se sčasoma poslovenili, ostali pa so značilni priimki. Župnijska cerkev sv. Mihaela se prvič omenja že v 16. stoletju. V Veržeju sta se rodila skladatelj Slavko Osterc (1895 – 1941) in zgodovinar dr. Fran Kovačič (1867 – 1939). Oba imata v kraju urejeni spominski sobi. S turističnega zornega kota pa je v Vržeju najbolj znana turistična točka Babičev mlin. Pravzaprav ne samo v Veržeju, ampak tudi v Prlekiji in Pomurju kot celoti. Zaščiten je kot tehniški kulturni spomenik in predstavlja vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

BABIČEV MLIN:

Naslov: Mlin na Muri, Karmen Babič, Prvomajska ulica 24, 9241 Veržej; 08:00 – 16:30; 08:00 – 14:00; Kontaktna oseba: Karmen Babič; T: +386 2 587 10 77; M: +386 41 694 087;

Ko je govora o mlinih najprej pomislimo na mline na reki Muri. Res bi bilo narobe, če o mlinih na tej reki ne bi povedali kaj več. Pred drugo svetovno vojno je na slovenskem delu Mure “ropotalo” kar 94 mlinov in še nekaj desetletij nazaj je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Do današnjega dne se je število mlinov na Muri skrčilo na dva mlina, na Babičev mlin v Veržeju in na plavajoči mlin v Ižakovcih.

 Na reki Muri je bilo konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi bilo evidentiranih 93 lastnikov plavajočih mlinov. Edini panonski plavajoči mlin v Sloveniji danes je Babičev mlin na Muri v Veržeju. Gre za edinstven spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Največja posebnost tega mlina je zunanje vodno kolo, nameščeno na dveh čolnih. V zgradbi na kopnem je stroj za mletje, ki ga prek gradja poganja veliko leseno vodno kolo, pritrjeno na enem od dveh čolnov. Prenosni mehanizmi v zgradbi so ohranili vse značilnosti vodnih mlinov iz obdobja, v katerem so nastajali.

Babičev mlin je že tretja generacija mlinov, ki so stali na tem kraju. Lastnik prvega mlina, ki je bil postavljen leta 1890, je bil dedek Vladimirja Babiča – Mirča. Mlin je bil plavajoč in se je vedno prilagajal nivoju vode. Plavajoči mlini so bili značilni za ravninske pokrajine, ki so bile sorazmerno gosto naseljene, prebivalci pa so pridelovali žito in pšenico. Plavajoč mlin je bil neodvisen od muhaste narave in količine padavin in je bil zgrajen v celoti iz lesa. V mlinu je bil podtaknjen ogenj, zato je pogorel do tal. Leta 1915 je bil zgrajen drugi mlin, katerega lastnik je bil Jožef Babič, oče Mirča. Stene in čolni so bili iz lesa, streha pa je bila pokrita s posebno vrsto lubja. Tudi ta mlin je pogorel do tal. Nato je leta 1925 Jožef Babič zgradil nov mlin in tako znova nadaljeval mlinarsko tradicijo. Mlinarska hiša se je preselila na breg Mure, vodno pogonsko kolo pa je bilo pritrjeno na dveh lesenih plavajočih čolnih, za prenos pogonske sile pa so se uporabljali različni jermeni.

Babičevi so plavajoči mlin kupili leta 1912 od prejšnjih lastnikov Kolmaničev. Po požaru leta 1927 so zgradili nov mlin, ki se je od prejšnjega razlikoval po tem, da je mlinarska hišica zrasla na kopnem, na čolnih (kumpih) pa se je še naprej vrtelo pogonsko kolo. Kmalu po drugi svetovni vojni je narasla reka odnesla kumpe in mlinsko kolo in po 20 letih so bili Babičevi znova prisiljeni zgraditi nov mlin. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodno kolo pa zvestega pomočnika – elektromotor. Sredi leta 1990 je Mura znova pokazala zobe in odtrgala vodno kolo in tako so imeli Babiči, tokrat Jožetov sin Mirč, znova priliko pokazati iz kakšnega testa so. V pičlih treh mesecih je Mura ponovno zavrtela lopate vodnega kolesa.

Mlin, ki stoji še danes, je lesen, postavljen na štirih stebrih ob bregu reke Mure, vodno kolo pa je pritrjeno na dveh plavajočih čolnih iz železa. Leta 1990 je narasla Mura odnesla pogonsko kolo. V treh mesecih je družina Babič postavila novo pogonsko kolo, ki še danes diha z reko. Vodno kolo je znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame. V mlinu ponujajo: belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno moko, ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke.

 

IŽAKOVCI – OTOK LJUBEZNI:

Reka Mura se je skozi stoletja ob svojem koritu poigrala z naravo in ustvarila naravni otok, ki so ga domačini poimenovali OTOK LJUBEZNI. Otok, ki je po svoji vsebini, lepoti in neokrnjeni naravi znan bližnji in širši okolici. V okviru Turističnega društva se tu na OTOKU LJUBEZNI dogajajo različne aktivnosti, ki so zanimive tako za izletnike, turiste in naključne obiskovalce. Ena od najpomembnejših so tradicionalni »BÜJRAŠKI DNEVI«, ki se organizirajo že od leta 1991 dalje in se odvijajo drugi teden v mesecu avgustu. Izvajajo se v duhu turistično, kulturne, etnološke in zabavne prireditve. Posvečeni so predvsem spominu na življenje in delo ljudi, ki so skozi desetletja živeli s to večkrat nemirno reko. Obujajo se spomini na starodavna ročna opravila povezana z življenjem obmurskega človeka. Posebno doživetje za obiskovalce je »PAJANI KRUJ«, ki je posebnost tega kraja in si ga lahko pripravi vsak sam na odprtem ognju. Prav tako je posebna poslastica »RIBA NA BATU«, ki se na poseben način peče na žerjavici. Najnovejša pridobitev OTOKA LJUBEZNI je vsekakor pravi »PLAVAJOČI MLIN NA MURI«, ki je edini tovrstni objekt v Sloveniji in eden redkih v tem delu Evrope. Otok ljubezni vam prav tako postreže še z eno specialiteto, LJUBEZENSKIM NAPOJEM, ki pomaga starim in mladim pri uresničitvi njihovih najbolj skritih želja. Vsekakor se o učinkih in lepotah OTOKA LJUBEZNI mora prepričati vsak sam.

Otok v Ižakovcih, obdan z rečnim rokavom, je znamenit po delujočem plavajočem mlinu na Muri, ki je točka na cesti obnovljivih virov energije, brodu, ki dnevno vozi čez reko, büjraškem muzeju, kulinarični in etno ponudbi ter po neizmernih lepotah narave. Doživite čar narave, kulinarike, büjraštva, prekmurskega človeka in mlina, ki ponovno melje žito!

BROD NA MURI:

Iz Ižakovcev se v Krapje na Murskem polju pride z novim brodom, ki vozi čez Muro. Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupno treh brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se preko reke pomika s pomočjo rečnega toka.

Osnovna ponudba na Otoku ljubezni:

1. ogled mlina z možnostjo nakupa različnih vrst moke;
2. ogled büjraškega muzeja;
3. vožnja z brodom čez reko Muro;
4. možnost nakupa spominkov in slastnih dobrot iz prekmurske kuhinje;

Dodatna ponudba po naročilu:

1. prikaz in predstavitev pajanja krüja – kruh se popeče na živem ognju, podrgne s česnom in namaže z zaseko, zraven sodi še domače žganje;
2. spust po reki Muri;
3. etno-kulturne predstavitve;
4. kulinarična ponudba  (ribe na batu, bograč, büjraške jedi, prekmurska gibanica, retaši, krapci);

PLAVAJOČI MLIN V IŽAKOVCIH:

Po številu prebivalcev so Ižakovci nekoliko manjši od Veržeja, so pa prav tako gručasto naselje. Ležijo na zahodu Dolinskega, na levi strani Mure, ob obmurski cesti Krog – Srednja Bistrica. Glavna pridelka sta pšenica in koruza, razvita pa je tudi živinoreja. Kmetijsko gospodarstvo Rakičan ima pri zaselku Nemščaki eno največjih prašičjih farm v Sloveniji.

Še pred nekaj desetletji je na Muri delovalo preko 40 plavajočih mlinov. Mlin v Ižakovcih je bil izdelan leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov ob Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih. V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje: ajdovo, pšenično, pirino in koruzno moko.

Lep je svet ob reki Muri. Človek, ki ga obišče, si vedno znova želi nazaj med njive, travnike in v osrčje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. Šumenje reke, ki se počasi in mogočno vije med drevesi, poganja mlinsko kolo in nežno šepeta: »Pa pridite še kdaj!«

 ZANIMIVOSTI, KI SI JIH LAHKO V PREKMURJU ŠE OGLEDAMO:

 VINSKA CESTA JERUZALEM: Na izletu se ogleda pridelavo visoko kvalitetnega bučnega olja, občuduje vinsko cesto Jeruzalem, nato pa se gostje pogostijo z lokalnimi specialitetami in si ogledajo salezijanski samostan.

 OGLED LONČARSKE OBRTI: Ogled vključuje ogled lončarske delavnice, panonske vasi z ogledom rekonstruiranih panonskih hiš ter ogled stalne razstave filovskih lončarskih mojstrov iz 20. stoletja ter razstavo društva keramikov in lončarjev Slovenije.

 BUKOVNIŠKO JEZERO Z BIOENERGIJO: Bukovniško jezero je prava zakladnica čudežne moči narave – energije, ki sprošča, pomirja in revitalizira. V bližini jezera je kapela Sv. Vida, ob kateri je izvir Vidov izvir z zdravilno vodo.

 KRAJINSKI PARK GORIČKO: Obiskovalce pričakujejo stari mlini, starodavne, s slamo krite domačije, številne evangeličanske in katoliške cerkve, pa tudi največji grad na Slovenskem, ki ima toliko sob, kot je dni v letu.

 OGLED NASADA ORHIDEJ OCEAN ORCHIDS: V nasadu si je mogoče ogledati več kot 900 eksotičnih primerkov približno stotih rastlinskih vrst. Obsežna zbirka flamingovcev in pestra izbira vzpenjalk bo očarala vsakega ljubitelja bujne tropske narave.

 DRUŽINSKI IZLET NA PREKMURSKO PODEŽELJE: Za družine je veliko prilagojenih izletov: ogled največjega slovenskega gradu na Goričkem, obisk domačije Jelenji hram z živalskim svetom iz Pomurja ter obisk Velike Polane, ki slovi kot evropska vas štorkelj. Vnučke lahko popeljemo na obisk doživljajskega parka VULKANIJA z maskoto, krtkom Olijem, ki ga spremlja čarovnica Eza, …

 KRAJI IN ZNAMENITOSTI POMURJA – SVET OB MURI IN NJENIH PRITOKIH:

Murska Sobota; Beltinci; Turnišče; Banovci; Bakovci; Filovci; Velika Polana; Ižakovci; Odranci; Črenšovci; Tišina; Gornja Radgona; Radgonsko-kapelske gorice; Črenšovci; Janžev vrh; Kapelski vrh; Lendava; Lendavske gorice; Ljutomer; Ljutomersko-ormoške gorice; Veržej; Železne dveri; Jeruzalem; Slovenske gorice; Sveti Jurij ob Ščavnici; Negova; Stara gora; Ormož; Velika nedelja; Kog; Sv. Tomaž; Hum pri Ormožu; Juršinci; Krapje; Lipovci; Središče ob Dravi; Dornava; Haloze; Cirkulane; Zavrč; Grad; Rogašovci; Cankova; Gornji Petrovci; Kobilje; Dobrovnik; Bukovniško jezero; Filovci; Ledavsko jezero; Selo; Martjanci; Mačkovci; Markišavci; Puconci; Prosenjakovci; Ratkovci; Šafarsko; Moravske toplice – Terme 3000; Radenci – zdravilišče; Terme Lendava; Banovci – termalno kopališče; Mala Nedelja – Bioterme;

OBČINA ČRENŠOVCI:

 

Ustanovitev: 1.1.1995
Površina: 33 km²
Nadmorska višina: 172 m
Naselja: Črenšovci, Trnje, Žižki, Dolnja Bistrica, Srednja Bistrica in Gornja Bistrica.
Prebivalci: 4442

Župan: g. Anton Törnar

Naslov: Občina Črenšovci, Prekmurske čete 20, 9232 Črenšovci;

 Črenšovci (madžarsko Cserföld) so naselje v Občini Črenšovci, ki leži med Mursko Soboto in Lendavo. Sosednje vasi so Hotiza, Turnišče, Odranci, Trnje, Žižki, Srednja Bistrica, Dolnja Bistrica, Gornja Bistrica.

 Grb Občine Črenšovci ima obliko ščita, z ovalnim spodnjim robom. Na srebrni podlagi je na desni strani jelšev list zelene barve, ki simbolizira Polanski log. V njem je žitni klas rumene barve, ki predstavlja rodovitnost prekmurske zemlje. V levi polovici grba se nahaja simbol reke Mure, ki je ponazorjen s tremi vzporednimi valovi modre barve. Iz valov izstopa mlinsko kolo in simbolizira značilnosti krajev ob Muri. Nad mlinskim kolesom se nahajajo trije stilizirani plodovi drevesa črense, ki predstavljajo tri krajevne skupnosti v občini ter ponazarjajo ime občinskega središča in občine. Grb so začeli uporabljati 28. 1. 1997.

Še enkrat hvala za lep dan v Prekmurju!

Fotografije: g. Jožef Poje, g. Ljubo Benevol, g. Janez Gomzi in spletne strani;

Foto album: g. Jožef Poje; 8. srečanje DU MO, Črenšovci, 7. 6. 2017

 

 

 

Pripravil: g. Janez Gomzi

Ažurirano: 9.  6. 2017