21. marec 2024: KRAS: SEŽANA, LIPICA, DIVAČA, …

Članice in člani ljubljanske sekcije DU MO smo se v četrtek, 21. 3. 2024 podali na Kras. Ogledali smo si Sežano, obiskali smo največjo vinsko klet na Krasu – VINAKRAS SEŽANA, na koncu pa si ogledali še Kobilarno Lipica. Na zasluženo kosilo smo se zapeljali v Divačo v Gostilno Malovec.
V Sežani smo se srečali z vodnikom g. Bogdanom Macarolom. Dogovor s TIC Sežana je bil, da se sprehodimo in si v spremstvu vodnika ogledamo in se seznanimo s Sežano. Po ogledu mesta je sledil še obisk največje vinske kleti na Krasu – VINAKRAS Sežana. G. Bogdan Macarol, nam je na Trgu osvoboditve pred cerkvijo sv. Martina doživeto, profesionalno, korektno, z veliko entuziazma, domoljubja in patriotizma skozi zgodovino predstavil mesto Sežana. Sežana je mesto v Sloveniji in gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno ter zdravstveno središče slovenskega Krasa. Mesto je sedež občine Sežana, upravne enote Sežana in župnije Sežana. Samo mesto Sežana ima nekaj čez 6.000 prebivalcev, skupaj s svojim zaledjem pa šteje Sežana okoli 14.000 ljudi. Po uvodni predstavitvi Sežane, nas je g. Bogdan Macarol popeljal v Sežansko župnijsko cerkev, ki je posvečena svetemu Martinu iz Toursa.

Stara sežanska cerkev je bila narejena leta 1509, prezidana in na novo sezidana pa leta 1673. Tlakovana je bila s kamnitimi ploščami, krita pa s skrilami. Imela je lesen kor, ki je stal na štirih kamnitih stebrih. Staro cerkev so začeli prezidavati in povečevati leta 1878, naslednje leto pa je bila nova župnijska cerkev blagoslovljena s strani domačega župnika Jožefa Komana. Povsem dokončana je bila župnijska cerkev šele v letu 1889. Sedanja cerkev sv. Martina je sezidana v renesančnem slogu, njen zavetnik pa je škof sv. Martin. Cerkev ima tri ladje, najvišja in največja pa je srednja ladja, ki je z visokim čelnim obokom ločena od prezbiterija. Cerkev ni poslikana, temveč je le pobeljena in ima streho iz opeke. V cerkev sv. Martina vodijo trije vhodi, od tega je glavni vhod v pročelju. V stranski ladji je vzidana plošča, ki je v stari cerkvi pokrivala grobnico grofov Petačev. Baročni veliki oltar je narejen iz raznobarvnega marmorja in večji del oltarja je bil že v stari cerkvi. Oltarna slika predstavlja svetega Martina, ki odhaja v nebesa v spremstvu dveh angelov. V cerkvi so velika železna okna, ki so sestavljena iz raznobarvnega stekla ter zavarovana z železnimi križi. V ladjah je cerkev tlakovana s sivimi in črnimi kamnitimi ploščami.
Nasproti glavnega vhoda v cerkev sv. Martina se nahaja cerkveni zvonik, ki so ga zgradili leta 1794. Od cerkve je oddaljen okoli 10 metrov, visok je 30 metrov in ima štiri velike line. Vrh zvonika predstavlja osmerostrana piramida. Zvonik je neometan in nad vhodom lahko vidimo letnico 1794. V zvoniku je dovolj prostora za tri zvonove. V cerkvenem zvoniku se nahaja ura, ki jo je naredil Ivan M. Pogačnik iz Podnarta pri Kropi. Zanimivo je, da je bila tako cerkev sv. Martina, kakor tudi vse ostale cerkve na Krasu in Primorskem v času fašističnega terorja, ki ga je dolga leta izvajala fašistična Italija, »učilnica« in »zibelka« slovenskega jezika. V tistih, za slovenski narod in jezik črnih časih so italijanski fašisti preganjali in prepovedovali uporabo slovenskega jezika. Slovenščina se je ohranila zahvaljujoč zavednim in klenim Krašovcem, Primorcem in domoljubnim župnikom, ki so v cerkvah uporabljali slovenski jezik. G. Bogdan Macarol nas je po kratki »učni uri« popeljal naprej po mestu Srečka Kosovela, po Sežani.

18. 3. 2024 je minilo 120 let, odkar se je v Sežani rodil eden največjih pesnikov prejšnjega stoletja Srečko Kosovel. V izjemno kratkem življenju je ustvaril izjemno obsežen opus. Kraški poet Srečko Kosovel, ki je dočakal le 22 let, je za seboj zapustil več kot tisoč pesmi in še nekaj sto drugih besedil, od esejev, razprav, pisem, dnevniških zapisov in različnih osnutkov. Po smrti je postal prava ikona, po kateri je poimenovanih kar nekaj ulic, šol in različnih ustanov, že nekaj časa pa sodi med slovenske najbolj prepoznavne literate v tujini, saj je bil preveden v skoraj vse evropske jezike. Za časa njegovega življenja ni izšla niti ena njegova pesniška zbirka. V središču Sežane se na Ulici Mirka Pirca nahaja Polajev stolp, Knjižnica Srečka Kosovela in drugo. V bližini je še nekdanja vojašnica in gasilski dom. Polajev stolp je bil nekdaj v lasti rodbine Polay, ki je sodelovala pri izgradnji Južne železnice Dunaj – Trst. Je osemkotne oblike in so ga uporabljali kot silos, v kleti je bil izdolben vodnjak.
V mestu Sežana ima sedež Kosovelova knjižnica. Kosovelova knjižnica Sežana je osrednja splošna knjižnica s sedežem na Ulici Mirka Pirca 1, kjer domuje od 1975. Kot samostojni kulturni zavod je bila ustanovljena 13. 2. 1963 in poimenovana po Srečku Kosovelu. Svojo dejavnost opravlja za štiri občine: Sežana, Divača, Hrpelje – Kozina in Komen, kjer delujejo organizacijske enote knjižnice. Pod njenim okriljem sta tudi premična zbirka v izposojevališču Krajevne skupnosti Senožeče in Kosovelova domačija v Tomaju.
V parku pri palači sodišča smo si ogledali spomenik, ki ga je 1998 postavilo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Krasa in Brkinov v spomin na 2. 7. 1991, ko je prišlo do bojev na Fernetičih. Prvotno je bil spomenik postavljen na Fernetičih, 21. 6. 2013 pa je bil prestavljen v sežanski park ob Kosovelovem domu. V istem parku smo postali tudi pred spomenikom narodnega heroja Alberta Grudna-Bliska, v NOB 1941-1945 padlim in sežancem, ki so umrli kot talci in interniranci. Visoka je bila cena svobode! Nedaleč od parka se nahaja »KULTURNI CENTER KRASA«. To je danes Kosovelov dom Sežana, ki omogoča prireditve v veliki dvorani s 437 sedeži, ki ob velikem odru, izredni akustiki in sodobni tehniki nudi udobje in omogoča izjemno sprejemanje vsakršnih dogodkov (gledaliških predstav, koncertov, filmskih predstav …). Kosovelov dom Sežana, ki se je najprej imenoval Kulturni dom Srečka Kosovela, nato Kulturni center Srečka Kosovela, so pričeli zidati leta 1979 po zasnovi in projektih skupine Kras. To je bila družba petih uglednih prodornih arhitektov, ki so jo sestavljali Matjaž Garzarolli, Vojteh Ravnikar, Marko Dekleva, Egon Vatovec in Mladen Merčina. Na podlagi izjemnega pomena, ki ga ima v razvoju regije središče kulture na Krasu in v Brkinih, je bila izbrana tudi umestitev v samo središče Sežane, ki do izgradnje tega objekta ni imela oblikovane mestne podobe. Kulturni dom Srečka Kosovela je bil odprt leta 1991, čeravno še ni bil dokončan. Konec zidave je Kosovelov dom Sežana učakal leta 2009, torej po tridesetih letih, ko je bila dokončana in opremljena še zadnja, Srednja dvorana. Poletni amfiteater, ki sprejme do 1.000 obiskovalcev, je vsestransko uporaben, predvsem pa v njem zaživijo dogodki, prirejeni za odprto prizorišče. Skratka, Kosovelov dom Sežana je že doslej dokazal svojo vsestransko uporabnost, smotrno prostorsko razporeditev in funkcionalnost, tako da poleg prireditev, kot je Vilenica, odpira možnosti tudi za druge domače in mednarodne manifestacije. Naš ogled prijetne Sežane smo zaključili s sprehodom po stranskih ulicah, kjer smo se seznanili še z arhitekturnimi posebnostmi in zanimivostmi starih kraških hiš. Tako smo prispeli do največje vinske kleti na Krasu – VINAKRAS SEŽANA. Na ogled kleti in degustacijo vin nas je popeljal g. Igor Grdina. Profesionalno, poznavalsko in predano nam je predstavil vinsko klet Vinakras Sežana.

V parku pri palači sodišča smo si ogledali spomenik, ki ga je 1998 postavilo Območno  združenje veteranov vojne za Slovenijo Krasa in Brkinov v spomin na 2. 7. 1991, ko je prišlo do bojev na Fernetičih. Prvotno je bil spomenik postavljen na Fernetičih, 21. 6. 2013 pa je bil prestavljen v sežanski park ob Kosovelovem domu. V istem parku smo postali tudi pred spomenikom narodnega heroja Alberta Grudna-Bliska, v NOB 1941-1945 padlim in sežancem, ki so umrli kot talci in interniranci. Visoka je bila cena svobode! Nedaleč od parka se nahaja »KULTURNI CENTER KRASA«. To je danes Kosovelov dom Sežana, ki omogoča prireditve v veliki dvorani s 437 sedeži, ki ob velikem odru, izredni akustiki in sodobni tehniki nudi udobje in omogoča izjemno sprejemanje vsakršnih dogodkov (gledaliških predstav, koncertov, filmskih predstav …). Kosovelov dom Sežana, ki se je najprej imenoval Kulturni dom Srečka Kosovela, nato Kulturni center Srečka Kosovela, so pričeli zidati leta 1979 po zasnovi in projektih skupine Kras. To je bila družba petih uglednih prodornih arhitektov, ki so jo sestavljali Matjaž Garzarolli, Vojteh Ravnikar, Marko Dekleva, Egon Vatovec in Mladen Merčina. Na podlagi izjemnega pomena, ki ga ima v razvoju regije središče kulture na Krasu in v Brkinih, je bila izbrana tudi umestitev v samo središče Sežane, ki do izgradnje tega objekta ni imela oblikovane mestne podobe. Kulturni dom Srečka Kosovela je bil odprt leta 1991, čeravno še ni bil dokončan. Konec zidave je Kosovelov dom Sežana učakal leta 2009, torej po tridesetih letih, ko je bila dokončana in opremljena še zadnja, Srednja dvorana. Poletni amfiteater, ki sprejme do 1.000 obiskovalcev, je vsestransko uporaben, predvsem pa v njem zaživijo dogodki, prirejeni za odprto prizorišče. Skratka, Kosovelov dom Sežana je že doslej dokazal svojo vsestransko uporabnost, smotrno prostorsko razporeditev in funkcionalnost, tako da poleg prireditev, kot je Vilenica, odpira možnosti tudi za druge domače in mednarodne manifestacije. Naš ogled prijetne Sežane smo zaključili s sprehodom po stranskih ulicah, kjer smo se seznanili še z arhitekturnimi posebnostmi in zanimivostmi starih kraških hiš. Tako smo prispeli do največje vinske kleti na Krasu – VINAKRAS SEŽANA. Na ogled kleti in degustacijo vin nas je popeljal g. Igor Grdina. Profesionalno, poznavalsko in predano nam je predstavil vinsko klet Vinakras Sežana.

V kleti Vinakras Sežana so zavezani, da dolgoletno tradicijo in izročilo s ponosom in vztrajnostjo širijo tudi v prihodnje. Z globokim spoštovanjem do narave, od leta 1947 dalje pridelujejo vina vrhunske kakovosti. Zahvaljujoč predanosti in zaupanju kraških vinogradnikov, so skozi desetletja postali vodilna klet na kraškem vinorodnem okolišu, kjer je s trto zasajenih nekaj čez 600 ha vinogradov. Od tega ima klet v lasti 50 hektarjev vinogradov v okolici Komna, preostalo količino grozdja pa odkupijo od svojih zadružnikov s celega Krasa.

Raznolikost in posebnost tega vinorodnega okoliša se odražata v vseh vinih, med katerimi prav gotovo izstopa TERAN PTP – slovenska vinska posebnost, ki vedno znova očara s svojo intenzivno temno rdečo barvo, prijetno svežino in sadnostjo. Njegova pridelava je omejena na Kraško planoto, kjer trte refoška svojo moč zajemajo iz rdeče zemlje »terre rosse«, bogate s silikati in železom, … Vino pridobivajo iz sorte refošk. Zaradi specifičnih talnih in klimatskih razmer daje ta sorta na Krasu značilno vino – teran, katerega odlike se kažejo v svojevrstni cvetici, polnosti, visokem ekstraktu in živahni, intenzivni, rubinasto rdeči barvi. Teran je polno, gosto vino, ki daje ljudem moč in jih krepi. V njem se skriva Kras – rdeča zemlja, burja in sonce ter vztrajnost kraškega vinogradnika.

Tone Pavček je o Krasu in Teranu prelepo zapisal:
So pokrajine v naši domovini, takšne in drugačne. In je Kras. Krasna posebnost.
Je zemlja tod in drugod, taka in drugačna. In je kraška jerina. Rdeča posebnost.
So vina, taka in drugačna. In je teran. Žlahtna posebnost.

Od rdečih sort na Krasu zorijo tudi merlot ter cabernet sauvignon. Na rdeči, kraški zemlji pa so si svoje domovanje našle tudi bele sorte. Posebno pozornost namenjajo pridelavi vitovske grganje, malvazije, chardonnaya ter sivega pinota.
G. Igor Grdina nas je vešče popeljal tudi skozi okušanje vin Vinakras: Malvazija, Izbrani Teran, Cuvée Prestige in Vili Elite. Vsako vino je posebno in po svoje zanimivo. Ob okušanju vin smo preizkusili tudi nekaj vrst sira in odličen kruh. Druženje v kleti je trajalo skoraj dve uri, nekaj časa pa smo porabili tudi v trgovini, kjer smo kupili še kakšen spominček za domov. Sežano smo doživeli v popolnoma drugačni luči kot nekoč, ko smo mimo Sežane in Fernetičev hiteli na nakupovanje.

Našo kraško izkušnjo smo nadaljevali v Lipici. “Lipica je dom lipicancev in največja kobilarna z lipicanci na svetu. Doživimo jo lahko v družbi več kot 300 belih lipicancev na več kot 300 hektarih zelenih površin.”
V prijetnem okolju smo se malo sprehodili, razgledali in naužili naravnih lepot, … Kobilarna Lipica je osrednja znamenitost Lipice, kjer poteka vzreja svetovno znanih konjev – lipicancev. Kobilarno je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel II. leta 1580. V času Napoleonskih vojn so jo preselili v Sekesfehervar. Po podpisu miru v Campoformiu so žrebeta poslali v Prestranek, kobile pa v Lipico. Leta 1802 je Lipico poškodoval potres in ubil mnogo konj. Leta 1805 so kobilarno premestili v Džakovo, leta 1809 v Pecska pri Bezoehegyesu, ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 1915 pa v Laxsenburg in kasneje v Kladrup. Po vojni se je večina konj vrnila v Lipico, manjši del pa je ostal v Avstriji, v novo ustanovljeni kobilarni v Pibru pri Gradcu. Po drugi svetovni vojni so večino konj preselili v Hostinec na Češko. V lipici jih je ostalo le 24. Po letu 1947 sta si večino konj razdelili Avstrija in Italija. Lipica je bila do priključitve Jugoslaviji v okviru tržaške občine.

Kobilarna Lipica je v letu 2002 priznana kot rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicanca. V začetku leta 2003 Vlada Republike Slovenije predpiše Program varstva in razvoja Kobilarne Lipica v obdobju 2002 do 2005. Letos v maju bo Kobilarna Lipica proslavila 444-letnico obstoja. V kobilarni Lipica so novembra 2023 našteli 382 konjev. Od tega je bilo 110 plemenskih živali, natančneje 80 plemenskih kobil in 30 plemenskih žrebcev. Od 100 do 120 konjev je starih do štiri leta. Preostali so konji v jahalnem programu ali v konjskih vpregah. Vsako leto imajo v kobilarni približno 30 žrebitev, podobno število konjev prodajo ali pa končajo svojo življenjsko pot. Povprečna življenjska doba konjev je od 20 do 30 let.

Po postanku v Lipici smo se odpravili v Divačo, točneje v Gostilno Malovec. Gostilna Malovec se nahaja v Divači že od leta 1997. Gostilna je znana po mesnih specialitetah, ker je v vsakem trenutku na voljo sveže meso iz mesnice ki se nahaja tik ob gostilni. Tam so nas pričakali z odličnim kosilom. V prijetni družbi ob dobri kapljici in odlični hrani smo še malo poklepetali, se družili in se zadovoljni vrnili domov.

Za vse, ki se mislite tudi sami odpraviti na Kras in v Divačo pa še namig. Nedaleč od Gostilne Malovec se nahaja Muzej slovenskih filmskih igralcev – MSFI, ki ga upravljata Občina Divača in Slovenska kinoteka. Muzej domuje v prenovljeni Škrateljnovi domačiji v Divači, enkratnem primeru kraške arhitekture.  Kot zanimivost, v Divači sta se rodili kar dve znameniti filmski igralki: leta 1903 Metka Bučar, leta 1907 pa Ida Kravanja, ki je z umetniškim imenom Ita Rina zaslovela kot zvezda evropskega nemega filma. Vsekakor je MSFI vreden ogleda.

Slike: g. Jožef Poje, Janez Gomzi in spletne strani

Foto-album: Kras: Sežana-Lipica-Divača, 21. 3. 2024; g. Jožef Poje in Janez Gomzi

Kontakti:
Vodnik: Bogdan Macarol, M: 041 736 367; E: macarol.bogdan@siol.net;  
Vinakras Sežana: Igor Grdina, E: turizem@vinakras.si in info@vinakras.si;
Gostilna Malovec: Kraška cesta 30A, 6215 Divača;
T: 05 763 12 25; E: info@gostilna-malovec.si in info@hotel-malovec.si;

Viri:
Sežana – Cerkev sv. Martina;
Vinakras Sežana – poslanstvo;
Kobilarna Lipica na Wikipediji;
Gostilna Malovec;
Pripravil: Janez Gomzi
Ljubljana, 23. 3. 2024