Letošnji mednarodni izlet je bil organiziran v Baranjo in Vojvodino. Agencija Sonček in vodič Iztok Sečnjak sta opravila odlično organizacijsko in strokovno delo. Zanimanja za izlet je bilo veliko in če bi imeli večji avtobus bi bil prav tako poln. Vseh štiriinpetdeset nas je v zgodnjih jutranjih urah krenilo izpred vojašnice Edvarda Peperka preko Zagreba, Osjeka, Vukovarja do Novega Sada. Na prvi točki smo si ogledali Osjek in se sprehodili po samem centru. Stara trdnjava, glavni trg, katedrala in samo mesto kar vabijo k raziskovanju. Skozi zgodovino nas je z informacijami popeljal lokalni vodič.
Pot smo nadaljevali do nacionalnega parka Kopački Rit, ki obsega 17.000 hektarjev in leži med Donavo in Dravo. Gre za največje poplavljeno območje v Evropi. Ogled se začne s kratkim filmom in se nadaljuje s prevozom z vlakcem do pristanišča. Tam nas je čakala ladjica, ki nas je z njihovim vodičem popeljala po poplavljenem območju. Dobili smo ogromno informacij o živalih, ki kraljujejo na tem območju, saj je vse pod strogo zaščito in nihče ne sme posegati v ta del narave. Po ogledu smo v lokalni restavraciji okušali tipične jedi s tega področja kot sta »čobanac«, golaž, teletina in nekaj izpod peke in še bi lahko našteval. Po izdatnem obroku smo nadaljevali pot preko Vukovarja, mejnega prehoda Bačka Palanka do našega hotela »Park« v Novem Sadu.
Drugo jutro je bil organiziran ogled mesta, s poudarkom na Petrovaradinski trdnjavi. Sprehodili smo se skozi sistem utrjevanja, katerega sestavljajo rovi z linami za strelce, položaji artiljerijskega orožja in različne minske komore. Poleg tega pa so nam razložili tudi kakšno taktiko so uporabljali pri obrambi trdnjave. Kajti brez povezovanja vseh teh sredstev in prave taktike ne bi bilo uspeha. Ogled smo zaključili v muzeju, kjer imajo odlično zbirko orožja, ki so ga uporabljali v bojevanju. Popoldne je bilo prosto za počitek, nakupe spominkov in aktivnosti po lastni presoji. Zvečer je bila organizirana večerja v lokalni restavraciji z živo glasbo. Vsi smo uživali v dobri hrani, pijači in plesu.
Pot nas je iz Novega Sada vodila proti severu v smeri Subotice. Na tej relaciji smo se ustavili in ogledali samostan Krušedol in »etno kučo Maradik«. V etno hiši so nam postregli z jedačo in pijačo ter popeljali po muzeju, kjer hranijo veliko zbirko zgodovinskih sredstev. Sprehod po muzeju nas je lepo seznanil kako se je odvijalo življenje na tem področju. Čas je hitro bežal in že smo morali nadaljevati vožnjo proti Subotici, kjer je bil naš naslednji cilj za nočitev. Pred tem smo imeli še postanek v vinski kleti »Kiš«, kjer smo poizkusili več vrst vina. Njihovi vinogradi se razprostirajo na 11 hektarjih zemlje. Letna proizvodnja je okrog 80.000 litrov. V večernih urah smo prispeli do Subotice, kjer smo prenočili v hotelu »Patria«.
Zjutraj smo si na hitro ogledali center mesta in nato Paličko jezero, ki je prava paša za oči. Lepo turistično urejen resor, kjer lahko zadovoljiš svoje apetite na različne načine od kolesarjenja, sprehodov, kopanja, obiska živalskega vrta in seveda tudi posedanja po lepih restavracijah, s pogledom na čudovito okolico. Čas nas je preganjal, saj smo morali zvečer doseči Lendavo. Kljub temu smo se še ustavili v vinski kleti Hajdukovo. Lastnik nam je organiziral pokušinjo devetih sort vina, ki ga pridelujejo na tej posesti. Obisk smo zaključili dobro razpoloženi in oboroženi s steklenicami vina, ki smo jih nakupili ob odhodu. Mejo med Srbijo in Madžarsko smo prečkali na mednarodnem prehodu Kelebija. Po opravljenih mejnih formalnostih je avtobus nadaljeval vožnjo mimo čudovito obarvanih polj, ki se razprostirajo po neskončnih ravninah Madžarske. Trenutna barvna kombinacija je rumena, rdeča in temno ter svetlo zelena. Čudovito. Po kratkem postanku v Tenkeš čardi, smo v večernih urah prišli v Slovenijo preko mejnega prehoda Pince.
Izlet je bil čudovit in padli so že prvi predlogi za naslednje leto – morda Bolgarija. Imamo celo leto časa in verjetno se bo porodila še kakšna ideja.
Vsem hvala za dobro voljo in pozitiven odnos do izleta. Posebna zahvala našemu vodji Iztoku Sečnjaku, ki je opravil dobro delo skupaj z voznikoma. Seveda pa ne smem pozabiti naših dveh »stevardes« Jelene in Irene, ki sta ves čas skrbeli za dobro počutje in čas prihodov ter odhodov. Jože, tebi pa se vsi najlepše zahvaljujemo za vso foto dokumentacijo.
Se vidimo naslednje leto.
Milan Obreza
Kot vsakič doslej pa je tukaj tudi Jožef Poje s svojo fotogalerijo
Baranja in Vojvodina, 11.-14.05.2017
Ljubo Benevol pa je prispeval tudi dva kratka filma o popotovanju:
