8. februar: PREŠERNOV DAN

8. februar 2017: PREŠERNOV DAN, s polnim uradnim imenom PREŠERNOV DAN, SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK, je osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik, dela prost dan v Republiki Sloveniji. Praznujemo ga na 8. februar, obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Na ta dan poteka osrednja državna proslava, na kateri podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke na področju umetnosti v Sloveniji.

Proslava ob obletnici pesnikove smrti je prvič postala vseslovenska po sklepu narodnoosvobodilnega gibanja leta 1941, med drugo svetovno vojno, vendar je bil tedaj to praznik vseslovanske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. 8. februar se kot praznik slovenske kulture praznuje od leta 1945 naprej. Razglasilo ga je predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tudi nova država ga je ohranila in ga leta 1991 razglasila za dela prost dan.

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Bil je tretji otrok in prvi sin Marije (Mine), ter Šimna. Kmetija Prešernovih je bila ugledna, zato so Franceta lahko šolali. Mati si je želela, da bi postal duhovnik. France je bil star komaj osem let, ko je moral zapustiti rodno Vrbo. Domov v Vrbo se je vračal le še med počitnicami, pa še to ne prav pogosto. Del razlogov za zapleteno pesnikovo osebnost nedvomno tiči tudi v tem.

Prešeren se je najprej preselil k staremu stricu Jožefu, ki je bil župnik na Kopanju pri Grosupljem. Šolati se je začel leta 1808. Stric Jožef ga je prvi dve leti poučeval sam. Leta 1810 ga je vpisal v realko, ljudsko šolo v Ribnici. Prešeren je bil dovolj priden in nadarjen, da je z lahkoto izpolnjeval šolske obveznosti. Bil je med najboljšimi učenci in zato vpisan tudi v zlato knjigo.

V ribniška leta sodi tudi doživljaj, ki je Prešerna očitno zaznamoval za vse življenje. Še na smrtni postelji v Kranju je zbranim sorodnikom potožil, “da bi zanj bilo bolje, da bi nikdar v Ribnici ne bil”. Prešernoslovci ozadja teh besed niso povsem natančno dognali, očitno pa je šlo za nekakšno izkušnjo, tako ali drugače povezano s spolnostjo. Sklepajo, da je bil zato Prešernov odnos do žensk vselej vsaj nenavaden, če že ne na meji patološkega. To ostaja eden od izzivov za prešernoslovce, … Izobraževanje, tretji razred normalke je od leta 1812 nadaljeval v Ljubljani, kjer je naslednje leto začel obiskovati gimnazijo. Tudi v Ljubljani ni imel težav z učenjem, še posebno se je odlikoval pri učenju klasičnih jezikov ter prevajanju grških in latinskih pesnikov. Po njej je končal še dva letnika tedanje “filozofije”, priprave na univerzitetno šolanje.

V Ljubljani je nekaj časa stanoval z mlajšim bratom Jožefom, ki je bil po pripovedovanju sodobnikov najlepši in najbolj nadarjeni član Prešernove rodbine. Leta 1815 je hudo zbolel in še kot prvošolec, umrl. France Prešeren je v Ljubljani spoznal nekaj ljudi, ki so ga pozneje tako ali drugače spremljali vse življenje: Andreja Smoleta, Blaža Crobatha, Miho Kastelica, Matijo Čopa in tudi “menišiča”, Antona Martina Slomška. Nekako v teh letih je Prešeren spoznal, da ni poklican za tisto, kar si je njegova mati Mina najbolj želela, za duhovnika. Vse bolj ga je mikalo pravo. Leta 1822 se je vpisal v tretji letnik filozofije na Dunaju, kar je v družini povzročilo hud spor. Po takratnem šolskem sistemu je bil to pogoj za študij prava.

A vseeno je šest let pozneje študij dokončal. Mati si je želela, da bi Prešeren delal v “duželski” službi kot državni uradnik. Takrat tega ni bilo lahko doseči. V času Metternichovega absolutizma so imeli plemiški ali meščanski sinovi prednost pred domačimi izobraženci, ne glede na ocene in študijski uspeh. Tako je mladi doktor prava leta 1828 nastopil prvo službo pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju. Morda je naključje, ali pa tudi ne, da je Prešernov prvi šef v tedanji Ljubljani veljal za svobodomisleca, “freigeista”. Tudi Prešerna bi lahko označili tako, zlasti če upoštevamo njegov ohlapen odnos do vere ter državne in cerkvene politike.

Prešeren se kot pesnik prvič javno pojavi razmeroma pozno, šele leta 1827, ko v Ilirskem listu objavi pesem Dekletom. V njej ošvrkne prevzetno Zaliko Dolenc (1804-1882), hči iz Dolenčeve krčme, kamor sta v študentskih letih zahajala s prijateljem Andrejem Smoletom. Prešernu je bila na moč všeč, ona pa se ni pretirano menila zanj, kar je postal kar nekakšen vzorec pesnikovega ljubezenskega življenja. Ko se je vrnil v Ljubljano z diplomo v žepu, se je resno zanimal za Zaliko, ki pa ga je zavrnila. Odmev neuslišane ljubezni je najti v baladi »Povodni mož«. Prešeren je v prvotni izdaji pesmi pisal o Zaliki, pozneje, v priredbi za »Poezije«, pa je Zaliko preimenoval v Urško. Tudi v pesmi »Dekletom« je imel v mislih “prevzetno” Zaliko.

Prešernovi materi se družba odvetnika Leopolda Baumgartnerja in takratnega sostanovalca Mihe Kastelica ni zdela pravšnja. Miha Kastelic je bil literarni sotrudnik in poznejši izdajatelj »Kranjske č’belice«. Literarna zgodovina ga ne opisuje najbolj prijazno, zlasti dvomljiv naj bi bil njegov značaj. Mati Marija je kmalu dosegla, da se je France skupaj s sestro Katro preselil k župniku, stricu Jožefu. In ne le to, mati se ni nikoli sprijaznila z advokatsko službo, ki je bila po njenem mnenju moralno vprašljiva in zato bogu ne prav dopadljiva. France je kmalu začel delati še kot brezplačni praktikant pri državnih uradih, da bi si tako povečal možnosti za stalno zaposlitev. Materine skrbi s tem še ni bilo konec. Sina je hotela na vsak način oženiti in ga čim prej varno zakleniti v varne in udobne spone meščanskega življenja.

Mati Marija in stric Jožef sta poskrbela, da je leta 1829 spoznal Marijo Johano Khlunovo, bogato Nemko iz Gradca na Štajerskem. Skromni verodostojni viri iz tistega časa kažejo, da je bila Marija Johana Francetu sprva všeč, da pa se je kmalu splašil ter začel tehtati med bogato doto in svobodo ter samostojnostjo. Del pesnikovega razmišljanja je morda razbrati iz verza “za doto, ki je nima mil’jonarka” iz pesmi »O, Vrba«. Po drugi strani ne gre prezreti Prešernovega značilnega odnosa do žensk. Khlunova je bila občutno starejša od siceršnjih Prešernovih muz, praviloma mladih deklet. Bila mu je zelo naklonjena, kar tudi ni bilo pravilo pri pesnikovih ljubezenskih poskusih. Kakorkoli, Prešeren se je po začetnem navdušenju nad Khlunovo začel umikati. Na njena številna pisma ni odgovarjal in sploh je zanemarjal stike, nikoli pa ni zbral dovolj moči, da bi se z Marijo odkrito pogovoril.

Nezmožnost komunikacije z Marijo Johano Khlunovo ga je očitno pekla, saj je njen odmev mogoče najti v nekaterih pesmih »Sonetje nesreče«, splošno malodušje in nezadovoljstvo s samim seboj pa je botrovalo tudi zelo slabim rezultatom pri izpitih za sodniški in odvetniški izpit. Leta 1832 je opravljal izpite v Celovcu. Dotlej vedno odlični Prešeren je izpite komaj izdelal, z zadostno oceno. To je bil tudi eden od poglavitnih razlogov za poznejše številne zavrnitve njegovih prošenj za samostojno advokaturo. Začel je pisati za zbornik »Kranjska č’belica«, ki je izšel petkrat, in sicer 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848.

V Ljubljani se je navezal na profesorja in knjižničarja Matijo Čopa, ki je bil zelo izobražen, saj je govoril 19 jezikov. Matija Čop, morda najbolj izobraženi Slovenec tistega časa, se je 1830 vrnil v Ljubljano in se začel živahno družiti s Prešernom. Čopova izjemna teoretska podkovanost in predvsem jasno usmerjen pogled v nujnost razvoja literature v slovenskem jeziku sta se ujela s Prešernovim pesniškim darom in željo, da bi se slovenščina čim prej kultivirala, da bi se lahko Slovenci z njo enakovredno postavili ob bok Nemcem in drugim narodom.

Gorenjski dvojec je našel skupno zmagovalno formulo in seveda veliko ovir, ki jih je bilo treba preskočiti. Od okostenele janzenistične miselnosti na področju duhovnih zadev, ki jo je zagovarjala duhovščina, do policijskega nadzora in terorja v državno-političnih zadevah, ki ju je vzdrževal Metternichov absolutizem. Prešeren je na Čopov nasvet začel uvajati romanske pesniške forme. Pisal je tercinah in stancah, zložil je prve sonete in s tem odprl slovenski poeziji nove prostore. Vse več je bilo novih pesmi, zato je zorela tudi zamisel o izdaji zbornika slovenskih pesmi, ki je kot »Kranjska č’belica« leta 1830 in nato še štirikrat prinesla številne Prešernove objave. »Kranjska č’belica« je postala poglavitni medij za objavljanje Prešernovih pesmi. Pesniške sadove Prešernovega prijateljevanja s Čopom ponazarjajo predvsem elegija »Slovo od mladosti«, ciklus »Ljubezenski sonetje« in programska satira »Nova pisarija«. V njej je pesnik briljantno osmešil tedaj prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja.

Spopad med svobodomisleci in nazadnjaki se je še stopnjeval. Prešeren je bil vse ostrejši, tako da je tudi cenzura postajala vse bolj nemirna. Pesnika je moral brzdati celo njegov mentor Čop, kar Prešernu ni bilo najbolj po volji. Pri tretjem zvezku »Kranjske č’belice« je Čop s svojim ugledom na Dunaju izposloval, da bo sam pregledal besedila, pri tem pa sta si s Prešernom prišla navzkriž. Čop je hotel umiriti strasti in je med drugim črtal pesem »Apel podobo na ogled postavi«, v kateri Prešeren Kopitarju zabrusi: “le čevlje sodi naj kopitar”! Pesnika je to precej razburilo in Čopu je pisal ostro pismo. Pozneje se mu je opravičil. Razloge za Prešernovo nepremišljeno ravnanje in občasno malodušje, ko ni verjel v kakovost svojega pesništva gre iskati v poklicnih težavah. Zastonjsko delo praktikanta v državnih uradih namreč ni obrodilo sadov. Predstojniki so, čeprav so bili z njim zadovoljni, zavrnili njegove prošnje za finančno pomoč, izmikala pa se je tudi redna zaposlitev.

France Prešeren se je dokončno odpovedal misli na uradniško kariero. Kot odvetniški pripravnik je stopil v redno službo k dr. Baumgartnu. Naslednja velika preizkušnja za Prešerna in Čopa je bila črkarska pravda. Kopitar in njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis, oziroma dvanajst novih črk, ki so bile vsebinsko in estetsko neutemeljene. Prešeren je z veseljem posegel v pravdo z znamenitim sonetom o kaši, Čop pa je diplomatsko molčal. Namesto njega je spregovoril češki pesnik Čelakovsky, ki je zavrnil reformo črkopisa, obenem pa, v oceni prvih treh zvezkov »Kranjske č’belice«, pohvalil Prešernovo poezijo. To je bila prva zunanja ugodna kritika, ki je negotovemu pesniku dala nove samozavesti. Čop, spodbujen s Čelakovskim, je nato vendarle odločno napadel metelčico, ki je bila kmalu z dvornim dekretom prepovedana.

6. aprila 1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, hčerko iz bogate ljubljanske družine. Zaljubil se je. Julija Primic, Prešernova neizpolnjena ljubezen, je imela s svojim možem Josefom von Scheuchenstuelom pet otrok, štiri hčere in sina. Neuresničena in neuslišana duhovna ljubezen do Julije je popolnoma uničila tudi njegovo pesniško snovanje. Napisal je le še nekaj pesmic lažjega značaja in znano narodno prebudno napitnico »Zdravljico«. Odpovedal se je tudi sonetni pesniški obliki. Leta 1840 je objavil nemški sonet, slovenskega pa nikoli več.

Julija Primic, poročena von Scheuchenstuel je imela hudo srčno bolezen, ki jo je z leti postopoma uničila in na koncu povzročila njeno prerano smrt. Umrla je 2. februarja, leta 1864 stara komaj 48 let. Na svojo izrecno željo je dočakala zaroko svojih dveh hčera. Tudi njo so pokopali na šmihelskem pokopališču, kjer ji je mož dal postaviti spomenik, ki ga lahko vidimo še danes.

Ker je Prešeren videl, da je pri Juliji povsem propadel, se je navezal na njeno nekdanjo družico, mlado Ano Jelovšek, ki je od Primičevih odšla služit h Crobathovim. Tam pa je bil Prešeren v službi že od leta 1834, ko je izšel njegov Sonetni venec s posvetilom “Primicovi Julji”.

Stanje njegovega duha odlično ponazarja opazka v pismu Stanku Vrazu: “Delam sedem ur pri dr. Crobathu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem.” V tej gostilni je bila doma Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke. Prešeren se je v zaljubil v mlado dekle in ji posvetil kar nekaj pesmi: »Ukazi«, »Pod oknom« in »Prošnja.« To je bila značilna prešernovska ljubezen, “brez upa zmage”, bi lahko rekli, saj Jerica ni kazala nobenih znakov naklonjenosti do pesnika.

Iz odvetniške pisarne Baumgarten se je spomladi 1834 preselil k svojemu sošolcu in prijatelju, advokatu Blažu Crobathu, ki ga je nastavil za vodjo pisarne, hkrati pa je zaprosil za samostojno odvetniško prakso. To je bila že druga prošnja, ki so mu jo zavrnili. Razočaranje je bilo veliko, nekoliko ga je lajšalo le priznanje za pesniško delo.

Tudi zadnji od njegovih prijateljev dr. Blaž Crobath je bolehal je za isto boleznijo, ki je v posteljo in v grob položila tudi pesnika Prešerna, cirozo jeter. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško mesto, vendar so mu avstrijske oblasti prošnje vedno znova zavračale, saj je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv.

Prešernu je oblast zavrnila tudi četrto in peto prošnjo za samostojno advokaturo. Kako ju ne bi, ko pa je bil na zelo slabem glasu. Policijska karakteristika mu je očitala neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade, kar so bila vsekakor slaba priporočila za ugledni odvetniški stan.

Leto 1835 je bilo za Prešerna bržkone eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef, edini iz družine, ki ga je podpiral od otroštva na Kopanju najprej. Julija Primic se je zaročila, oziroma se je tako odločila njena mati, pa tudi dekle do pesnika ni kazalo posebne naklonjenosti. Prešeren ji je nekoč, na plesu v Kazini, v roke stisnil zvezek z vsemi svojimi pesmimi, zloženimi njej na čast. Darilo je sicer sprejela, a ga ja zavrnila z besedami, “naj ji ne bo napoti s svojo ljubeznijo”. A to ni bilo najhujše. Sredi poletja ga je zadela najstrašnejša nesreča. V valovih Save pri Tomačevem je utonil Matija Čop, Prešernov mentor, ki je bil morda njegov edini pravi prijatelj. Občutljivi in nesamozavestni pesnik je ob sebi potreboval Čopa, polnega znanja in širine, da ga je spodbujal, usmerjal in predvsem, da ga je razumel. Prešernovo bolečino ponazarja elegija v nemškem jeziku, ki jo je napisal v prijateljev spomin. Pesnik Oton Župančič pravi, da je to ena najlepših pesnitev vsega človeštva, nekoliko pa čudi, da jo je Prešeren napisal v nemščini. Nedvomno je hotel pravilno predstaviti Čopov pomen ljubljanskim Nemcem in ponemčemcem, ki slovenskega jezika niso mogli ali hoteli razumeti.

Poleg pesniškega daru elegija Čopu dokazuje tudi Prešernovo ustvarjalno moč. Pesnik je dolgo in zahtevno pesnitev v tujem jeziku napisal zelo hitro, v tednu dni, pri tem redno opravljal delo v odvetniški pisarni, naložili pa so mu tudi skrb za popis Čopovega premoženja. To je bila huda preizkušnja, saj so se mnogi zanimali za bogato Čopovo knjižnico in si skušali prigrabiti katero od dragocenih knjig. Prešeren je takrat dokončno izgubil vero v prijateljstvo z Miho Kastelicem, ki je precej nesramežljivo grabil po Čopovem premoženju. Tudi vloga Mihe Kastelica pri reševanju nesrečnega znanstvenika iz valov Save ni povsem pojasnjena. Slišati je bilo, da se Kastelic ni ravno izkazal s pomočjo utapljajočemu se Čopu. Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen. Andrej Smole je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni več imel, zato pa je lahko računal na gostilniške znance, ki jih nikoli ni manjkalo.

Čopova smrt je pesnika pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo. Čez mero se je vdajal alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški pisarni, kot upravitelj Čopove zapuščine pa je popolnoma odpovedal. Po nekaterih pričevanjih naj bi celo razmišljal o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem »Kam« in zametki njegove bržkone najpomembnejše umetnine, »Krst pri Savici«. »Krst pri Savici« je izšel pomladi 1836. Krst je v marsičem tako presenetljivo “neprešernovski”, da je dodobra zmedel kritike in razlagalce njegovega dela. Pesnik sam je v pismu Čelakovskemu napisal, da je “Krst predvsem metrična naloga, ki naj bi pridobila naklonjenost duhovščine”. Zelo nenavadna in sporna izjava še danes razburja prešernoslovce, kaže pa predvsem na razklanost in občutljivost pesnikove duše in pritiske vsakdanjega življenja, ki jih je čedalje teže prenašal.

Avstrijska vlada je zaradi revolucionarnih idej v internacijo v Ljubljano pregnala poljskega plemiča in izobraženca, Emila Korytka. Prešeren je mladega Poljaka spoznal na obiskih v hiši svojega šefa, dr. Crobatha, kjer se je mladenič najprej nastanil. Bila sta sorodni duši, zato sta postala iskrena prijatelja. Korytko je bil naposled primeren sogovornik za Prešerna, ki je močno pogrešal Čopovo razgledanost in intelektualno globino. Drug drugega sta učila svojega jezika, Prešeren je s Korytkovo pomočjo prevedel sonet »Resygnacja«, delo znamenitega poljskega pesnika Mickiewicza. Mladega Poljaka je razganjalo od življenjskih moči in načrtov, ki jih zaradi internacije ni mogel uresničiti.

Prešeren ga je seznanil z bogatim ljudskim izročilom in Korytko je našel nov cilj. Začel je zapisovati ljudske pesmi, potoval je po vaseh in zbiral vsakršno ljudsko blago, Prešeren pa mu je pomagal. Žal je navdušeno skupno podjetje kmalu ustavila smrt. Zbirka ljudskih pesmi je bila pripravljena za tisk. Korytko je zbolel in kmalu zatem umrl. Ironija je hotela, da je hkrati z njegovo smrtjo v Ljubljano prispel dekret, s katerim so mu dovolili vrnitev na Poljsko. Prešeren se je tiste čase pogosto srečeval s smrtjo. Umrli so mu tudi oče, stric Jakob in župni upravitelj na Šmarni gori, kamor je pesnik z ljubljanskimi prijatelji redno hodil na izlete.

V staro družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Zadnja leta je živel na gradu Prežek na Dolenjskem, kjer ga je Prešeren nekajkrat obiskal. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej opešan, zato pa je imel še obilo svežega duha. Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in literarnih del. Skupaj sta izdala Vodnikove pesmi in Linhartovega Matička, medtem ko se je pri časopisu zataknilo. Cenzura ga ni dovolila, zato je uporni Smole zahteval celo avdienco pri cesarju na Dunaju. A še preden mu je uspelo stopiti na dvor, ga je na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel dovolj žalosti, je umrl dobesedno na pesnikovih rokah.

Okoli leta 1837 se je zapletel z Ano Jelovšek, revno služkinjo pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Rodila mu je tri otroke, Terezijo (15. oktober 1839-14. maj 1840), Ernestino (18. december 1842-3. december 1917) in Franca (18. september 1845-17. avgust 1855). Zaradi številnih izgub, smrti Andreja Smoleta in Matije Čopa ter poroke Primičeve, je zapadel v krizo in se vdal alkoholu. Leta 1846 so mu končno odobrili prošnjo za samostojno odvetniško pisarno v Kranju.

Slovenska oziroma tedanja kranjska družba se je zlagoma spreminjala, Prešeren pa tega ni opazil. Na površje so prihajali sposobni in zlasti trdokožni narodni voditelji. Takšen je bil dr. Janez Bleiweis. Mladi veterinar je leta 1843 ustanovil časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki naj bi predvsem utrdil urednikovo prvaštvo v narodnih zadevah. Literarne objave so bile v ozadju. Bleiweis je mirno spregledal vso dotedanjo Prešernovo poezijo, niti za sodelavca Novic ga ni povabil. To je bil še en udarec za nesrečnega pesnika.

Prešeren je pisal zato Vrazu: “Za moje ime v slovenskem svetu nihče ne ve!” Za urednika Bleiweisa je bil najpomembnejši pesnik Jovan Vesel Koseski, ki ga je veselo objavljal in mu pel slavo. Nekoliko pozneje je sicer objavil Krst pri Savici in še nekaj drugih Prešernovih pesmi, a pristnega in koristnega stika z njim nikoli ni našel.

Pesniški dar pa v Prešernu ni popolnoma ugasnil. Nasprotno, v tisti čas (1844) sodi »Zdravljica«, pa čudovita elegija »V spomin Andreja Smoleta«, ki jo je napisal štiri leta po prijateljevi smrti. Z »Zdravljico« je imel kar nekaj težav. Dvorni cenzor Fran Miklošič je namreč zavrnil tretjo in četrto kitico, Prešeren pa tako okrnjene pesmi ni hotel objaviti. Počakal je še nekaj let in jo, po pomladi narodov, leta 1848 objavil v Bleiweisovih Novicah. Urednik je takrat naši sedanji himni namenil rezervno mesto na naslovnici Novic. Prednost je namenil nekemu besedilu, ki je danes, tako kot njegov avtor, anonimno. Zadnja leta Prešernovega življenja so bila pesniško bolj plodna. Napisal je pesmi »Judovsko dekle«, »Orglar«, »Od železne ceste«, »V spomin Matiji Čopu« in »Neiztrohnjeno srce«, ki je nekakšen pesnikov labodji spev. Veliko energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in pilil je pesmi za zbirko in leta 1846 rokopis oddal v cenzuro. Ta je bila v osebi Frana Miklošiča blagohotna in na Prešernov izbor, z izjemo »Zdravljice« in nekega epigrama, ni imela pripomb. Tiskar Blaznik se je že lotil dela, Prešernu pa so se vremena zjasnila.

Na isti dan, ko so na Dunaju dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili tudi advokatsko mesto. Novo, že šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v Postojni in Kranju, sodna oblast pa ga je poslala na Gorenjsko.

Že jeseni 1846 se je s sestro Katro in sinom pokojnega prijatelja Smoleta, Andrejem, ki ga je vzel za pisarja, preselil v Kranj. Sprva je kazalo dobro. Novopečeni odvetnik je imel veliko dela in omisliti si je moral celo dodatnega pisarja.

Na žalost sta ga nesrečno življenje in pijača tako načela, da ni zmogel novega začetka. Pesmi ni več pisal, le še za gostilniške potrebe je zložil kakšno pohujšljivo. Vedel je, da niso za vsake oči, zato je tovrstne pesmi zaklepal v predal, katerega ključ je ves čas nosil s seboj. Večina gostilniške poezije je bila ob Prešernovi smrti uničena, v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah, ki so bile dolgo predmet spora med liberalci in narodnjaki. Govorilo se je celo, da je del pesmi zažgala njegova sestra skupaj s takratnim kranjskim duhovnikom.

Kljub skoraj popolnemu propadu v Kranju je Prešeren tam vodil več pravd, ki kažejo na značilnosti njegovega značaja. Zastopal je tožbo več kot stotih kmetov, ki so hoteli ugotoviti, ali so sploh dolžni plačevati desetino kranjskemu dekanu Dagarinu. Številne reveže je menda zastopal zastonj, pa tudi sicer ni izkoristil številnih možnosti za zaslužek, ki mu jih je ponujalo gospodarsko prebujajoče se središče Gorenjske.

Zadnji pesnikovi dnevi niso bili lahki. Bil je brez denarja in na vseh koncih je bil dolžan. Otrokoma in Ani ni imel kaj zapustiti, le v oporoki ju je priznal za svoja. Leta 1848 je zbolel za cirozo jeter. Prešeren je umrl v četrtek, 8. februarja 1849. Pokopali so ga 10. februarja v Kranju.

Pesnikov opus delimo na tri časovna obdobja: mladostno obdobje (1824-1828), zrelo obdobje (1828-1840) in pozno obdobje (po letu 1840). Svoje najboljše pesmi je izdal v Poezijah, ki so izšle leta 1847. Znane so njegove pesmi »Povodni mož«, »Lenora«, »Ljubezenski soneti«, »Zabavljivi soneti«, »Gazele«, »Sonetni venec«, »Turjaška Rozamunda«, »Slovo od mladosti«, »Krst pri Savici«, »K slovesu«, »Nezakonska mati«, »Neiztrohnjeno srce« in današnja slovenska himna »Zdravljica«, ki jo je napisal leta 1844.

Začetek zgodbe o Zdravljici sicer sega v leto 1843, ko je duhovnik Matija Vertovec 19. julija v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil sestavek z naslovom »Vinske terte hvala«, v katerem je Prešerna naprosil, naj spesni hvalospev vinski trti. Prešeren naj bi Zdravljico začel pisati okoli martinovega leta 1844 in jo večkrat popravil. Prvič je bila natisnjena v Kmetijskih in rokodelskih novicah 26. aprila 1848.

Slovenski rodoljubi so leta 1905 v Ljubljani Francetu Prešernu postavili spomenik. Obrnjen je tako, da pesnik v bronu pogleduje proti Wolfovi ulici, kjer še dandanes stoji hiša, v kateri je stanovala Primičeva Julija. Po očetovi smrti je namreč Julija z mamo Julijano in bratom Janezom stanovala na današnji Wolfovi 6. Kip, podoba Julije, pa se nahaja fasadi na današnji Wolfovi 4, od koder se »lahko gledata« in sta vsaj posmrtno povezana. S smrtjo Franceta Prešerna se začenja drugi, veliko bolj bleščeči del Prešernove javne podobe. Janez Bleiweis je kot dober politik zaslutil, da utegne pesnikovo ime kdaj zares postati slavno, zato je priredil slovesen pogreb in poskrbel za postavitev spomenika, s katerim naj bi se slovenski narod oddolžil Prešernovemu spominu.

Zgodba o zbiranju denarja za Prešernov spomenik odlično ilustrira tedanji odnos do pesnika in tudi širše značilnosti slovenskega značaja. Časopisi so že marca in aprila 1849 začeli objavljati pozive za zbiranje prostovoljnih prispevkov. Slovenci so denar zbirali štiri leta. 280 darovalcev je zbralo 626 goldinarjev. Za primerjavo: V istem času so Slovenci na Kranjskem v šestih mesecih zbrali za postavitev spomenika hrvaškemu banu Jelačiću 1955 goldinarjev. Hrvaškemu banu so postavili spomenik, ker je pomagal zatreti marčno revolucijo leta 1848 ter v kranjske kraje za dolga leta vrnil odtujeno in Slovencem neprijazno dunajsko oblast. Danes je spomin na hrvaškega bana pri nas medel, tudi Bleiweisa poznajo le redki. Prešeren je s svojimi poezijami eden najtrdnejših temeljev samozavesti sodobnega slovenskega naroda.

ZDRAVLJICA – SLOVENSKA HIMNA

Zdravljica je bila kot slovenska himna 27. septembra 1989, ko je takratna skupščina sprejela več deset dopolnil k ustavi takrat še Socialistične republike Slovenije. Eno izmed dopolnil je določalo, da je slovenska himna Zdravljica, zakon, ki ga je skupščina sprejela pol leta pozneje, 29. marca 1990, pa je podrobneje določil, da je to sedma kitica Zdravljice. Za melodijo himne je zakon določil melodijo iz zborovske istoimenske skladbe Stanka Premrla, sicer znanega slovenskega skladatelja in duhovnika. Določil je še, da se himna izvaja z glasbili, petjem ali glasbili in petjem ter da začne zakon veljati osmi dan po objavi v uradnem listu. Tako je začel veljati 24. aprila 1990.