Libero Škrlj

Zapustil nas je borec Libero Škrlj

Teden dni po svojem 97. rojstnem dnevu se je za vedno poslovil Libero Škrlj, partizan, borec 3. prekomorske brigade, nosilec ordena za vojne zasluge  s srebrnimi meči in reda republike z bronastim vencem. Poslovil se je pokončen, pošten in skromen človek, ki je bil do konca ponosen na svojo prehojeno življenjsko pot.
Rodil se je 27. decembra leta 1925 v Sv. Antonu v revno kmečko družino, očetu Ivanu s Tinjana in mami Urši iz Gregoričev. Otroštvo je preživel pod fašističnim režimom v italijanski šoli, kjer so jim prepovedali uporabo maternega jezika oziroma jih ob vsaki izrečeni slovenski besedi ostro kaznovali. Po končani osnovni šoli ni bilo za slovenskega kmečkega fanta zaradi političnih, narodnostnih in socialnih razlogov nobene možnosti nadaljnjega šolanja, da mu ni preostalo drugega kot ostati doma in pomagati očetu na njivi in pri živini.

Prelom v njegovem življenju se je zgodil 8. marca leta 1943, pri 17. letih, ko so na pustni ponedeljek v zgodnjih jutranjih urah v hišo prišli karabinjerji in fašisti ter ga na silo odpeljali. Najprej v Trst, nato pa v živinskih vagonih, brez vode in hrane, do Aquile v pokrajini Abruzzo, čez dva meseca v Avezzano pri Rimu, po padcu fašističnega režima v Italiji pa v Kalabrijo, v Amendolaro pri morju. Zavezniki so prodirali, po kapitulaciji Italije pa so po skupinah zbežali v noč, vzdolž železniške proge prot Bariju so tavali nekaj tednov, nato stopili na potniški vlak, kjer so jih aretirali. Zbolel je za malarijo, po okrevanju pa so ga vključili v enoto v bližini Taranta, kjer so ga skupaj z Italijani in Slovenci pripravljali na boj in pomoč zaveznikom v Monte Cassinu. Odhod je bil že določen, a pet Slovencev, med njimi Libero, je pobegnilo in se napotilo v Bari, kjer je bilo zbirališče za slovenske in hrvaške fante, ki so si želeli v jugoslovanske partizanske enote. Tokrat so bili previdni, se izogibali prometnic in železnic in se 22. januarja leta 1944 v Bariju javili partizanski komandi. Sprejem je bil nadvse radosten, že isto noč so jih odpeljali v Gravino v zbirni logor partizanske vojske. Oblečeni v angleške uniforme z rdečo zvezdo na kapi so spoznali tovarištvo in preveval jih je občutek, da so stopili v neko novo, lepše življenje. Ker je imel Libero kar nekaj vojaških izkušenj, so ga postavili za komandirja desetine, nato pa je bil vseskozi vodja manjših bojnih enot, od jurišnega voda do mladinskega delegata SKOJ-a. Njegova 3. prekomorska brigada se je dokončno formirala v taborišču Carbonara pri Bariju, 10. marca 1944 pa so z ladjo Ljubljana odpluli proti Visu, edinem večjem otoku, ki ga nemška vojska še ni zasedla. Prihod na Vis je bil pomemben dogodek, saj so končno spet stopili na domača tla. Kot borec tretjega bataljona je Libero izvajal desantne bojne akcije na sosednje otoke.
Kot mladinski delegat se je na zasedem Hvaru udeležil ilegalne pokrajinske konference SKOJ-a, 22. oktobra 1944 pa se je brigada izkrcala v Makarski, od koder je nadaljevala z borbo za osvoboditev Splita, Šibenika, Drniša in Knina. Prav tu je tretja prekomorska udarna brigada v sestavu 26. divizije bila najtežje boje. Smrtonosne krogle so zadele mnoge, tudi njegovi tovarišici Vojko Šmuc in Nado Žagar. Libero je bil komandir jurišne skupine. Osvoboditev Mostarja, pot v Gradac, Biograd na moru, Lapac, Gospič, Sinj. Po nenehnih bojih in pohodih so aprila stopili v zaključno fazo bojevanja v okolici Reke, Klane in Ilirske Bistrice. Izčrpani in razredčeni, po težkem terenu in v slabem vremenu so se v bližini Klane spopadli z utrjenim sovražnikom, kar bi bilo za Libera skoraj usodno, saj so jih za hrbtom napadli Nemci z mitraljezi. V vsesplošni paniki je ohranil zbranost, se vrgel na tla, soborcem zakričal, naj storijo isto, nato pa so mimo krogel, ki so letele, hitro stekli na drugo stran hriba. Po srditih bojih v okolici Ilirske Bistrice je 7. maja nemška vojska kapitulirala, partizanskim enotam pa se je predalo 16 tisoč nemških oficirjev in vojakov z vso oborožitvijo vred. Okupator je bil uničen, zmaga dobljena in zavladal je mir.

Po osvoboditvi ga je pot vodila v Tržič (Monfalcone), na Kras, v Gradišče nad Prvačino, na Gorenjsko in še v Osijek, kamor so premestili njegovo brigado. Izbrali so ga za izobraževanje na vojaški akademiji v Rusiji, a je ponudbo zavrnil, kakor tudi službo v JLA.
Vojni veteran se je po šestih letih vrnil domov in si ustvaril družino, s katero je najprej živel v Sv. Antonu, zatem na Škofijah, nato pa v Semedeli.

Najprej je delal kot tajnik Krajevnega ljudskega odbora (KLO) Čežarji, zatem je prevzel enako delo v Svetem Antonu, kasneje je bil tri leta pomožni matičar na Občini Dekani, po priključitvi dela nekdanje cone A pa so ga iz Kopra pooblastili, da na noge postavi občinski krajevni urad na Spodnjih Škofijah. Na novo je bilo treba urediti anagrafsko in drugo evidenco s popisom stanja na priključenem ozemlju. Zahtevno delo je sprva opravljal kar s kolesom, zatem pa je za pokrivanje krajev od Tinjana do Debelega rtiča dobil službeni Tomosov moped, kasneje je kupil avto.
Sočasno je izredno zaključil srednjo ekonomsko šolo, bil krajši čas davčni inšpektor v Kopru, matičar, pozneje pa je postal “referent za vojne priprave civilnega sektorja” pri Obalnem svetu -Oddelku za narodno obrambo Koper. Delo je obsegalo tudi obrambne priprave vseh krajevnih skupnosti treh obalnih občin, poleg tega je vodil priprave vojnih zvez, s terenskimi vajami za radio amaterje, telefoniste in kurirje. Prejel je več odlikovanj, med njimi orden za vojne zasluge s srebrnima mečema in red republike z bronastim vencem. Z zahtevano delovno dobo in kot udeleženec NOB s priznano dvojno dobo se je upokojil pri 53 letih. Bil je član Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, krajevne borčevske organizacije Semedela, Društva upokojencev Mors-aktiv Slovenska Istra in Združenja slovenskih častnikov Koper.

Življenje mu ni prizanašalo: huda bolezen mu je leta 1996 vzela ženo Nado, leta 2014 pa še sina Roberta, dolgoletnega novinarja Primorskih novic, urednika priloge 7. val.
V zadnjih letih so mu bolečino lajšali vnukinji Magdalenain Veronika, ter pravnuka Enej in Aurora. Dokler so ga še ubogale noge, je vsak dan hodil iz Semedele v Koper ter nazaj. Droben, a pokončen in čvrst mož s strumnim korakom je ob svoji 90-letnici za časnik Primorske novice z nasmehom povedal: “Hodim vojaško. Še zmeraj.”  Borec do konca.