Upokojenci Ministrstva za obrambo iz Vzhodnoštajerske pri rojakih na Avstrijskem Koroškem
9. aprila letos smo se podali na izlet z avtobusom v zamejstvo na Koroško z namenom spoznati kraje, kjer živi slovenska manjšina.
Po pobiranju potnikov na Ptuju, v Mariboru in Slovenski Bistrici smo se podali proti Koroški. Pot nas je vodila mimo Poljane, kjer so potekali zadnji boji 2. svetovne vojne v Evropi 14. in 15. maja 1945. Prečkali mejni prehod Holmec, ki so ga v osamosvojitveni vojni junija 1991 z žrtvami obranili miličniki in teritorialci.
V Pliberku nas je pričakala spremljevalka, Mojca Koletnik, ki nas je vodila proti Železni Kapli. Cilj je bil muzej Peršman, kjer se ohranja spomin na 25. april 1945, ko so pripadniki SS enot umorili 11 članov Sadovnikove in Kogojeve družine. Z vsem spoštovanjem smo si ogledali muzejsko zbirko in prisluhnili besedam rojaka Milana Wutteja o času partizanskega odpora na tem delu Koroške. Prav zanimiva je bila zgodba iz lanskega leta, ko je Avstrijska policija vdrla na antifašistični tabor pri Peršmanu. To je bilo pričevanje iz prve roke, saj je bil takrat sam prisoten. Posebej je poudaril odločno podporo slovenske politike takrat, da se taki izpadi represije ne bi več dogajali. Žalostno pri tem pa je, da se antifašizem in fašizem enačita. Tudi v delu slovenske politične elite, je poudaril.
Ob povratku smo v Železni Kapli prisluhnili predsedniku slovenskega kulturnega društva Zarja, Williju Ošini, o delovanju številnih sekcij društva in prizadevanjih za ohranjanje slovenske besede ter si ogledali njihove prostore.
Ustavili smo se še v Globasnici in si ogledali krajevno znamenitost Košnikov grad, stavbo v stilu grajskega poslopja, zakoncev Elbe, dveh klenih Slovencev, ki sta ga gradila 50 let in sedaj sadove svojega dela rada pokažeta turistom in rojakom onstran meje.
V Pliberku smo se poslovili od naše spremljevalke in se ji zahvalili za čudoviti dan in izkušnjo, ki jo je tako srčno delila z nami. Mojca, hvala. Ste primer izjemno zavedne in pokončne Slovenke, ki ji pripadnost slovenstvu pomeni vse in je to pripravljena prenašati tudi na druge. S takimi Mojcami ima naša manjšina prihodnost.
Nato še čas za kosilo v Šentanelu in proti domu.
Venčeslav Ogrinc
