Pohod: S A B O T I N
14. 11. 2018.
Člani DU MORS Severnoprimorske sekcije smo se tokrat odpravili na SABOTIN: V Solkanu se nas je zbralo 10 udeležencev pohoda.
Z vozili smo se skozi prelepa, jesenska Goriška Brda, ki jim pravijo kar Slovenska Toskana, podali na Sabotin do planinske koče, ki se nahaja na kraju, kjer je nekoč bila vojaška stražnica Sabotin.
Trasa pohoda nas je vodila ob sami mejni črti med r. Slovenijo in r. Italijo , ki je prav na gosto posejana z mejnimi kamni, tako da si vedno z eno nogo v Italiji z drugo pa v Sloveniji. Pred osamosvojitvijo Slovenije gibanje po tej trasi ni bilo mogoče. Meja je bila pod stalnim nadzorom graničarjev JLA.
Na vsakem koraku pa so še vedno vidne globoke rane Soške fronte. Polno zasutih rovov, ostankov kavern. Linija fronte je potekala po ostrem grebenu Sabotina. V kakšnih pogojih so tu živeli vojaki, v vseh vremenskih pogojih, pomanjkanju vode, si ne moremo predstavljati niti v sanjah. Trasa je pohoda sedaj v sklopu Poti miru od Alp do Jadrana. S tem našim pohodom smo počastili tudi 100 obletnico konca Prve svetovne morije. Človeštvo se ni ničesar naučilo iz tega in vedno znova se ponavlja trpljenje malih ljudi.
Pot nas je vodila do razvalin cerkvice kamor smo prispeli po slabi uri spotikanja po kraških tleh, ostrem kamenju in neravnem terenu. Globoko pod nami, ob vznožju prepadnih sten, pa se je ves čas vila naša smaragdna reka Soča. Ni zastonj Simon Gregorčič pisal o njej kot Krasni hči planin. Levo pa se je dvigovala Sveta gora s svojo veličastno cerkvijo in samostanom. Pogled nam je segel daleč proti tržaškemu zalivu na jugu, proti vipavski dolini na vzhodu in Goriškim Brdom in Furlaniji na zahodu. Po krajšem okrepčilu smo se vračali po isti poti. Tokrat je bilo malo več vzpona. Najvišjo točko Sabotin doseže na višini 609 m. Vrnili smo se na izhodišče pohoda.
Tu nas je pričakal naš član Stanko, ki nam je pripravil izvrstni, pravi vojaški pasulj. Po okrepčilu pa ni izostala tudi pesem ob spremljavi Maurotove harmonike. Posamezniki so si še ogledali mali muzej Soške fronte 1915-1917 ki nam ga je prijazno razkazal nekdaj naš sodelavec v SV Bogdan Potokar.
Sonce se je že v žareči večerni zarji spuščalo za obzorje Furlanije, ko smo se napotili proti domu. Še en lep pohod in kogar ni bilo z nami mu je lahko pošteno žal.
Martin Gerlič
