V skladu z načeli trajnostne mobilnosti smo člani Sekcije Zahodna Štajerska-Zasavje za jesensko odkrivanje lepot Slovenije izbrali železniški prevoz in se z vlakom odpravili v Rogatec, dom največjega slovenskega Muzeja na prostem.
Na sončno in toplo jesensko sredo, 25. septembra, smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali na celjski železniški postaji. Kljub temu, da se nas je izleta udeležilo le šest članov, smo prešerne volje in polni pričakovanj sedli na vlak in kot bi mignil prispeli v Rogatec, kjer nas je pričakala gospa Ksenija Korez iz Javnega zavoda za kulturo, turizem in razvoj Rogatec.
Pod vodstvom gospe Ksenije smo si najprej ogledali trg Rogatec in se poučili o njegovi zgodovini, nato pa se odpravili do Muzeja na prostem, kjer so poskrbeli, da Rogatca nismo odkrivali lačni in žejni, saj so nas za dobrodošlico pogostili z odlično ocvirkovko, zeliščnim napitkom in kar dvema vrstama domačega likerja.
V Muzeju na prostem, ki leži ob vznožju Donačke gore, smo se preselili v obdobje med koncem 19. in sredino 20. stoletja in spoznali kulturno izročilo, dediščino in življenjski slog takratnih prebivalcev Obsotelja. Jedro muzeja predstavljajo ohranjene originalne stavbe, zgrajene v srednještajerskem ljudskem subpanonskem tipu, v katerih smo spoznali zgodbe iz življenja med plemiči in kmeti, značilnega za zgodovinski Rogatec.
Preden pa smo pobližje spoznali kulturno izročilo prebivalcev Obsotelja, smo v okviru programa Okusimo dediščino, preizkusili tudi naše kulinarične sposobnosti in na delavnici ˇŽulike moje babiceˇ, pod vodstvom izkušene gospodinje, izdelali svoje (precej umetniške) ˇžulikeˇ.
Ker pa ˇžulikeˇ kot vsaka umetnina potrebujejo svoj čas, smo čas njihove peke izkoristili za ogled kovačnice, kjer nam je kovač pokazal izdelavo žeblja, Šmitove in Viničarske hiše, gospodarskega poslopja, štaluncev, kozolca in za zaključek še trgovine z mešanim blagom. Po obisku trgovine pa smo svoj ogled zaključili pod brajdami, kjer nas je pričakala izjemno okusna ješprenova enolončnica z zelenjavo in klobaso, ki smo jo snedli skupaj z našimi pečenimi ˇžulikamiˇ ter sirovo zavihanko (nekateri več kot eno porcijo).
Po obilni pogostitvi smo pred odhodom obiskali še zeliščni vrt, v katerem uspeva več kot 80 vrst različnih zeliščnih trajnic in se založili s spominki v muzejski trgovini.
Polni nepozabnih spominov smo se sprehodili do železniške postaje, kjer smo hitro dočakali tako vlak za Celje kot tudi prvo jesensko ploho tistega dne. Ko smo na železniški postaji v Celju strnili vtise, smo družno ugotovili, da smo ta dan zares potovali v času in spoznali Rogatec kot pravo zakladnico neokrnjene narave, kulturne dediščine in ohranjenih spominov na pretekle rodove.
Zapis in fotografije: Lilijana Vidak
