Pa se je zgodilo! Tokrat že tretjič, torej prehaja dogodek med tradicionalne. Tokrat smo bili najštevilčnejši, pa še Sonja nas je naredila »za ljudi«, kot se reče. Udeležilo se nas je šest članov DU MO: Milan, Branko in Fedor, vsi že tretjič, letos so se pridružili še Sonja, Nole in Ivan, ki je bil zraven že tudi prvič, ko smo zavzeli Triglav.
Dogodki so se odvijali natančno po planu, ki ga je Fedor pripravil v vabilu, s to razliko, da je bil zbor pol ure prej.

Zbrali smo se pri društveni pisarni ob 4.30 zjutraj, se posedli v dva avta in ob 5.30  smo se sparkirali v Senožetah pri Srednji vasi. V teh jutranjih urah ni nobenega prometa, zato smo kar »padli» v Bohinj. Takoj smo imeli smeh, ko je Branko plačal parkirnino za tri dni, mi pa smo prišli samo za dva. Lepo v miru smo se preobuli, uredili opremo in pričakali minibus, ki nas je ob 6.05 brezplačno odpeljal do križišča Vogar/Planina Blato na približno 1.200 mnm.
Tu smo ruknili enega čisto ta kratkega za ogrevanje in korajžo. Od tu je šlo pa naprej po stezi Vogar-Planina pri jezeru, kamor smo prišli v 1 uri in 15. Popili smo jutranjo kavico, pogledali malo glede vremena in nato odšli z zmernim tempom proti planini Dedno polje.

Aja, na predlog Sonje smo pobrali prispevke za skupno blagajno in jo določili za »plačilno« povsod, kjer bomo kaj popili. No to se je zgodilo šele popoldan pri Zasavski koči na Prehodavcih, saj med potjo ni bilo nobene koče.
Pri Dednem polju po nadaljnji 1 uri hoje nas je čakalo prvo križišče, krenili smo v desno, po poti Za Kopico, ki se je zmerno vzpenjala ves čas do Vratic pod Vršakom, in kamor smo prišli po nadaljni 1:45 hoje, ko se nam je odprl pogled na naš cilj. Že prej smo pogledovali na levo, na greben z vrhovi Mala, Velika Tičarica, Kopica, Mala in Velika Zelnarica. Kdor je že hodil tu okrog je vedel povedati kakšne zanimive zgodbice. Pri Vratcih se je odprl tudi pogled na Zasavsko kočo daleč levo pod Kanjavcem in drugo in tretje jezero. Še kakšno uro hoje naprej smo na križišču poti za Hribarice in proti Zasavski koči pomalicali. Trije člani niso mogli prehvaliti mesnega narezka, ki so ga imeli s sabo, ostali pa smo požulili svoje sendviče. Nole je že nekaj prej pričel govoriti, da bo odšel direktno v kočo, da nima dovolj kondicije, vendar smo ga prepričali, da je vrh treba osvojiti. In je odšel z nami. Naj ne pozabim napisati, da sem udeležence ves čas pohoda spominjal na pitje, Nole tega ni kaj dosti upošteval, in nato priznal šele drugi dan pri sedmerih jezerih, ko je ugotavljal, da je zaradi dehidracije tako utrujen.

Ko smo se nato dvignili na Hribarice, je izgledalo kot da smo na Lunini pokrajini. Tu smo začeli srečevati pohodnike , ki so prespali na Doliču in v Zasavski koči. Bili so pretežno tujci (Belgija, Nizozemska, Nemčija) v parih ali manjših skupinah. Prijetno je bilo poklepetati z vsako skupinico. Ob enem takem klepetu sva Branko in jaz, kisva hodila malo zadaj zgrešila odcep proti Kanjavcu, kajti dve dekleti iz Nemčije s katerima sva si izmenjala pozdrave in malo poklepetala, sta se ustavili na skali, kjer je bil smerokaz za Kanjavec. In ker ju nisva gledala v noge, ampak kam drugam, sva ga spregledala. Tako sva šele po nekaj sto metrih, ko sva videla naše štiri že nekje višje na pobočju Kanjavca, ugotovila, da bi bilo treba zaviti že nekaj prej in sva po brezpotju krenila za njimi. Z namigi predhodnikov, kam naj greva, sva našla stezo in potem smo skupaj prišli do vrha. Po 6.50 urah hoje in pavz.

Tu pa razgledi, obvezno slikanje, nekateri smo spet malicali, popili enega za ohranitev telesne temperature. Panorama je bila prekrasna, posamezni oblaki so bili nekje na 2.500 m, megle so se podile okrog vrha Triglava, no ampak prizadevni so ujeli trenutke ko se je prikazal in ga poslikali. Pritisk štampiljkev pohodniško izkaznico je bil tudi pomemben.

Nato pa sestop po drugi poti. Dolg greben proti vzhodu, v smeri Triglava in dol do križišča poti Kanjavec, Dolič, Planika, Velska dolina, Zasavska koča. Odšli smo v pravo smer in po devetih urah od starta ture prišli po najkrajši (opuščeni) poti mimo drugega triglavskega jezera do koče. Nivo vode v jezeru je nekaj metrov pod normalo, se vidi, da je bilo letos malo snega in tudi poletnih padavin.

V Zasavski koči na Prehodavcih je nato steklo nekaj piva, pogledali smo vse panorame, raziskali, kateri vrhovi se vidijo, nato povečerjali v nabito polni koči in odšli na zasluženi počitek. No seveda še popoldan smo poklepetali z eno osamljeno planinko ki je prilezla iz doline Zadnjica, enim parom Indijcev, ki živita v Nemčiji, z dvema ki smo jih srečali že prej in smo se nato do avtobusa srečevali po kočah. V glavnem, bilo je živo in živahno. Ja celo dva Dolenjca smo srečali, prišla sta iz smeri Koče pri triglavskih jezerih, reveža sta morala na spanje nazaj v Kočo na Triglavskih jezerih, ker tu gori nista dobila prenočišča. Branko je s svojim sijočim obrazom (ni se mazal, niti nosil kape), poskrbel za nekaj heca. Dobro da hodi z nami, vedno poskrbi za zabavne trenutke.

Naslednji dan, 3. 9. pa zjutraj na nebu takoimenovana »šajba«, po obilnem zajtrku se ob 8. uri odpravimo po dolini triglavskih jezer navzdol v »kontrolo« nivoja vode v posameznih jezerih in občudovanjem pogledov na Lepo Špičje na desni in iste vrhove kot včeraj na levi (le da z druge strani).
Postanek pri Koči pri 7 jezerih po 2 urah, za malo malico, pivo smo preskočili zaradi zgodnje dopoldanske ure in nato preko »Štapc« nadaljevali pot. Na naslednjem križišču poti nihče ni hotel zaviti na levo na vrh Male Tičarice, vsi smo se namenili proti obljubljenemu pivu na planino Viševnik, kjer je Bregarjevo zavetišče in sta nas postregli 2 luštni dami, teta in nečakinja. Malo smo poklepetali, se slikali in nato zaradi nenadnega hladnega vetra in pretečih oblakov in neobetajoče vremenske napovedi odbrzeli dalje. Po pol ure smo že bili na Planini pri jezeru, kjer smo imeli malo več razgleda nad vremenskin dogajanjem. Popili in pojedli smo še zadnje zaloge in nato pravočasno odšli, saj smo lovili avtobus na križišču ob 16.08.

Tam pa je bila že vrsta, čakalo je vsaj 10 ljudi. Po nekem naključju je ustavila s svojim avtom ena planinka in povabila Brankota, Noleta in Milana v svoj avto, zato smo se poslovili, trije smo počakali bus ki nas je odpeljal do parkirišča.

Rezime ture smo imeli očitno pred njenim koncem na Planini pri jezeru. Naj napišem, da smo bili s turo vsi zadovoljni, razmišljali smo tudi že o možnostih za naslednje leto. Nole je spoznal, kako pomembno je pitje vode med potjo. Jaz kot organizator sem pa zadovoljen, da smo zdravi in celi turo zaključili.
Bližnjica za ogled poti prvi dan:

Ljubljana, 4. 9. 2022
Fedor Peršin