3. december 2022: »TA VESELI DAN KULTURE« – CUKRARNA, GALERIJA CUKRARNA   

V soboto, 3. 12. 2022 smo se članice in člani Ljubljanske sekcije DU MO po dveh letih spet razveselili fizične udeležbe na kulturnem prazniku. Na obletnico rojstva dr. Franceta Prešerna namreč od leta 2000 praznujemo »Ta veseli dan kulture«. Ob tej priložnosti smo si ogledali obnovljeno in prenovljeno »Cukrarno«. Zbrali smo se ob 10:00 pred vhodom in se »samostojno« odpravili na ogled prenovljene »Cukrarne« in razstav. Seveda smo se pred ogledom Cukrarne v prijetnem vzdušju v lokalu »Rafinerija Cukrarna« z nekoliko podučili o zgodovini Cukrarne, njeni »osebni izkaznici«, dejstvih in njeni veličastni obnovi. Nato smo si ogledali trenutne razstave: Michelangela Pistoletta – Četrta generacija, Agnes Meyer-Brandis – Dvorana slavnih, Pol-začasna razstava – avtorjev: Lie Perjovschi, Marka Pogačnika, Tobiasa Putriha, Mihe Štruklja in Andreja Štularja / Slovenska Moderna, katere  nosilci Dragotin Kette, Ivan Cankar, Oton Župančič in Josip Murn, so bili stanovalci in gostje Cukrarne. V kleti smo si ogledali tudi Animateko – XR @ANIMATEKA. Veseli nas, da po dolgih desetletjih propadanja in degradacije, današnja Cukrarna sije v vsem svojem sijaju in ponuja zanimive sodobne vsebine. Priporočamo ogled.

O CUKRARNI, KRATEK ZGODOVINSKI ORIS, MEJNIKI, …

  • Cukrarna, stavba na Poljanskem nasipu v Ljubljani, pomembe industrijski objekt 19. stoletja;
  • 1828 sta Rossmann & Pelican, borzna veletrgovca v Trstu, prosila za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za rafinerijo sladkorja.
  • Dovoljenje za tovarno sta dobila 20. 7. 1828. Izbrali so prostor za objekt v poljanskem predmestju, na obrežju Ljubljanice: pomembna prometna žila in carinarnica.
  • Kupoprodajna pogodba je bila v zemljiško knjigo vpisana šele 21. 2. 1832.
  • Tovarna je kljub poznem vpisu obratovala že od 27. 12. 1828. Na ta dan je bilo izvršeno poskusno varjenje. Z 22 delavci in enim varilnim kotlom pa je še močno zaostajala za kasnejšim obsegom in za prvo rafinerijo v Blatni vasi.
  • V toku razvoja sladkorne rafinerije je prišlo do pogostih sprememb v lastništvu, zato se je tudi naziv tovarne spreminjal. Ta je večinoma vseboval ime enega ali več lastnikov.
  • Leta 1831 je bil kapital tovarne sladkorja zvišan, tudi zgradbe so bile povečane, rafinerija je od takrat naprej delovala s tremi kotli. Število zaposlenih se je povečalo na 45.
  • Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. Parni stroj je služil za pogon vodne črpalke in dviganje materiala v višje nadstropje tovarniške zgradbe.
  • Leta 1837 so lastniki zašli v težave, iz katerih so se rešili z delno prodajo podjetja največjemu upniku, dunajski banki Arnstein & Eskeles. Obdobje relativne stabilnosti
  • Od 1841 do 1849 so lastniki pritegnili v vodstvo še tržaško podjetje Brentano & Comp. To je pomenilo večji impulz v proizvodnji rafinerije. Z novim parnim kotlom so zmogljivost še povečali. Nadaljnja leta pomenijo obdobje največjega razcveta ljubljanske sladkorne industrije. Poslopje so dvignili za dve nadstropji, kar se datira v štirideseta leta.
  • V juniju 1852 je sledila prošnja družbe za povišanje skladišča. Naslednjega leta so na podstrešju uredili dve večji sobi. Daleč najpomembnejše dejanje pa je bilo podaljšanje tovarniškega poslopja. Prizidek so začeli graditi leta 1854. Leta 1851 in 1856 so zgradili dve novi peči za spodij (kostno oglje). Od prizidkov je pomembna še razširitev spodijske tovarne. V teh poslednjih letih je proizvodnja sladkorja močno narastla, tudi na račun izpopolnitve tovarniških naprav in dveh novih parnih kotlov.
  • V letih od 1853 do 1856 je rafinerija imela od 200 do 225 delavcev. Sladkor in sirup je prodajala tudi na Ogrsko in v balkanske države. Tovarna je dosegla ogromne dobičke in se je povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Leta 1855 je bila proizvodnja cukrarne največja, saj je znašala 111.512 stotov, vrednost proizvodnje pa je znašala 3.934.978 goldinarjev. Kot kurivo je tovarna porabila letno 15.000 stotov šote in 92.000 stotov premoga iz premogovnika v Zagorju.
  • Rafinerija domačega delavstva ni zaposlovala, posredno pa je dajala zaslužek številnim domačinom, ki so se ukvarjali s povezanimi posli. Cukrarna je edinstven spomenik kapitalističnega veleobrata iz prve polovice 19. stoletja. Stavba po velikosti ni imela tekmeca na ozemlju današnje Slovenije. Zgodnja uvedba parnega stroja priča tudi o modernosti proizvodnega postopka. Avtor tega stavbnega kompleksa naj bi bil tržaški stavbenik Matej Pertsch.

POSTOPNO PROPADANJE CUKRARNE

  • 25. 8. 1858 je nepazljivost nekega delavca povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. Pogorelo je vse, razen drvarnice in hleva. Tovarna je izgubila tudi visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta.
  • Kljub obnovi strehe in drugih delov, ponovnega obratovanja ni bilo več.
  • Za zaton ljubljanske rafinerije je kriva tudi čedalje hujša konkurenca pridelovalcev sladkorja iz sladkorne pese.
  • Objekti tovarne so po neuspeli dražbi prišli v last avstrijske nacionalne banke, od katere je cukrarno leta 1863 kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz. Od leta 1864 do 1866 je ta dobro zaslužil z oddajo celotnega poslopja rekrutom.
  • Okoli 1870 se je v Cukrarni nastanila državna tobačna tovarna, ki je bila tu do leta 1872, ko je poslopje v začetku januarja ponovno gorelo.
  • Leta 1873 je bilo poslopje namenjeno kasarni, kar je cukrarna ostala do padca monarhije.
  • V poslopju so prebivali tudi revnejši Ljubljančani. Tu sta mlada umrla Dragotin Kette (1899) in Josip Murn – Aleksandrov (1901). Dragotin Kette se je na vojaških vajah hudo prehladil, zato so ga poslali v tržaško vojaško bolnišnico, kjer so ugotovili, da zaradi bolezni ni več sposoben za vojaško službo. Zatekel se je v staro cukrarno v Ljubljani, h gospodinji Polonici Kalan in prijatelju Josipu Murnu, ki ga je Kalanova vzela k sebi, ko je dopolnil štiri leta.
  • Lastništvo je nato prešlo na podjetje pletenin in tkanin. Med drugo svetovno vojno so kleti služile za zaklonišča. Po vojni so v delu poslopij shranjevali konfiscirano pohištvo in druge predmete.
  • Leta 1955 so na zahodnem delu severne fasade odkrili spominsko ploščo razdeljeno v tri dele. Zgoraj so zapisali: “V tej hiši so imeli pri preprosti in plemeniti ženi Poloni Kalanovi dom in zatočišče Murn, Kette, Cankar, Župančič in njihovi prijatelji.” V sredini je bil napis: “V tem okolju je nastajala in zorela slovenska moderna.” Spodaj je pisalo: “Tu sta izdihnila Dragotin Kette (23 let) 26. 4. 1899 in Josip Murn (22 let) 18. 6. 1901.”
  • Nad drugim vhodom je bila tabla z napisom: »Zavod sprejemni center, prenočišča«, kar je bilo uradno ime stavbe. Po drugi svetovni vojni je spet sprejemala socialno ogrožene ljudi in postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. Prenočevali so tudi prodajalci ljubljanske tržnice. Včasih so bili v tej stavbi še prostori Javne razsvetljave Ljubljana, tovarne otroških vozičkov Tribuna, delavnice Lutkovnega gledališča, tovarna Volnenka ter kasneje Velana, ki je v objektu vztrajala do leta 1970.
  • Vseskozi pa je bila stavba tudi bivališče za reveže. Služila je kot center za revne otroke in sirote, sprejemala socialno ogrožene ljudi in postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. V 80. letih je stavba že veljala za ljubljansko sramoto in leta 1986 je sanitarna inšpekcija odločila, da je treba Sprejemni center, ki je v njej deloval, zapreti.
  • V začetku 90. let so Cukrarno izpraznili z namenom prenove in spremembe v nakupovalno središče. Načrti se niso uresničili in v objekt so se naselili brezdomci. Med njimi je pogosto krožila droga. Zaradi večkratnih požarov, ki so jih zanetili (v enem izmed njih je pogorel tudi osrednji del ostrešja), so objekt za silo zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, okna in vrata v nižjih nadstropjih pa zazidali ter s tem večinoma preprečili dostop do objekta. Kasneje so za ves promet, tudi pešce, najprej delno, nato pa popolnoma zaprli tudi del Poljanskega nasipa, saj je prehod ob objektu zaradi možnosti odpadanja delov stavbe postal prenevaren.
  • Leta 2008 je Mestna občina Ljubljana od lastnikov, ki jim je bila Cukrarna z denacionalizacijo vrnjena, odkupila stavbo in zemljišče, in istega leta se je začel zahteven projekt prenove. Nekoč ena najpomembnejših industrijskih stavb, dom slovenske moderne in zatočišče ljudi na družbenem dnu, hiša mnogih življenj in zgodb, tako odpira še eno poglavje zgodovine, ki bo, kot kaže, precej bolj svetlo in optimistično, kot se je v spomin vtisnila Ivanu Cankarju.

 »In zdaj zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih! Dobrodošla, hiša kulture in umetnosti.«

  • Leta 2010 so za gradnjo Fabianijevega mostu, s katerim so povezali mestno obvozno cesto, podrli del povezovalnega trakta med Cukrarno in upravno stavbo ter objekt dodatno utrdili. Tekom let se je pojavilo več načrtov za obnovo močno dotrajane stavbe in različni lastniki. V devetdesetih letih 20. stoletja so obstajali načrti za preureditev Cukrarne v nakupovalno središče, ki pa so propadli, saj je nosilec projekta, podjetje Emona inženiring d.o.o., šlo v stečaj.
  • Leta 2009 je Mestna občina Ljubljana zasnovala načrte za projekt »Ena hiša«, po katerih naj bi območje Cukrarne do leta 2014 spremenili v sodobno upravno središče. Zaradi gospodarske krize se je izgradnja kompleksa, ki naj bi stala preko 150 milijonov evrov, premaknili v nedoločeno prihodnost. Kasneje so načrte oklestili ter v stavbi predvideli ureditev galerijskih prostorov. Vrednost obnove, ki je predvidevala odstranitev vseh notranjih konstrukcijskih elementov ter ohranitev in ojačitev zunanjih zidov, je bila ocenjena na 21,6 milijona evrov.

CUKRARNA, GALERIJA CUKRARNA DANES: Splošni cilji in učinki projekta:

  • Revitalizacija degradiranega in opuščenega območja.
  • Gospodarska in socialna oživitev degradiranega mestnega območja.
  • Izboljšanje kakovosti javnih površin.
  • Izboljšanje povezanosti urbanih območij in spodbujanje trajnostnih oblik prometa.
  • Zmanjšanje socialne degradacije opuščenega območja.          
  • Prenovljenih 5.863 m2 odprtega prostora in 11.337 m2 javnih stavb.
  • Sanirani temelji in zunanje stene objekta; Zrušen del južnega prizidka.
  • Nove strešne konstrukcije in streha; Izveden jet-grouting pilotov na notranji strani objekta.
  • Izvedene jeklene medetažne konstrukcije in komunikacijska jedra.
  • Izvedena zunanja gradbena dela, elektro kabelska kanalizacija, priključki gospodarske infrastrukture in zunanja ureditev; Izvedene električne in strojne instalacije ter notranja oprema.

OSEBNA IZKAZNICA, OSNOVNI PODATKI IN KRONOOGIJA OBNOVE CUKRARNE:

Smernice za prenovo:                       Zavod RS za varstvo kulturne dediščine – 2009

Razpis za izvedbo prenove:               september 2018                                

Začetek gradbenih del:                      10. 10. 2018              

Zaključek prenove:                            september 2021

Prva razstava v CUKRARNI:                        24. 9. 2021

Projektant:                                         SCAPELAB d.o.o.

Izvajalec:                                            STRABAG d.o.o.

Nadzornik:                                         DUP INŽENIRING d.o.o.

Koordinator VZD:                               IDILA PROJEKT d.o.o.

Financiranje:                                      Evropski sklad za regionalni razvoj – sofinanciranje

Ocenjena vrednost projekta:         24.650.518,83 EUR

Znesek ES:                                        10.774.396,00 EUR

Prispevek lastne udeležbe RS:         2.693.599,00 EUR

Znesek investitorja MOL:                  7.182.523,83 EUR

Vrednost projekta:                             19.640.455,00 EUR brez DDV

Plačilo izvajalcu STRABAG:             21.600.000,00 EUR

Med 322 projekti je Cukrarna:           Zmagovalka tekmovanja Baumit Life Challenge v Valenciji.

Nagrada za  prenovo Cukrarne:        Scapelab prejme prestižno Plečnikovo medaljo

Prenovljena površina:                5.863 m2 in 11.337 m2 javnih stavb

Število oken:                                 365 (366, … 318); Število galerij:      4;

Primerljiv kulturni projekt:      Cankarjev dom

Sestava kompleksa:                    Zahodni del – današnja Cukrarna, vzhodni del – dvorec

Vhod:                                              Pod mostom – Poljanski nasip

Dolžina stavbe:                              85 metrov; Širina na vzhodnem/zahodnem delu: 14/24 metrov

Višina zunanjih zidov:                 17 metrov

Višina slemena strehe:                 23 metrov (sleme 6 m):

Prej:                                                   pritličje in 6 etaž visokih 2 m

Sedaj:                                                 stavba je »izvotlena« – podrli so vse etaže

Streha:                                               zamenjali so dotrajano leseno konstrukcijo s kovinsko

Debelina in utrditev zidu:              kamnite/opečne zidove so obbetonirali ( 30 – 80 cm)

Spoj sten:                                           vse stene so spojene s sidri

Poraba betona za stene:                    2.200 m3 belega in 3.300 m3 sivega betona            

Venec:                                                ščiti stavbo pred potresom (2 X med gradnjo)

povezuje novo in staro steno in prerazporedi sile 21 trikotnih vešal ostrešja na večjo površino

Nosilnost strešnih elementov:            21 vešal, vsak nosi do 10 ton

Pomen strešne konstrukcije:                         50 000 m3: 85 m dolg, 21 m visok in 14 – 24 m širok prostor

Utrditev temeljev:                              globina 7 m, podbetoniranje na 50 cm injektiranje betona

Število pilotov / tone cementa:          508 pilotov pod 7-80, 485 ton cementa

Globina kleti / plošča za pritličje:       7 m / plošča: 31 montažnih betonskih plošč širokih 2 m

Obisk oktober-december 2021:        17.315 obiskovalcev

Viri:
Cukrarna na Wikipediji,
O nas • Cukrarna;
Potek projekta Cukrarna;
Slike: Svetovni splet, Jožef Poje in Janez Gomzi

Foto-album: Ta veseli dan kulture: “Cukrarna”, 3. 12. 2022; Jožef Poje
Pripravil: Janez Gomzi Ljubljana, 4. 12. 2022