Že drugo leto zapored je DU – Ljubljanska sekcija organizirala dvodnevni pohod v visokogorje. Tako kot lani je organizacijo tudi letos prevzel Fedor, ki ima dovolj izkušenj s tem. Načrtoval je pot in rezerviral prenočišča. Letos je bil odziv malo slabši, saj smo se od prijavljenih in potencialnih 6 kandidatov, pohoda udeležili samo Fedor, Branko in jaz. Dva pohodnika je prizadela jesenska ohladitev in težaška dela s pojavom bolečin v križu, eden pa je imel zahtevne priprave za rodbinsko zabavo, ki pa je kot se je izvedelo, kasneje odpadla.
Pohod je bil izpeljan malo drugače, kot je bil načrtovan, saj smo napovedan odhod premaknili za eno uro, pa tudi zbor za odhod v Ljubljani je bil pri naši pisarni in ne na javnem parkirišču.
V četrtek 2. 9. smo krenili ob 5. uri iz Ljubljane, hoditi pa smo pričeli ob 6.30 iz Vrat. Pričakalo nas je lepo jutro in prvi pogled je bil na Triglav, katerega je obsijalo sonce. Že med potjo smo se dogovorili o spremembi smeri pohoda, tako da smo krenili proti Luknji in Bovškemu gamsovcu, namesto preko Bukovja in Sovatne, na Dovška vratca. Po slabih dveh urah smo se povzpeli na sedlo Luknja, kjer se srečata Gorenjska in Primorska, to sta dolini Vrata in Zadnjica. Tu smo si privoščili kratek oddih in malico. Fedor je povedal, da je en planinec nekoč ležal na Dovški Babi v Karavankah in modroval, da je najlepše ležati na Babi in gledati čez Luknjo v Zadnjico. Pot smo nadaljevali na sever v smeri Bovškega gamsovca. Z vsakim višinskim metrom se nam je odpiral pogled na dolino Vrat in Zadnjice in seveda cel čas je bil v središču pozornosti naš očak. Ogledovali smo si obiskovalce Triglava, ki so plezali po poti čez Plemenice (Bambergova pot) in razmišljali o naslednjem našem dostopu na Triglav. Med travo so se bohotile prekrasne planike. Pot je na par mestih malo izpostavljena, predvsem proti koncu, tik pod vrhom. Po dobrih dveh urah smo osvojili vrh Bovškega gamsovca, s katerega se je odprl lep pogled na Kriške pode, Pihovec, Razor, Križ, Stenar …. in na našo destinacijo Pogačarjev dom. Po kar lepi pavzi smo se po nekaj izpostavljenih a zavarovanih policah spustili do kriških podov in naleteli tudi na prvega kozoroga, ki se nam je nastavljal v vsej svoji veličini. Pri koči smo se oddahnili, rehidrirali in obiskali Spodnje jezero. Po 17. uri smo se namestili v sobo in nato večerjali. Noč je bila prijetna in skupna ležišča so nam ponujala krasen počitek. Letos Branko ni imel nočnih skokov. Po zajtrku, katerega nam je postreglo prijazno osebje smo se odpravili na 2501 m visok Stenar. Med potjo smo občudovali triglavske rože in trop kozorogov, ki so plezali po skalah in nam pozirali. Bile so mamice in mladež. Kapitalnih samcev ni bilo. V spodnjem delu naletiš tudi na ostanke 1. svetovne vojne, kjer je potekala italijanska obrambna linija. Priča temu je bodeča žica, železni koli in seveda na pol podrta zaklonišča. Pot je prijetna in nenevarna. Potrebuješ malo gorniške veščine in seveda predvsem kondicije, da dosežeš vrh. Vrh je bil osvojen v dveh urah. Krasen pogled na Škrlatico, Razor, Triglav, da ne naštevam. Vse te lepote ti kar ne dovolijo, da se bi se hitro poslovil od vrha. Kar nekaj časa smo sedeli in opazovali okolico. Imeli smo »fotosešn«, debate s parom iz Ribnice, z njima smo se nato tudi vrnili v dolino.
Okrog desete ure zjutraj smo se začeli spuščati proti dolini. Najprej smo izkoristili eno zanimivo bližnjico po melišču, kjer se je hitro napredovalo, nadaljevali malo po brezpotju, kjer smo bili nagrajeni s pogledom na enega in edinega kapitalnega kozoroga, ki smo ga tokrat srečali na poti. Pot skozi Sovatno je precej raznolika in predvsem strma. Na koncu, ko pridemo v gozd, noge, predvsem stegna že močno pečejo. Po dobrih treh urah ( 500 višincev na uro!) smo prispeli do Aljaževega doma v Vratih. Po kratkem postanku, zračenju nog in steklenici dobrega piva smo si čestitali za uspešen pohod in se odpravili proti avtu.
Nismo pozabili na analizo, za kar je zelo primerna brunarica »pri Aljažu« v Mojstrani. Skupne ugotovitve so, da smo planirali pravi termin, saj smo imeli prekrasno vreme. Po naših planinskih poteh hodi vse več mladih, približno polovica od njih je tujcev. Srečali smo vse od Nizozemcev, Nemcev, Avstrijcev, Italijanov, celo do Novozelandcev, ki so vsi hvalili lepote naših gora. Koča na Kriških podih je tudi med tednom polno zasedena. Glavna ugotovitev je, da smo še sposobni opraviti tak pohod in to brez poškodb. Škoda le, da nas je bilo tako malo.
Sklenili smo, da prihodnje leto nadaljujemo s to tradicijo in apeliramo na vse, ki imate radi gore, da se nam pridružite.
Fedor Peršin in Milan Obreza
