18. april 2024: NEGOVA – NEGOVSKI GRAD in OKOLICA

Članice in člani ljubljanske sekcije DU MO smo se v četrtek, 18. 4. 2024 podali na Štajersko, na obrobje Slovenskih goric. Ogledali smo si Negovo in Negovski Grad. Seznanili smo se z življenjem in delom dr. Antona Trstenjaka in Ivana Krambergerja. Nato smo se sprehodili po zeliščnem vrtu ob grajskem obzidju, nekateri pa še po bližnji okolici, okrog župne Marijine cerkve, kjer se nahaja srednjeveški sramotilni steber. Na zasluženo kosilo smo se zapeljali v Gostilno, picerijo in pivovarno Kostanj na Ptujski Cesti.
Pri Negovskem gradu nas je pričakala prijazna vodnica Manja Šturm Dolinšek iz Zavoda Kultprotur / Enota TIC grad Negova. Dogovor z ga. Manjo je bil, da nam predstavi Negovo, Negovski grad, dr. Antona Trstenjaka, Ivana Krambergerja, … Vse to nam je v dobrih dveh urah tudi profesionalno, poznavalsko in zanosno tudi predstavila. Vsi smo izvedeli nekaj novega, predvsem pa poučnega.

Negova je starodavno naselje, katerega prva omemba sega že v leto 1106 in leži na obrobju Slovenskih goric. Negova je sedež istoimenske krajevne skupnosti, ki spada v občino Gornja Radgona. Krajevna skupnost Negova obsega 8 vasi, ki ležijo v treh različnih geografsko-reliefnih enotah. Naselje z gručastim jedrom na terasi zahodno od osrednjega dela Ščavniške doline se nahaja na nadmorski višini 285 metrov, veliko je 4,7 km² in ima nekaj manj kot 350 prebivalcev. Na starih kulturnih tleh se je že zelo zgodaj razvilo naselje, ki se prvič pisno omenja 1106 kot Negoinzelo, poldrugo stoletje kasneje 1265, pa se kraj opisuje kot Negowe. To je bila najbrž slovenska naselbina, ki je dobila ime po Negoju, večkrat omenjenem v srednjeveških pisnih virih. Okolje ima bogato kulturno in naravno dediščino. Poseljeno je bilo že v pradavnih časih, kar potrjujejo arheološka najdišča iz prazgodovinske, ilirske, keltske in rimske dobe, to so kamnite sekire, bronaste sekire, znamenite halštatske čelade z venetskimi napisi – znane tudi kot Negovske čelade, rimske gomile, rimski novci in podobno. Kulturno zgodovinski spomeniki so grad, cerkev, kužna znamenja in številna sakralna znamenja-križi in kapele, posejane po gričih.

Nedvomno je najpomembnejši kulturni spomenik Grad Negova.

Grad Negova se nahaja v bližini centra Negove in ima status spomenika državnega programa. Je arhitekturnega, turističnega in poslovnega pomena. Tam se odvijajo poslovna srečanja, izobraževanja, razne prireditve, izvajajo tudi praznovanja ter poroke. Od leta 2015 je grad tudi eno od šestih svetovnih prizorišč FIAP za razstave umetniške fotografije. V Pristavi je urejen Turistično-informacijski center. V sklopu grajskega kompleksa je urejen bogat zeliščni park. Vstop na grajsko dvorišče je prost.
Grad je sestavljen iz treh kompleksov. Stari grad je najstarejši del gradu, ki izvira iz druge polovice 14. stoletja in še ni obnovljen. Notranje dvorišče gradu izvira iz poznogotskega obdobja, stopnišče pa je renesančno. Stari grad so najbolj dograjevali v letih med 1605 in 1617, zaradi tega se nad vhodom v stari del nahaja letnica 1617, ki je tik poleg znamenite Matjaževe krogle. V tem predelu je tudi t. i. Turška glava.

Drugi del gradu je t.i. »novi grad«, ki ga je leta 1615 dal sezidati Maximilian von Trautmannsdorf. Današnjo podobo je ta del gradu dobil leta 1633. Tretji del gradu predstavlja predgradje, kjer je bilo gospodarsko poslopje. Celoten grad je obdajalo obzidje, strelne line ter trije dvižni mostovi.
Grad se je domnevno razvil iz lesenega strelskega dvorca že v 11. ali. 12. stoletju. Z imenom Vest Egaw se v ohranjenih pisnih virih omenja leta 1425, in sicer v lasti avstrijskih plemičev Windnow. Do konca druge svetovne vojne sta grajsko zgodovino pisali še dve avstrijski plemiški rodbini: od 1433 Perneggi in do 1543 Trauttmansdorffi. V letu 1487 so grad za kratkih 5 let zavzeli Madžari pod poveljstvom kralja Matije Korvina. Turki so ga neuspešno oblegali v letu 1605. Po drugi svetovni vojni je bil grad izropan, v njem pa urejena socialna stanovanja za številne negovske družine, ki so grajske stavbe zaradi njihove dotrajanosti in neustreznih higienskih razmer morale zapustiti leta 1993. Novi grad in pristava z obzidjem sta bila obnovljena leta 2006. Od 2012 je grad odprt za obiskovalce. Na lokaciji se razvija kulturni turizem. Grad ima v celoti ohranjeno obrambno infrastrukturo in je izvrsten primer razvoja novodobne grajske arhitekture. Grajski kompleks sestoji iz stare utrdbe, novega gradu in predgradja z obzidjem ter notranjim dvoriščem. Združuje številne arhitekturne stile od romanike, gotike, renesanse in baroka. V grajski kapelici so ohranjeni ostanki baročnih protestantskih zidnih poslikav.

Negovske čelade – stalna razstava
Negovske čelade so umestile Negovo na svetovni zemljevid arheologije že 1812 leta. Gre pomembno zakladno najdbo, ki jo je med oranjem 1811 odkril negovski podložnik Jurij Slaček na grajski posesti v Ženjaku, današnjem Benediktu, Na klancu 4. Med oranjem njive v predzadnji brazdi je pod vrhom grebena ob vinogradu izoral 26 bronastih čelad. Čelade so kvaliteten bronasti odlitek. Napisi, številke in okraski so posebnost negovskih čelad. V času nastanka čelad (450 – 250 let pr. n. štetjem – to obdobje se v slovenski arheologiji imenuje negovski horizont) je bila pri nas zelo razvita tehnologija livarstva. Napisi, številke in okraski na čeladah dokazujejo visoko kulturo naših davnih prednikov. Kmet Slaček je prejel bogato nagrado in čelade so postala  vzpodbuda za iskanje »zakladov« do danes. Po nekdanjem sedežu gosposke v bližnjem gradu Negova so dobile in do danes ohranile ime “negovske čelade”. Negovske čelade so tudi splošna strokovna beseda za vse čelade podobne oblike in časa nastanka v alpskem prostoru. Čelade so danes večinoma shranjene v muzejih na Dunaju, Joanneumu v Gradcu, Munchnu in v Narodnem muzeju v Ljubljani, nekaj pa jih je izgubljenih ali v zasebni lasti. Njihova posebnost je tudi v tem, da imata dve vrezane napise, od katerih je bil eden spoznan za najstarejši germanski zapis. Po novejših raziskavah so ugotovili, da je napisan venetski pisavi idrijskega tipa (Idrija pri Bači). O napisih ni enotnih mnenj, domneva se, da so bile čelade uporabljene še v poznejšem času.
Razstava izpostavlja pot odkritih bronastih čelad, značilnosti tipa, ki je poimenovan Negovske čelade, njihov pomen na področju zgodovinskih raziskav, razkriva pa tudi njihove skrivnosti in dragocenost te edinstvene dediščine. Dokumentarno in filmsko predstavitev dopolnjuje medeninasta kopija negovske čelade iz Ženjaka.
V gradu Negova so poleg stalnih razstav, predstavitev viničarstva in vinogradništva na gospostvu Negova, izpostavljene zanimivosti iz grajske preteklosti v sliki in besedi na posterjih, muzejska razstava Negova skozi čas in Spominska soba akademika dr. Antona Trstenjaka. Vsako sezono na ogled še različne umetniške, slikarske, fotografske in  kiparske razstave.

Kratka predstavitev znanstvenega opusa akademika prof. dr. Antona Trstenjaka

Dr. Anton Trstenjak je bil eden najpomembnejših soustvarjalcev evropske humanistične misli 20. stoletja.  S svojim monumentalnim znanstvenim opusom, ki obsega 89 knjižnih del ter več kot 500 znanstvenih razprav in strokovnih člankov  se je neizbrisno zapisal v slovensko in svetovno znanost. Rodil se je 8.1.1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni v mali kmečki družini. Po končani mariborski gimnaziji je leta 1929 v Innsbrucku doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935-1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri Gemelliju v Milanu (1941-1942). Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru (1934-1939), profesor na Visoki teološki šoli v Mariboru (1939-1940) in kot profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani do leta 1973 ko se je upokojil. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu in na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ob izjemnih življenjskih dosežkih je Trstenjak ostal skromen in hkrati  plemenito aristokratski. Bil je družaben, socialno čuteč in z vedrim pogledom v prihodnost. Globok in realistični socialni čut je stalnica njegovega življenja, kot tudi odnos do domovine in slovenskega naroda. Bil je vedno zmeren, strpen zagovornik zlate sredine in medčloveške sloge. Ljudem se je približal s svojimi poljudnoznanstvenimi knjigami, odlikoval se je kot svetovalec za najhujše življenjske težave in kot zagovornik filozofije »človek človeku človek«. Dr. Anton Trstenjak je umrl 29.septembra 1996 v Ljubljani.
V kletnih prostorih negovskega gradu smo si ogledali stalno razstavo z naslovom Dihanje zemlje – mofete in slatinski vrelci, ki sta jo pripravila Dominik Vodnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije. Mofete so izjemen naravni pojav stalnega izhajanja hladnega in skoraj čistega ogljikovega dioksida na površje. Posebej bogato območje s tovrstnimi izviri in slatinskimi vrelci so Slovenske gorice. To so izjemno zanimiva naravna okolja, iz katerih se lahko veliko naučimo, imajo pa tudi neposredno uporabno vrednost. Mofete že leta pritegujejo raziskovalno pozornost, začetki njihovega raziskovanja pa segajo več kot 20 let nazaj. To je bilo obdobje, ko je bil cestni jarek z izhajanjem plina ob Stavešincih najbolj znan cestni jarek na svetu. Danes je znan pod imenom mofeta Strmec. V njem se nabere voda samo v času padavin in takrat je mogoče slišati izhajajoče pline kot šumenje in sikanje, pa tudi videti v obliki mehurčkov. Območje od Maribora proti Hodošu omejuje več kot 20 kilometrov globoka prelomna cona, t. i. Rabska prelomna cona, skozi katero iz Zemljinega plašča prihaja na površje ogljikov dioksid. Mofete, katerih natančno število ni znano, so lahko suhe ali mokre. Gre za kotanje, ki imajo od enega do dveh metrov premera, globoke pa so od pol metra do dveh metrov. Kjer so napolnjene z vodo, je ta različnega izvora. Lahko je zelo kisla deževnica, talna, podzemna voda, lahko pa je v najboljšem primeru mineralna voda, ki jo izkoriščajo bližnja zdravilišča. Na območju mofet je slaba prezračenost tal, zato se združbe organizmov tam spremenijo. Lažje preživijo organizmi, ki ne potrebujejo kisika. Visoka koncentracija ogljikovega dioksida vpliva tudi na zakisanost tal, več kot ga je, bolj kisla so. Iz tega vzroka tudi rastline na teh območjih zelo slabo uspevajo, zato najdemo večinoma močvirske vrste, čeprav ni talne vode, ker so prilagojene na pomanjkanje kisika. Ogljikov dioksid vpliva tudi na ljudi. V zvezi z njegovo povečano koncentracijo so znane tudi številne nesreče, zato so mofete lahko nevarne. V določenih koncentracijah namreč plin resno škoduje vsem živim organizmom. Težava je, da ga težko zaznamo in hitro povzroči smrt.

O Ivanu Krambergerju:
Ivan Kramberger, tudi »Dobrotnik iz Negove« je bil dimnikar, izumitelj, dobrotnik, pisatelj in politik. Rojen je bil 4. 5. 1936 v Ženjaku pri Benediktu v Slovenskih goricah, umrl pa je 7. 6. 1992 v Jurovskem Dolu pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah. Ivan Kramberger se je izučil za dimnikarja in služboval na Teharjah in v Črni gori, kjer je služil tudi vojaški rok. Tam je tudi opravil vozniški izpit in se priučil mehanskega dela. Kot voznik vojaškega tovornjaka je doživel prometno nesrečo in bil težje poškodovan, pozneje je bil zaradi te poškodbe v Nemčiji invalidsko upokojen. Po odsluženi vojaščini se je zaposlil v opekarni v Avstriji. Leta 1963 je ilegalno odšel v Nemčijo in se zaposlil v Duisburgu, v tovarni za proizvodnjo bakra. Za inovacijo s katero si je olajšal delo in spremembo delovnega procesa je bil nagrajen. Poslali so ga na izobraževanje za dializnega tehnika in dobil je zaposlitev v  dializnem centru v Duisburgu. Tam je izpopolnil in patentiral tehnologijo stroja za dializo. S finančnimi sredstvi, ki jih je s tem dobil, je kupoval odslužene dializne aparate jih obnavljal, ter izpopolnjeval s svojimi izumi, ter jih podarjal v domovini. Prva dva je podaril v Bolnišnico v Murski Soboti, druge pa v druge ustanove po Jugoslaviji, celo v Beograd. V Duisburgu je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil in se z ženo Marjeto vrnil v Negovo, kjer sta odraščala njena sinova Boris in Danijel iz prejšnje zveze. Ob Negovskem jezeru sta si zgradila hišo, v kateri je med letoma 1985 in 1994 delovala gostilna. Tu sta se rodila tudi sinova Ivan in Denis. Kramberger je bil izredna in samonikla osebnost v slovenskem medijskem in političnem prostoru v začetku devetdesetih. S svojo ženo in otroki je živel zelo skromno, znan je bil tudi po tem, da je vozil avtomobile, ki jih je izdeloval sam. Kot ljudski človek je imel mnoge politične govore, najpogosteje na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ugotovil je, da ga ljudje radi poslušajo ko spregovori o težavah malih ljudi. V sebi je nosil željo da to deli z javnostjo, zato je začel pisati knjige, katerih deset je izdal v samozaložbi. S podporo ljudskih glasov je kandidiral na volitvah za predsednika Republike Slovenije leta 1990 in prejel 18,5 odstotkov glasov. Leta 1992 je Kramberger dejal, da ne misli več kandidirati za predsednika države in napovedal, da se bo s svojo stranko udeležil volitev v državni zbor, vendar je bil še pred uradnim začetkom volilne kampanje 7. 6. 1992 popoldne v Jurovskem Dolu ustreljen. Domnevni storilec Peter Rotar, ki naj bi pijan streljal iz velike razdalje, je bil obsojen na zaporno kazen. Motiv umora še danes ni zadovoljivo pojasnjen. Največ špekulacij in hipotez temelji na politično motivirani likvidaciji, saj bi on in njegova stranka ob morebitni izvolitvi v državni zbor verjetno predstavljala pomembno politično silo v ključnem obdobju slovenske tranzicije.

Po ogledu grajske pristave smo se še malo sprehodili po Negovi in se odpravili na kosilo. Odlično kosilo so nam pripravili in postregli v Gostilni, piceriji in pivovarni Kostanj na Ptujski Cesti 45, ki jo vešče vodi mladi Matej Žnuderl s profesionalnimi sodelavci. Osvežili smo se z odličnim pivom Kostanj, ki smo ga nekateri kupili tudi za domov. Preživeli smo še en lep spomladanski dan, ter se po prijetnem druženju zadovoljni vrnili domov. Aktivnost je bila izvedena v sodelovanju s SV in Letnim načrtom CVS, za kar se prav lepo zahvaljujemo SV in skrbnemu vozniku avtobusa.

Slike: g. Jožef Poje, Janez Gomzi in spletne strani;

Kontakti:
Vodnica: Manja Šturm Dolinšek; M: 040 629 118; E: info@gradnegova.si;
Grad Negova, Negova 13, SI-9245 Spodnji Ivanjci;
Gostilna, picerija in pivovarna Kostanj – Matej Žnuderl
Ptujska Cesta 45, 9250 Gornja Radgona, Slovenija;
T: 02 562 13 70; M: 041 849 744 – picerija; E: info@kostanj-znuderl.si;

Viri:
Visit Radgona – Grad Negova;
Dr. Anton Trstenjak;
Wikipedija – Ivan Kramberger;
Pripravil: Janez Gomzi Ljubljana, 19. 4. 2024