Pred vojašnico VEP se nas je ob 01.00 zjutraj zbralo 47 udeležencev potovanja. Izlet je organizirala agencija Sonček z našim stalnim vodnikom Iztokom. Pot nas je vodila mimo Zagreba, Slavonskega Broda, Dobaja in Zenice do našega prvega cilja arheološkega parka Visoko. V tem delu je bosanski arheolog dr. Osmanagič odkrili pet najstarejših piramid na svetu. Njegovo odkritje je naletelo na zasmehovanje javnosti in tako je dr. Osmanagič z različnimi metodami več let poskušal dokazati, da je odkritje piramid resnično, kar mu je na koncu tudi uspelo. Tako se danes, po petih letih odkritja, na tem mestu gnete kar precejšnje število domačih in tujih turistov. Predel je prav tako prepreden s tuneli in rovi. Najbolj znan je labirint Ravne, ki smo si ga tudi mi ogledali do potankosti. Predvidevajo, da naj bi bili tuneli povezani s samimi piramidami, kar pa še ni dokazano. Ob ogledu tunela je bil poudarek predvsem na pozitivni energiji »posebnih« kamnov in z minerali bogate podzemne vode. Ta naj bi imela čudežno moč in izredno blagodejen učinek na naše zdravje. Po izhodu iz tunela smo z razgledne točke občudovali piramido Sonca, ki je najlepša in po obliki najbolj podobna klasični piramidi, kajti ostale so podobne navadnim »gričkom«. Razlaga in reklama naredita svoje, vsak od nas pa se potem prepusti lastni domišljiji.
Pot smo nadaljevali do Višegrada s postankom na znamenitem mostu preko Drine, ki ga vsi poznamo po romanu Iva Andrića »Na Drini čuprija«. Most je prečudovit in je nastajal pod budnim očesom Mehmeda Paše Sokoloviča, ki ga je gradil od 1571 do 1577 leta. Leta 2007 je bil vpisan na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.
Po ogledu mostu smo se sprehodili po mestu Kamengrad, ki so ga postavili po ideji filmskega režiserja Emirja Kusturice. Prečudovito mesto, čigar stara arhitektura na prefinjen način uporablja kamen s tega področja kot tudi moderne materiale. Mesto je narejeno po vzoru tipične stare »čaršije«. Po kratkem odmoru smo nadaljevali vožnjo do nacionalnega parka Zlatibor planina Tara – Kaludjerske Bare, kjer smo se nastanili v vojaškem hotelu »Omorika«. Kljub temu, da nas je občasno spremljal dež, to ni pokvarilo naše dobre volje, že zaradi odličnega naravnega ambienta, krepke večerje in dobre kapljice.
Zjutraj smo se zbudili v popolnoma beli naravi, saj je planino prekril sneg. Z avtobusom smo se preko zasnežene pokrajine odpeljali do mesta Bajina Bašta. Obiskali smo najbolj poznano žganjarno v Srbiji, kjer proizvajajo vse vrste odličnih srbskih rakij. Seveda nam je lastnik organizirano in z ustrezno razlago prikazal proizvodnjo. Vsak dan v posebnih bakrenih kotlih, prostornine 450 litrov, kuhajo različne vrste te pijače. Nekaj vrst rakije smo lahko tudi okusili. Na koncu smo se podali v lokalno trgovino, kjer smo več steklenic kupili za spominek. Po ogledu smo se dobre volje napotili na ladjico Sidro Grizzly, ki nas je zapeljala po prečudoviti reki Drini. Na ladjici smo imeli kosilo, ki ga je spremljala dobra pijača in njihova narodna glasba.
Na poti do hotela smo se ustavili pri jasnovidcu Draganu, ki nadaljuje tradicijo tako imenovanega kremenskega prerokovanja, veščino iz XIX veka. V tem času je bila na oblasti dinastija Obrenović. Vladarji, kralji in drugi državniki so pogosto obiskovali jasnovidce, kljub temu, da niso dobili vedno dobrih novic. Kasneje so k jasnovidcem začeli hoditi tudi navadni državljani, da bi poizvedeli o njihovi usodi. Naš Dragan pa je iz te stare veščine našel odlično turistično nišo. Da prideš na vrsto za njegovo predstavitev, je že skoraj potrebna predhodna najava. Po končanem ogledu smo se odpravili na zaslužen počitek in za razliko od prejšnjega dne, je bilo vreme veliko lepše.
Zelo zgodaj zjutraj smo že bili na postaji Mokra gora, kjer nas je skozi čas popeljal znameniti vlak »ćiro«. Proga je nastala leta 1925 in je povezovala Beograd, Sarajevo in Dubrovnik. Z gradnjo so začeli Srbi leta 1907. Napredek je bil počasen in med 1. svetovno vojno, natančneje od leta 1916, je izgradnjo nadaljevala avstro-ogrska vojska. Gradnja je bila ponovno ustavljena zaradi razpada države in kasneje je s projektom nadaljevala Kraljevina SHS. Največji problem je predstavljala težko prehodna planina in 300 višinskih metrov v zračni razdalji 3,5 kilometra, ki so jih morali na nek način premagati. Niso se odločili za zobato železnico, pač pa so progo speljali v zavojih v obliki osmice s predori. Dela na 58 kilometrih so spremljale različne težave, zato so potekala šele med leti 1921 in 1925. Prvi vlak je tako uradno prevozil novo progo 25. januarja 1925. Proga je takoj postala glavna tranzitna povezava med Beogradom, Sarajevom in Dubrovnikom. »Ćiro« (lokomotiva serije 83), je za omejeno razdaljo potreboval 24 ur. Leta 1937 so na progi pričeli obratovati motorni vlaki, ki so razdaljo premagali v tedaj neverjetnih 16 urah in 30 minutah. Proga preko prelaza Šargan (Užice – Višegrad) je bila nato v uporabi do 28. februarja 1974, ko so zaradi nerentabilnosti ukinili vožnje po njej, tračnice so razstavili, infrastrukturo pa večinoma prepustili propadanju. Odseka Višegrad – Sarajevo in Priboj – Sarajevo so ukinili 1. avgusta 1978. Tam se danes del tedanje proge ob reki Drini celo nahaja pod vodno gladino HE Višegrad.
Danes je obnovljenih 15,5 km proge in to celotna »osmica«. Namenjena je samo vožnji turistov. V vožnji z muzejskim vlakom smo uživali prav vsi. Okolica je izredno lepo urejena in skozi celoten izlet je poskrbljeno da se turisti počutijo odlično. Začetna postaja je Mokra gora in vlak se premika vse do postaje Šargan – Vitasi, potem pa nazaj v Mokro goro. Vmes so postanki z razlago in mesti, kjer je čudovit razgled na potek železnice, ki z zavoji počasi premaguje višinsko razliko.
Po lepi in nepozabni vožnji smo si ogledali še en projekt znanega režiserja Kusturice »Drven grad«. Lepe stare lesene avtohtone hiše z imeni ulic velikih srbskih in svetovnih junakov kot na primer: ulica Iva Andrića, ulica Novaka Djokovića, Sokače Miodraga Petroviča Ćkalje, Kuča pisaca, Jurij Gagarin, Maradona, ulica Ernesta Che Guevare itn.). Kusturica je to izvedel v času snemanja filma »Život je čudo«. V zgornjem delu naselja je kinodvorana, v kateri se ves čas predvajajo filmi znanih svetovnih režiserjev. Vas je vsekakor izredno zanimiva in vredna ogleda.
Naslednji postanek je bila mala vasica Sirogojna, ki je poznana po volni in volnenih izdelkih. V samem centru je postavljen muzej pletenin. Gre se za tako imenovano etno vas, ki je izredno lepo urejena in ohranjena. Ogledali smo si glavno hišo, s pomožnimi objekti kot so kovačija, klet, hiša za mladoporočence, pekarna in šola. Presenetil nas je šolski zakonik, ki je bil spisan že 1857 leta. Kot zanimivost zakonika je tudi poglavje, ki govori o kaznovanju učencev. Dovoljen je bil tepež s palico, klečanje na koruzi in lupinah orehov, zapiranje v kleti in sedenje v »oslovski klopi«.
Po ogledu smo se vrnili v hotel Omorika, kjer so nam v sosednji hiši Javor organizirali večerjo s srbsko narodno glasbo in z občasnim pridihom slovenske glasbe.
Na predzadnji dan potovanja smo se poslovili od planine Tara in se odpravili na pot po Šumadiji. Sledili smo reko Džetinja in potem nadaljevali ob zahodni Moravi skozi kanjon Ovčara in Kablara, preko Užic, Čačka do Topole. V Topoli smo si ogledali muzej prve srbske vstaje, ki jo je vodil Kara – George oziroma črni Jurij kot so ga poimenovali Turki. Bil je odličen in čvrst borec in pod njegovim vodstvom so Srbi osvobodili »beograjski pašaluk«. Zaradi njegove upornosti proti Turkom so ga lastni soborci ubili, kajti bili so naveličani nasilja in so se želeli Turkom upreti po mirni poti. Bil je obglavljen, glava je bila poslana v Carigrad kot dokaz, preostanek telesa pa je bil pokopan v cerkvici v Topoli. Njegovo truplo so po več kot stotih letih prenesli na Oplenac, kjer danes stoji mavzolej Karadjordjevičev in cerkev Sv. Jurija. Cerkev so gradili tri leta, notranja dekoracija je sestavljena iz okrog štirideset milijonov majhnih mozaičnih ploščic, ki so jih v sedmih letih pretvorili v čudovite slike in ikone.
V popoldanskih urah smo že bili na poti proti Beogradu. Na poti smo si ogledali Avalo, Meštrovičev mavzolej in z avtobusa opazovali novo zgrajeni telekomunikacijski stolp. Namestili smo se v hotelu Srbija na Voždovcu. Zvečer smo si privoščili večerjo na Skadarliji in naslednje jutro kratko vožnjo z avtobusom po Beogradu. Ogledali samo si Dedinje, avto komanda, marakana, stadion Partizana, Slavijo, porušeno stavbo Ministrstva za obrambo in generalštab, staro železniško postajo ter na koncu Kalemegdan. Nekaj nas je namesto ogleda Kalemegdana odšlo na kratek sprehod po Terezijah in Knez Mihajlovi. Ogled smo končali s kosilom, vsak v lastni režiji in Beograd zapustili 18. maja ob 13. 00 uri. V Ljubljano smo prispeli v večernih urah.
Izlet je bil vsebinsko izredno bogat in strokovno voden. Vodič Iztok je že tretje leto z nami in se je res temeljito pripravil na to potovanje. Podatki so kar deževali tako, da smo ga morali včasih kar prekiniti in usmeriti na naslednjo točko. Na izletu sta ključnega pomena tudi vreme in dobra volja. Kljub slabi vremenski napovedi smo imeli srečo. Dež je padal praktično samo prvi dan in še to tekom vožnje. V Bosni pa smo se vsi razveselili majskega snega na nadmorski višini 1000 metrov. Vsi udeleženci so bili z izletom zadovoljni in brez večjih kritik. Poleg tega smo se že dogovorili za izlet naslednje leto, ko bomo obiskali Poljsko. Destinacija je bila že v letošnjem načrtu, ampak se je tik pred zdajci spremenila. Potepali se bomo po tako imenovani Mali Poljski in si ogledali Vroclav, Krakov, Varšavo, Auschwitz in druge znamenitosti, ki nam bodo uradno predstavljene jeseni. Vse zainteresirane seveda vabim, da se nam pridružijo najprej na predstavitvi, nato pa še na izletu.
Še enkrat se moram zahvaliti vsem, ki so sodelovali pri organizaciji, nas oskrbeli s hrano in pijačo ter skrbeli za dobro razpoloženje. Hvala Jeleni, Ireni za vlogo stevardes, Jožetu za fotografije, voznikoma za varno vožnjo, Iztoku za razlage in vsem ostalim, ki ste uspešno sodelovali pri izletu.

Tukaj pa je fotoalbum BiH in Srbija 2019, 14-18. maj, ki ga je tudi tokrat pripravil gospod Jožef Poje.

Srečno in nasvidenje drugo leto.
Milan Obreza