15. november 2018: Martinovanje v Beli krajini na izletniški kmetiji Simonič
V četrtek, 15. 11. 2018 smo se člani in članice ljubljanske sekcije DU MO odpravili na Martinovanje, ko smo ga letos imeli na prijetni izletniški kmetiji Simonič v Drašičih nad Metliko. Kmetija se nahaja v Drašičih, ki so z okolico v središču belokranjskega vinogradništva. Pred prihodom v Drašiče smo se razgledali po Metliki. Privoščili smo si voden ogled po galeriji Kambič in ogled Belokranjskega muzeja v Metliki. Za domačo hrano in pijačo so poskrbeli domači s kmetije Simonič.
Po prihodu v Metliko, nas je na trgu pričakal in pozdravil organizator Iztok Trček. Na kratko nam je predstavil Metliko, ki je bila poseljena že v prazgodovini in antiki. Prvotno naselje je nastalo pri današnjih Rosalnicah, pozneje pa se je premaknilo pod metliški grad. Takrat imenovani Novi trg je mestne pravice dobil že pred letom 1335 od goriško-tirolskega grofa Henrika II, vendar listina o podelitvi mestnih pravic ni bila ohranjena. Leta 1365 je mestne pravice Metliki potrdil goriško-tirolski grof Albreht IV. K tako zgodnji pridobitvi teh pravic so pripomogli tudi turki, ki so leta 1408 prvič napadli Metliko, s tem pa tudi današnje ozemlje Slovenije in Sveto rimsko cesarstvo. V naslednjih 170 letih so jo izropali in požgali še 17-krat. Po mestu je pustošila kuga in druge bolezni. V 16. stoletju, z nastopom protestantizma je dosegla enega svojih kulturnih viškov, takrat so v mestu odprli tudi prvo šolo. Koncem 17. stoletja je Metliko prizadel še hud potres. V 18. stoletju, leta 1705, je mesto do tal pogorelo. Metlika je v tem stoletju doživela čarovniški proces in kmečki upor. Zgrajen je bil leseni most preko Kolpe. Metličani so takrat igrali tudi Linhartovo Županovo Micko.
Pomen Metlike se je povečal v času Ilirskih provinc. Leta 1850 so v Metliki ustanovili mestno godbo, leta 1865 pa narodno čitalnico. Leta 1869 je bila na pobudo metliškega graščaka Jožefa Savinška v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem. Meščani so ustanovili tudi Prvo dolenjsko hranilnico in posojilnico. Malo pred koncem stoletja je bila v Metliki zgrajena osnovna šola.
Zaradi nazadovanja gospodarstva se je konec 19. in v začetku 20. stoletja pričelo izseljevanje, večinoma obubožanih kmetov, predvsem v Ameriko. Leta 1906 je bilo ustanovljeno delavsko izobraževalno društvo Danica, leto pozneje pa Belokranjski Sokol, v katerega so se vključili predvsem izobraženci in napredni Metličani. Leta 1907 je bil ustanovljen Godbeni klub, ki je imel kvaliteten godalni orkester. 25. 5. 1914 je bila odprta belokranjska železniška proga in železniška postaja.
Po prvi svetovni vojni je Metlika gospodarsko in kulturno dobro napredovala. Dobila je elektriko, vodovod, preko Kolpe je bil zgrajen nov železni cestni most. V Metliki je bilo ustanovljeno Tujskoprometno in olepševalno društvo, ki naj bi skrbelo za turizem in lepši videz mesta. Leta 1931 dobi Metlika lastni okraj, ki pa je bil po petih letih ukinjen. Tik pred drugo svetovno vojno je bil zgrajen sokolski dom, ki je pozneje postal pomembno kulturno žarišče.
Leta 1941 so Nemci napadli Jugoslavijo in okupirali tudi Metliko, ki so jo kasneje okupirali Italijani. Spomladi 1942 so šli Metličani množično k partizanom. 8.9.1943 je Italija kapitulirala. Metlika je postala svobodno mesto, ki ga je nato sovražnik poskušal kar nekajkrat zasesti. Najhujše boje je doživela med 10. in 16.7.1944, ko so se bili srditi boji med partizani in sovražniki v okolici mesta. Tega leta je Metlika dobila gimnazijo. Vojna je bila končana 9. 5. 1945, od Metličanov pa je zahtevala 73 življenj.
Po 2. svetovni vojni je Metlika doživela velik napredek. Razvila se je predvsem industrija. Tako je Metlika dobila tovarne: Beti, Novoteks, Komet, Novoles, dobila je novo železniško postajo, moderno vinsko klet in postala vinarsko središče Bele krajine, zgrajena je bila nova šola, športna dvorana, preurejen je bil kulturni dom. Zgrajen je bil nov gasilski dom, poslovni center in avtobusna postaja. V Metliki delujejo naslednje kulturne inštitucije: Belokranjski muzej, Slovenski gasilski muzej in Ljudska knjižnica Metlika. Leta 1962 je bila v tekmovanju za najlepše slovensko mesto šesta.
Po predstavitvi Metlike smo si v Galeriji Kambič ogledali gostujočo razstavo: »Tihe priče vere, dediščine in obilja«. Kustosinja ga. Jadranka Dančulović nam je predstavila cerkev Sv. Nikolaja škofa iz sosednjega Žumberka. Seznanili smo se z običaji in ljudmi tistega časa. V nadaljevanju smo si ogledali »Spominsko zbirko akademika prof. dr. Vinka Kambiča in Vilme Bukovec Kambič«. Galerija Kambič z vrhunsko umetniško zbirko postavlja Metliko na kulturni zemljevid Slovenije.
Dr. Vinko Kambič, mednarodno priznani zdravnik in Vilma Bukovec, primadona ljubljanske Opere, sta metliški Galeriji Kambič podarila svojo zbirko izjemnih umetniških del. Stalni del razstave bo trajen spomin na že pokojna donatorja.
V zbirki je več kot dvesto dvajset umetniških in kulturnozgodovinskih predmetov, med drugim dela priznanih slovenskih slikarjev, od Riharda Jakopiča, Maksima Gasparija in Božidarja Jakca do Zorana Mušiča in Jožeta Ciuhe. To je zbirka, s katero se ponaša metliška Galerija Kambič. Velika želja v Metliki rojenega Kambiča je bila, da svojo rojstno hišo napolni z umetninami in predmeti, ki sta jih s soprogo hranila na svojem domu v ljubljanski Rožni dolini. Njegova želja se je leta 2000 začela uresničevati. Hišo je obnavljal z lastnimi sredstvi in jo kasneje podaril občini Metlika, predmete pa Belokranjskemu muzeju. Akademik se je leta 2001 nenadoma poslovil. Njegova soproga je spoštovala njegovo voljo in čez dve leti je bila njegova donacija postavljena na ogled. Leta 2016 je Bukovec-Kambičeva Metličanom sporočila, da želi njihovo zbirko še obogatiti. Med pripravo drugega dela donacije, konec 2016 je umrla. Ob otvoritvi galerije, so Metličani počastili spomin na svojo veliko donatorico in hkrati predali namenu novih 53 predmetov, od tega 23 slik. Celotna donacija obsega 228 predmetov, od tega 82 umetnin triindvajsetih vrhunskih slovenskih slikarjev, od realistov in impresionistov do še živečih umetnikov. V zbirki je osemnajst del Zorana Mušiča, Kambičevega velikega prijatelja. Zbirko sestavlja tudi nekaj plastik, med kulturnozgodovinskimi predmeti so izjemni kosi pohištva, intarzirane skrinje, klečalniki, slike na steklo, nabožni kipci, umetnoobrtni predmeti pa tudi osebni predmeti in fotografije.
Po ogledu Galerije Kambič smo si v Belokranjskem muzeju, ki domuje v metliškem gradu ogledali še stalno razstavo: »Življenje ljudi v Beli krajini od prazgodovine do sredine 20. stoletja«. Stalna razstava s številnimi predmeti, delnimi ambientalnimi postavitvami, slikovnim in dokumentarnim gradivom prikazuje življenje ljudi od prazgodovine do sredine 20. stoletja. Uvod v stalno razstavo se začne s petnajstminutnim filmom Podobe Bele krajine. Po ogledu zbirke smo si ogledali vinogradniško zbirko in se seznanili z belokranjsko vinogradniško opremo zadnjih dvestotih let. Zanimiv je tudi lapidarij pod arkadami. V sklopu gradu je tudi Ganglovo razstavišče namenjeno občasnim razstavam, poročna dvorana, Grajska klet, … V Ganglovem razstavišču smo si ogledali občasno razstavo: »Ujeti čas ~ Zbirka negativov na steklo metliškega fotografa Antona Muche«.
Po bogatem kulturnem dopoldnevu v Metliki smo se zapeljali v Drašiče. Drašiči so pravljična belokranjska vinogradniška vas na skalnem grebenu ob cesti Metlika – Vivodina, od Metlike so oddaljeni šest kilometrov. Na poti od Metlike do Drašičev, smo se peljali mimo steljnikov. Med brezami raste praprot, ki jo jeseni pokosijo in jo uporabljajo za steljo za živino. Ta veduta je značilna za ta del Bele krajine. Kmalu smo bili sredi vinogradov, ki se v teh dneh kopljejo v jesenskih barvah. Na kmetiji odprtih vrat Simonič sta nas prijazno sprejela gospodar Stane in gospodinja Nada s svojimi družinskimi člani. Kmetija se nahaja v središču belokranjskega vinogradništva, v Drašičih. Pod seboj smo v lepem jasnem dnevu lahko zrli na svet steljnikov in v daljavi na zvonik ene od cerkva Treh far. Sprejeli so nas v novem delu kmečke hiše z nasmehom in humorjem, z domačo pogačo in s kozarcem metliške črnine. Sledila je tipična »Martinova pojedina«, ki jo tradicionalno pripravljajo Simoničevi. Po kosilu je sledil obvezen »krst« vina.
Gospodar Stane, nam je doživeto predstavil vas Drašiče, stare običaje, tradicijo, »rovaš«, »limit« in Sosesko zidanico ali »vinsko banko«, ki se nahaja v kletnih prostorih hiše, sredi vasi Drašiči in poleg cerkve sv. Petra.
Soseska zidanica ima vlogo nekakšne vaške vinske banke. V njej je shranjeno vino, ki ga vaščani prinesejo enkrat na leto. Vsak član mora v zidanico za članarino prispevati 15 l belega vina, ki ga izbere posebna komisija in se pobira zadnjo nedeljo v oktobru. V primeru, da je v preteklem letu iz zidanice vzel vino, mora naslednje leto poleg redne obvezne članarine za vsak izposojeni liter vrniti liter in pol. Dolg so beležili na posebnih lesenih klinih, ki so bili privezani na vrvici, temu pravijo »rovaš«. Pristopnina za novega člana skupnosti znaša 100 litrov vina. V zidanici je vselej od 1500 do 3000 litrov vina.
V prijetnem vzdušju smo se poslovili in odpravili nazaj domov s prepričanjem, da se bomo v te kraje še vračali.
Kontakt: Kmetija odprtih vrat Simonič, Drašiči 56, 8330 Metlika;
M: 041 208 292; E: turisticna.kmetija.ns@gmail.com;
Viri in povezave:
Metlika v prosti enciklopediji;
Foto album Martinovanje, 15. 11. 2018 je izdelal: Jožef Poje;
Fotografije: Janez Gomzi
Pripravil: Janez Gomzi
Ljubljana, 19. 11. 2018
