V četrtek, 17. 11. 2022 smo se članice in člani Ljubljanske sekcije DU MO odpravili na martinovanje v Belo krajino.  Med potjo smo se na kratko ustavili v Žužemberku in se okrepčali. V Dvoru pa smo si ogledali Železo-Livarski muzej in galerijo. V nadaljevanju dneva smo si ob kosilu v Gostilni Samarin v Črnomlju, v sproščenem vzdušju vzeli čas zase, se družili, poklepetali, v posebnem »obredu« spremenili mošt v vino in se poveselili.

Žužemberk je osrednje naselje Suhe krajine z okoli 1.100 prebivalci in središče istoimenske občine. Zaselek, kasneje pa vas in trg, se je razvil okrog gradu Žužemberk.
Žužemberk je bil prvič pisno omenjen leta 1246, trške pravice pa je dobil leta 1399. Od leta 1413 je sedež župnije Žužemberk. Od leta 1828 se v kraju nahaja osnovna šola, med letoma 1868 in 1940 pa je v njem delovalo okrajno sodišče in raznih državnih uradov. Leta 1998 je postal središče istoimenske občine. Središče naselja predstavlja trg z litoželeznim vodnjakom, ki se nahaja pred grajskim vhodom, in okoliške nadstropne hiše s kamnitimi portali.
Žužemberk leži ob zgornjem toku reke Krke in združuje raznoliko naravno ter kulturno dediščino, vredno ogleda: reka Krka z rečno dolino, lehnjakovi pragovi v Praprečah, lehnjakovi pragovi pod gradom, trasa rimske ceste, grad Žužemberk, litoželezen vodnjak, pokopališki križ iz leta 1867, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, cerkev sv. Roka, cerkev sv. Miklavža, Zajčev mlin, Vehovčev mlin, Rojčev mlin, Gričarjev mlin, razvaline papirnice, spomenik NOB na Cviblju.

V Dvoru smo si ogledali Železo-livarski muzej in galerijo:

Glavni namen Železo-livarskega muzeja je ohranjanje umetniške in tehnične kulturne dediščine. Ogledali smo si: zbirko izvornih ulitkov, zgodovino livarstva na Dvoru v primerjavi s sedanjostjo, demonstracijo taljenja, izdelave forme in litje.
EPC – Edukacijski in Produktni Center Železolivarne na Dvoru
V prostorih nekdanje železolivarne na Dvoru tik ob reki Krki danes domuje EPC – Edukacijski in Produktni Center Železolivarne na Dvoru, katerega glavni namen je ohranjanje umetniške in tehnične kulturne dediščine v sodelovanju z Dolenjskim muzejem, Občino Žužemberk in Turističnim društvom Žužemberk. Ogledali smo si zbirko izvornih ulitkov. V multimedijski učilnici je bila prikazana zgodovina livarstva na Dvoru. Lahko smo primerjali preteklost s sedanjostjo. Ogledali smo si demonstracijo taljenja, izdelave forme, litje. Izvedeli smo veliko zanimivosti s področja umetniškega livarstva.

Zgodovina železolivarne na Dvoru
Pred približno 220 leti so se pričele razvijati ob fužinah večje livarne, kjer so pretaljevali že pridobljene kovine in na njihovi tradiciji je zgrajena večina današnjih livarn. Zaradi izrednega razcveta moramo izvzeti železarno in železolivarno na Dvoru pri Žužemberku, ki je delovala od leta 1796 do 1891 in je predstavljala največjo železolivarno v tem delu Avstroogrske. Najbolj je znana po tem, da je bilo ulitih izredno veliko umetniških in drugih ulitkov, ki so se v veliki meri ohranili.
Od leta 1820 je bila usmerjena v železolivarstvo in do srede stoletja edina na našem ozemlju, ki je izdelovala zahtevne ulitke kompleksnih geometrij. Pomembno je, da so bili sposobni izdelati celo ulitke s tanko steno tudi do 4 mm. Železovo rudo za predelavo v visoki peči so furmani transportirali iz skromnih nahajališč iz okolice Žužemberka, Soteske, Repče gore in s Hmeljnika, oglje pa so pridobivali v bližnjih gozdovih Kočevskega Roga. Zanimivo je, da je leta 1806 posebni odposlanec J. Karađorđevića na Dvoru naročil 60 topov in možnarjev, vendar je avstrijska vlada pogodbo razveljavila. Kljub temu je livarna na Dvoru nekaj topov izdelala in so jih Srbi skrivoma odpeljali.
Leta 1822 je železarno prevzel nov nadzornik Ignacij von Panz, ki je dal obrate za proizvodnjo še povečati. Tako je postala železolivarna na Dvoru največje tovrstno podjetje južno od Alp. Leta 1834 je železarna dobila naziv »Cesarsko-kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovano blago kneza Auersperga« in je neposredno zaposlovala več kot 500 delavcev in sledila točno določenim predpisom za izdelavo svojih izdelkov. Takšni predpisi so bili v Evropi nekaj redkega in so imeli velik strokovni in kakovostni pomen v podjetništvu tedanjega časa.
Na Dvoru so tako serijsko izdelovali različne ulitke iz sive litine z lamelnim grafitom in jekla. Značilni izdelki livarne so predmeti za vsakdanjo rabo, ki so bili standardni ali po naročilu: kotli, žeblji, pločevina, zahtevni litoželezni izdelki, ki so jih tudi izvažali. Posebej velja omeniti izdelavo »čevljarskega mostu« v Ljubljani, ki tehta več kot 50 ton, in prve vozičke za železnico v Postojnski jami.
Leta 1840 je bil ulit in nato postavljen na ljubljanskih Žalah spomenik mecenu in dobrotniku baronu Žigi Zoisu, visok 4,2 m. V ta okvir se uvršča tudi vodnjak v Višnji gori z Valvasorjevim kipom na vrhu, ki je bil postavljen leta 1872, in vodnjak v Žužemberku, postavljen leta 1860. Leta 1869 je železarna pogorela, kar je vodilo v zmanjšanje proizvodnje in krčenje železarne. Po tem požaru se železarna ni nikoli več povsem pobrala, huda konkurenca, relativno revna in oddaljena rudišča ter slabe transportne poti pa so povzročili njen propad. Obrate so zaprli leta 1891.
Ohranjena je še cela vrsta drugih spomenikov na pokopališčih, nadalje različnih balkonskih ograj in drobnih predmetov: likalniki, lonci, kotli, možnarji, mlinčki, okvirji za slike, okrasni krožniki, vrtne mizice, stebri, ulite peči, cevi, strešniki in podobno.

Posebna zahvala in pohvala za ohranjanje zgodovine železo-livarstva v Dvoru gre Podjetju KGN-NOVINC d.o.o., ki je specializirano za izdelavo pohištvenega in stavbnega okovja. Začetki Podjetja KGN-NOVINC d.o.o. segajo v leto 1983, ko so začeli izdelovati sklepne spone za panje za čebele. Zaradi tega je logotip podjetja oblikovan na podlagi oblike satja, ki je sestavni del čebeljega panja. Intenzivnejši razvoj podjetja pa se je začel po letu 1990, ko so svojo dejavnost razširili. Zaradi vse večjega pomanjkanja delovnega prostora in potreb po novih delovnih strojih so se leta 2012 preselili iz Prapreč na novo lokacijo. Sedaj se nahajajo v novih poslovnih prostorih v kraju Dvor pri Žužemberku na 3000 kvadratnih metrih površine.
Poleg proizvodnje in prodaje pohištvenega in stavbnega okovja po vsej Evropi, zgledno skrbijo tudi za Železo-livarski muzej in galerijo. Zaslužijo si priznanje in spoštovanje!

Po zanimivem postanku v Dvoru smo se napotili v Belo krajino, točneje v Črnomelj. Gostilno Samarin smo izbrali za martinovanje, ker smo tu imeli že dobre izkušnje. Idilična Belokranjska gostilna se nahaja ob glavni cesti na obrobju Črnomlja. Obdana je s travniki, rekama Dobličico in Lahinjo ter vinorodnimi griči. Daleč naokrog je znana po svojih hišnih specialitetah. Naš bodoči član Jože Novak je za to priložnost vzel dopust in poskrbel za odlično vzdušje. Z domačo in »evergreen« glasbo je na noge dvignil tudi tiste, ki so v čakalni vrsti za menjavo kolka. V prijetnem vzdušju smo se po dolgem času skupaj poveselili, poklepetali in v posebnem »obredu« spremenili mošt v vino. Zadovoljni in dobre volje smo se vrnili v Ljubljano.

Viri:
Žužemberk – Wikipedija ;
Dolenjska – Žužemberk;
Zgodovina | EPC – Železolivarstvo (zelezolivarna.com);
O podjetju | KGN d.o.o. (kgn-novinc.si);
Gostilna Samarin – Bela krajina kliče na potep;

Slike: g. Jožef Poje, Milan Korbar, Janez Gomzi in svetovni splet;
Foto album: Martinovanje, Črnomelj 17. 11. 2022, g. Jožef Poje;
Pripravil: Janez Gomzi Ljubljana, 18. 11. 2022