Po planu za leto 25 smo imeli planiran ogled Dovžanove soteske. Tokrat nam to ni preprečilo vreme, ampak odsotnost našega “kustosa” Frenka. Pa smo se podali na ogled mesta Tržič in tržiškega muzeja. Kljub temu, da sem se v Tržič preselila že skoraj pred 40. leti, sem tudi jaz izvedela kar nekaj novega. Predvsem to, da je bilo včasih mesto Tržič poleg Jesenic najštevilčnejše in najmočnejše industrijsko mesto ter da je bilo tudi energijsko samooskrbno, saj so imeli svoje elektrarne. Zanimiv je bil ogled muzeja, ki nam prikazuje življenje in delo Tržičanov v prejšnjem stoletju in pa seveda predvsem tisti del, kjer so razstavljena priznanja uspešnih tržiških smučarjev in slovenskih smučarjev nasploh. Malo nostalgije pa je bilo tudi ob ogledu razstavljenih starih smuči.
Na koncu smo si privoščili malico v “Moji štruklji” in potrdilo se je, da so ne samo štruklji, ampak tudi enolončnice zares okusne.
Marijana Zivlakovič
