23. marec: DAN ARTILERIJE SLOVENSKE VOJSKE – JURIJ VEGA

Rojstni dan barona Jurija Vege smo artileristi slovenske vojske izbrali za Dan artilerije slovenske vojske. Ponosni smo, da je bil znameniti matematik in fizik zelo uspešen častnik in artilerist, ki se je osebno odlikoval na številnih bojiščih po Evropi. Spoštoval in cenil je svoje podrejene. Bil jim je učitelj in osebni vzor. Matematiko, fiziko, balistiko, znanost in svoja posvetna znanja je uspešno prelival v praktično reševanje problemov na bojiščih, kjer je dosegal velike uspehe. Za svojo uspešno vojaško kariero in znanstveno delo je prejel najvišja odlikovanja, Red Marije Terezije, dedni naslov Baron in čin podpolkovnika. Vse to so mu njegovi nadrejeni in stanovski kolegi zavidali, zato se je pri njih znašel v nemilosti.

Ob Dnevu artilerije slovenske vojske iskreno čestitamo vsem pripadnicam in pripadnikom artilerijskih enot slovenske vojske. Ob tej priložnosti izražamo upanje, željo in apel, da v prihodnje pristojni storijo vse potrebno za izboljšanje statusa slovenskega vojaka. Samo tako bomo lahko dosegli zahtevane cilje in izgradili oborožene sile, kakršne si Republika Slovenija zasluži.

Srčne čestitke gredo tudi vsem upokojenim artileristom, ki smo v preteklosti v najboljši veri, s ponosom in zanosom ter z velikim upanjem gradili in razvijali artilerijske enote slovenske vojske.

Srečno artileristi slovenske vojske!

NEKAJ PODATKOV O JURIJU VEGI – ROJSTVO:

Utemeljeno se sklepa, da je bil Jurij Vega rojen 23. 3. 1754. Botra Jožef in Polona Grilj sta Vehovčevega novorojenca iz Zagorice nad Dolskim 24. 3. 1754 odnesla v moravško župnišče, kjer ga je kaplan Jurij Fik krstil s svojim imenom. V tistih časih so novorojence zaradi visoke smrtnosti krstili že drugi dan po rojstvu.

SMRT:

Smrt Jurija Vege je zavita v misterij. Točen datum smrti barona Jurija Vege ni poznan. Pogrešan je bil od 17. 9. 1802, ko se je poslovil od svojcev. Doma je pustil najdragocenejše predmete in izginil. Truplo je bilo najdeno šele čez 9 dni v enem od rokavov Donave blizu vasi Nussdorf pri Dunaju. Na truplu so bili  sledovi  ran. Z močno vrvjo je bilo privezano h kolu. Viri kot dan smrti navajajo datum, ko so našli truplo Jurija Vege in sicer 26. 9. 1802. Jurij Vega je umrl v do sedaj nepojasnjenih okoliščinah. Policijsko poročilo je zaključilo, da se je zgodila nesreča pri  kopanju. Z večkratnimi policijskimi preiskavami so ugotavljali, da je šlo za samomor. Njegovo smrt razlagajo tudi kot nesrečo, naročen umor iz zavisti, roparski umor in samomor. Veliko je tistih, ki so prepričani, da je bil Jurij Vega umorjen. Govorilo se je tudi, da so Vego videli zadnjič, ko je šel s prijateljem kupovat konja. Po eni od teorij naj bi ga umorili, ker naj bi bil prostozidar. Oblast se je bala naprednih in revolucionarnih idej, ki so jih širili prostozidarji. Obstaja tudi zelo verjetna teorija, da naj bi ga dali umoriti njegovi »kolegi«, ki so bili ljubosumni na njegove znanstvene, delovne in vojaške uspehe. Osebni znanci in njihove povezave iz Zagorice so govorili o umoru iz koristoljubja in celo o umoru po naročilu. Nekateri poznavalci so zatrjevali, da naj bi ga umoril hlapec nekega gostilničarja v kraju Spitz ob Donavi.

V zapisih »To in ono« z dne 17. 9. 1902, torej sto let po izginotju Jurija Vege je zapisano, da so morilca Jurija Vege našli. Kako? Resnica naj bi se pokazala šele 9 let po njegovi smrti in to povsem slučajno. Pri pouku je pozimi leta 1811 artilerijski častnik pri vojaku – učencu opazil lično in natančno izdelano proporcijsko šestilo. Ko si je častnik pobliže ogledal to šestilo, je videl, da je na strani vgravirano ime »Vega«. Spoznal je, da gre za šestilo, ki je nekoč pripadalo slavnemu artileristu in matematiku Juriju Vegi. Po zaslišanju vojaka so ugotovili, kako je vojak prišel do lastništva nad Vegovim šestilom. V svoji izjavi je navedel, da je leta 1809 stanoval pri mlinarju v Nussdorfu pri Dunaju. Mlinar je večkrat opazoval kaj je delal vojak, ki je pri svojem učenju večkrat potreboval šestilo. Mlinar mu ga je posodil, na koncu pa mu ga je podaril.

To je bilo Vegovo šestilo, ki je pripeljalo do morilca. Mlinarja so zaprli. Na zaslišanjih je priznal zločin in potrdil, da je umoril Jurija Vego. Jurij Vega naj bi prišel k mlinarju, ki je imel lepega konja. Ker mlinar konja ni hotel prodati, je bil Jurij Vega pripravljen zanj odšteti veliko več denarja. Mlinar se je polakomil, ko je pri Vegi videl mošnjiček poln zlatnikov. Naposled je pristal, da bo konja prodal. Čez brv sta šla proti hlevu. Mlinar je Jurija Vego pustil naprej in ga na brvi z lesenim kolom močno udaril po tilniku. Vega se je zgrudil, mlinar pa mu je ukradel uro, mošnjiček z zlatniki in navedeno šestilo. Truplo je z močno vrvjo privezal k kolu v vodi. Truplo so našli 26. 9. 1802 na istem mestu, ki ga je pokazal mlinar. Mlinar je bil za zločin, ki ga je priznal, usmrčen. Žal so arhivi in policijski zapisi o smrti Jurija Vege nepopolni ali pa jih ni. Tako v zapisih ni možno preveriti različnih teorij in potrditi ali ovreči namigovanja o pravem vzroku smrti Jurija Vege. Drži pa dejstvo, da se tudi policija ni posebej trudila, da bi preverila vse govorice in namigovanja ter dokončno raziskala smrt Jurija Vege. Pravi vzrok smrti Jurija Vege uradno ni bil nikoli dokončno pojasnjen. Prezgodnjo smrt Jurija Vege je obžalovala cesarska Avstrija in ves znanstveno matematični svet. Umrl je star komaj 48 let in nekaj mesecev.

Kaj o datumu rojstva in smrti Jurija Vege pravi Wikipedija: Baron Jurij Bartolomej Vega, (tudi Veha, latinsko Georgius Bartholomaei Vecha; nemško Georg Freiherr von Vega), slovenski matematik, fizik, geodet, meteorolog, plemič in topniški častnik, * 23. 3. 1754, Zagorica pri Dolskem, Kranjska, Sveto rimsko cesarstvo (današnja Slovenija), † 26.9.1802, Nussdorf pri Dunaju, Sveto rimsko cesarstvo (današnja Avstrija).

IZVOR DRUŽINE, OTROŠTVO IN ŠOLANJE:

Vegov rod izhaja iz Zagorice pri Dolskem, majhne vasice, ki je od centra sedanjega slovenskega ozemlja, od Geometričnega središča Slovenije (GEOSS) oddaljena komaj 10 km, od Ljubljane pa 20 km.  Jurij Vega se je rodil v revni kmečki družini polgruntarja Jerneja Vege in njegove druge žene, Helene Vege, rojene Mesel, v Zagorici pri Dolskem. Zaradi nekaterih trditev, da izvira Vegov rod od nekega španskega plemiča so pregledali rodovniške knjige, desetinske zapisnike in urbarje v Moravčah ter ugotovili, da je bil Jurij Vega potomec stare slovenske kmečke družine Veha. Ded Jurija Vege, Jožef se je v Zagorico preselil iz bližnje Sv. Trojice leta 1700 in se tam poročil. Oče Jurija Vege, Jernej se je rodil 1703. Poročen je bil dvakrat. V prvem zakonu je imel Jernej tri hčere: Marijo, Jero in Polono. Z drugo ženo Heleno, rojeno Maselj, pa je imel Jernej samo enega sina, Jurija. Hiša kjer se je rodil je bila revna in s slamo krita. Kasneje so jo obnovili. V drugi svetovni vojni so v avgustu 1944 Nemci požgali Zagorico. Požgana in uničena je bila tudi rojstna hiša Jurija Vege. Današnja obnovljena hiša je na lokaciji rojstne hiše. Na njej je Vegova spominska plošča. V hiši »Pr’ Vehovc« živijo Vegovi potomci. Gospod Jože Pokovec je v svoji hiši uredil manjši Vegov muzej s spominsko sobo in stalno razstavo. Poleg ogleda Vegovega muzeja si tu lahko privoščite pokušino domačih dobrot (žganje, medica, likerji, domač sok …).

Jurijev oče je umrl, ko je bilo Juriju le šest let. Njegovo življenje je bilo trdo že v rani mladosti. Družina je živela skromno. Delali so trdo ampak so se vseeno otepali s pomanjkanjem in revščino. Narava mu je dodelila izreden um, odločnost in pogum. Osnovno znanje si je pridobil moravški župniji. Izobraženi kleriki so najbolj nadarjene otroke naučili pisanja, osnov računanja, jim dali nekaj splošne izobrazbe in osnov latinščine. To je bil pogoj za sprejem v srednjo šolo. Ko je Jurij Vega dopolnil 13 let, je leta 1767 zapustil Zagorico. Od 1767 do 1773 je obiskoval srednjo jezuitsko šolo v Ljubljani. Ljubljana je takrat štela okrog 10.000 prebivalcev. Iz srednjeveške osnove je postajala baročno usmerjena. Čutil se je vzor italijanske ustvarjalnosti, arhitekture in umetnosti. Zgrajena je bila nova stolnica Sv. Nikolaja z iluzionističnimi freskami. Zgrajeno je bilo semenišče s knjižnico, obnovljena je bila Mestna hiša in Robbov vodnjak. Pod Ljubljanskim gradom, v prenovljeni cerkvi Sv. Jakoba je bil zgrajen tudi stanovanjski kompleks, kjer je bila jezuitska gimnazija. Kompleks kolegija z dijaškim domom okoli cerkve je zajemal današnjo šolo, Levstikov trg ter Gruberjevo in Virantovo hišo.

Tu je Jurij obiskoval šestletno šolo. Pouk je potekal v latinščini, prežet pa je bil z versko vzgojo. Gimnazijo je obiskovalo preko 500 dijakov. Šolnine ni bilo. Študij na gimnaziji je bil v tistih časih stanovski privilegij, ki so ga kmečki sinovi, kot je bil Vega, težko pridobili.

 

 

Siromašni dijaki niso mogli plačevati kolegija, zato so stanovali pri podpornikih v mestu. Ta usoda je doletela tudi Vego. Njegov sošolec je bil Anton Tomaž Linhart, ki je bil gojenec kolegija v letih 1771 in 1772. Jezuiti so prav v njegovem času začeli v zadnjih dveh humanitetnih letnikih dajati večji pomen matematično naravoslovnim predmetom. Vega je zadnja letnika obiskoval leta 1772 in 1773. Bil je odličnjak, tako kot njegov sošolec Anton Tomaž Linhart. Poleg matematike in naravoslovnih znanosti so bili predmeti, ki jih je Vega poslušal še latinščina, grščina, religija, nemščina, zgodovina in geografija. Po končanju srednje šole je bil jezuitski red ukinjen. Leta 1774 je bil jezuitski kolegij v požaru uničen.

Licej je bil podržavljen, jezuitski profesorji pa so nadaljevali s poukom kot državni uslužbenci. Vega je v letih od 1774 do 1775 obiskoval licej. To je bila ustanova, ki je uveljavljala visokošolski študij na Slovenskem. Ti dve leti je študiral tudi filozofijo. Matematiko ga je učil jezuit Jožef Libertus Maffei de Glattfort, ki je bil Vegi očetovsko naklonjen. Uvedel ga je v računanje z logaritmi in mu dal osnove parabolične teorije balistike. Fiziko sta ga je poučevala jezuita Anton Amnschel in Gregor Schoettl. Slednji je bil strokovnjak širokega profila in je poučeval poglede Isaaca Newtona in Ruđerja Josipa Boškovića. Objavljal je teze in prirejal javne razprave ter deloval v strokovno družbenih prizadevanjih na Kranjskem. Schoettlovi študentje so morali poznati veliko optičnih naprav, ki jih je imel profesor v svojem fizikalnem kabinetu. Med optičnimi napravami so v popisu iz tega časa našteti: Newtonov, Gregoryjev in nizozemski daljnogled. Še en profesor je pomembno vplival na izobrazbo Jurija Vege. To je bil vsestransko izobražen jezuit Gabrijel Gruber. Predaval je risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. Ukvarjal pa se je tudi z astronomijo in z ladjedelništvom. Gabrijel Gruber je bil tudi direktor kranjske rečne plovbe. Njegov največji podvig je bilo načrtovanje razbremenilnega prekopa ob Ljubljanici s katerim je reševal Ljubljano pred poplavami.

Vega je že kot dijak sodeloval pri nivojskih merjenjih na Barju. Poslušal je Gruberjeva predavanja in sodeloval pri zasnovi in trasiranju kanala med Gradom in Golovcem. Jurij Vega se je takrat usmeril v brodarsko inženirstvo. Na liceju je bil Vega med odličnjaki. Leta 1775 je opravil zaključni izpit in postal navigacijski inženir. Področja, ki so bila zajeta na izpitu, so bila: logika, algebra, metafizika, geometrija, trigonometrija, geodezija, stereometrija, geometrija krivulj, balistika in splošna in posebna fizika. Med 1775 in 1780 se je zaposlil kot inženir za rečno plovbo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici. O obdobju Vegovega službovanja v Notranji Avstriji je znanega zelo malo. Zaradi temeljitega matematičnega znanja je bil sprejet v državno službo kot navigacijski inženir. Notranja Avstrija je obsegala štajersko, koroško in kranjsko vojvodino ter goriško grofijo. Zanesljivo pa Jurij Vega ni služboval v Ljubljani. Delal naj bi na regulaciji reke Mure v tedanji Notranji Avstriji. Gabrijel Gruber je za plovbo po Muri od Gradca do ogrske meje zaposlil štiri podrejene inženirje. Trije med njimi so si razdelili  posamezne odseke, prvo imenovani Jurij Vega je vodil celotna  dela. Vega  in  sodelavci  so  po  Gruberjevih ukazih sorazmerno dobro in sistematično skrbeli za plovbo po Muri. Kopali so kratke jarke na odsekih, ki jih je po skrbnem opazovanju določil Gruber. Na svojem odseku reke Mure so vzdrževali okrog 15 jezov, utrjevali obalo, odstranjevali ovire in nanose, odpravljali posledice poplav ter gradili pristanišča. Vega ni bil med Gruberjevimi vodilnimi inženirji. Ko so Gruberja zamenjali z inženirjem Šemerlom, se je Vega zavedal, da vodilnega mesta inženirja zaradi skromnega rodu, ni mogel pričakovati. Zaradi omejenih možnosti za napredovanje in zaključka del na Muri, se je Vega odločil za spremembo v njegovem življenju. V službi je dal odpoved. Pred odhodom na Dunaj je bil šel domov na obisk. Po tem obisku se je tudi sestra Polona preselila na Dunaj, kjer se je poročila z artilerijskim oficirjem Francem Pauerjem.

SELITEV IN ŽIVLJENJE NA DUNAJU TER VSTOP V VOJAŠKI STAN: 

Leto 1780 je prineslo začetek sprememb v Evropi, kjer je osrednje mesto imela avstrijska monarhija. Na mejah s Turčijo in Francijo so se že nakazovali vojaški spopadi. Cesarica je zelo okrepila svojo vojsko. Od 50.000 je vojska narasla na 300.000 mož. Stopnjevanje vojaške moči pa ni bilo možno le s povečevanjem števila vojakov, zato so vse evropske države pospeševale razvoj artilerije. Pri modernizaciji tega tehničnega rodu vojske, je bilo zelo pomembno tudi matematično znanje častnikov. Zato so ustanavljali artilerijske šole za artilerijske oficirje, kjer so potrebovali kvalitetne predavatelje.

Tako so na primer znameniti matematiki Leonhard Euler, Pierre-Simon Laplace in Joseph-Louis Lagrange predavali artileristom in jim pisali razne priročnike. Reforme so zaupali najboljšim voditeljem in organizatorjem, zato so tudi v Avstriji zamenjali kneza Kinskega z vsestransko preizkušenim grofom Jožefom Marijo Colloredo-Walsem. Colloredo je takoj po prevzemu dolžnosti direktorja artilerije uvedel balistične preizkuse za obstoječe orožje, zgradil je novo smodnišnico in tovarno solitra na Dunaju, postavil je novo livarno in uvedel standardizacijo kakovosti. Reorganiziral je poljsko artilerijo in osnoval artilerijsko šolo. Najboljši artilerijski častniki so bili razporejeni v elitni bombardirski oddelek s posebno šolo za dodatno izobraževanje, kjer je poučeval Jurij Vega. Za Colloredove uspehe je bil v veliki meri zaslužen matematik Jurij Vega. Sčasoma se je plodno sodelovanje med direktorjem avstrijske artilerije in najboljšim artilerijskim častnikom Jurijem Vego spremenilo v konflikten odnos. To je bilo za Jurija Vego morda celo usodno. Colloredo je Juriju Vegi zavidal njegovo vojaško kariero, uspehe na bojiščih, znanje matematike, balistike, fizike, kakor tudi njegovo prosvetno in  znanstveno delo.

Torej, 7. 4. 1780 se je Vega preselil na Dunaj in se vpisal med artileriste v cesarski armadi. Od rojstva do odhoda na Dunaj in vstopa v vojaško službo je uporabljal priimek Veha. Ker je to po eni od razlag pomenilo »nezanesljivega človeka«, se je preimenoval v Vego. Na Dunaju je živel vse do svoje smrti. Po osnovnem usposabljanju na artilerijski šoli je leta 1781 postal podporočnik. Začel se je vzpenjati po vojaški hierarhični lestvici. Hitro se je privadil na uniformo in po enem letu je že postal učitelj matematike na artilerijski šoli. Leta 1782 je izšla njegova prva matematična knjiga. Leta 1784, po izidu prvih dveh delov matematičnih predavanj, je napredoval v poročnika. Vega je leta 1786 kot stotnik prevzel profesuro na posebnem novoustanovljenem bombardirskem oddelku najboljših artileristov avstrijskega poljske artilerije. Postal je tudi avtor prvega logaritmovnika.

Leta 1785 je pisno zaprosil velikega mojstra dunajske lože brona Ignaza von Borna za sprejem v prostozidarsko ložo »Za pravo slogo« ali »Za pristno sožitje« (»Zur wahren Eintracht«). Istega leta je bil s činom poročnika v to ložo tudi sprejet. Pomembno vlogo za sprejem je imel njegov prostozidarski boter Leopold plemeniti Unterberger, visok artilerijski oficir in matematik. Vegovo delovanje v prostozidarski loži ni poznano, saj je Jožef II. kmalu zatem izdal »dekret« s katerim je tajne družbe zelo omejil in zmanjšal njihovo število. Cesar Jožef II. se je zelo bal revolucionarnih idej, ki bi se s prostozidarji utegnile razširiti v cesarstvu. Vega se je pridružil loži »Resnica« – »Zur Wahrheit«. Tudi po razpustu in prepovedi lož in prostozidarskih združenj je Jurij Vega ohranjal stike s posameznimi prostozidarji.

DRUŽINA:

Jurij Vega si je na Dunaju ustvaril družino, ki je bila prava oficirska družina.  Jeseni 1787, se je poročil s tedaj šestnajstletno plemkinjo češkega rodu, Jožefo Swoboda (1771-1800). Spoznal jo je preko njenega očeta, artilerijskega podpolkovnika Jožefa Swobode. Njena mama Jožefa Swoboda, rojena Daublesky plemenita Sterneck je bila iz Budejovic na Češkem. V trinajstih letih njunega zakona je bil več kot sedem let na različnih bojiščih. Rodilo se jima je pet otrok.

Dva sinova:  Henrik Franc (1791) in Franc Jožef – Frančišek (1796) in tri hčere: Jožefa, Marija Terezija Regina (1793) in Marija Alojzija (1800). Vegovo družinsko življenje je bilo nesrečno. Njegova hči Jožefa, o kateri se je vedelo zelo malo, je umrla že 12. 1. 1795. Žena je umrla 7. 7. 1800, stara komaj 29 let. Umrla je za posledicami infekcije po porodu. Umrla je le mesec dni preden je bil Vegi dodeljen baronski naziv. Nekaj dni za materjo, 20. 7. 1800 je umrla še najmlajša, komaj rojena hči Marija Alojzija. Hčer Marijo Terezijo, za katero sam ni mogel skrbeti, je dal oče v internat, v ustanovo za oficirske hčere. Po smrti Jurija Vege je bil za skrbnika njegovih otrok določen stric po ženini strani, Andreas Kölbl pl. Löwengrimm. Zanjo je skrbela tudi njena babica, Jožefa Swoboda, rojena Daublesky pl. Sterneck, tašča Jurija Vege. Vegovi otroci so bili dobro preskrbljeni, stric Andreas je vzormo skrbel zanje. Sinova sta umrla kmalu po smrti Jurija Vege. Starejši sin Henrik Franc rojen 1791 je umrl 13. 5. 1811. Franc Jožef – Frančišek, ki je končal vojaško akademijo na Dunaju in leta 1813 postal konjeniški poročnik. Boril se je v Lvovu v Galiciji. Umrl je 24. 11. 1817 v Trstu. Po nepreverjenih podatkih naj bi storil samomor. Po smrti sinov Jurija Vege, pa njegov rod še ni izumrl, kakor navajajo nekateri avtorji. Preživela hči Marija Terezija se je poročila 1815 z Josephom Bronnom, direktorjem dunajske artilerijske livarne. Imela sta štiri otroke. Njun sin Joseph Hieronimus Bronn, Jurijev vnuk, je postal profesor mehanike in generalmajor. Od 1859 do 1863 je vodil direkcijo obalne artilerije v Puli. Izkazal se je pri vodenju utrjevanja objektov, v bojih proti Italiji je tudi odlično utrjeval Trst. Leta 1961 je v Trstu prejel viteški križec za zasluge. Kasneje, 1868 je bil direktor artilerije v Zadru in sodeloval v bojih pri Boki Kotorski in okolici. Leta 1870 je za hrabrost in zasluge v bojih v južni Dalmaciji prejel najvišje cesarjevo odlikovanje, vojaški križec in oficirsko priznanje prvega razreda. Ob upokojitvi 1873 je postal generalmajor. V družini Jurija Vege je zaslediti vsaj štiri generacije oficirjev, ki jim je bila vojska drugi dom. Vsi so naredili zelo uspešne vojaške kariere, nekateri pa so žal prezgodaj umrli.

Družina Jurija Vege je živela v vojašnici bombardirskega zbora, na naslovu Laimgrube 168 v sedmem dunajskem okrožju, današnje ulice »Mariahilferstrasse«. To je bil velik vojaški kompleks, imenovan »Savoyska ustanova«, oziroma »Stiftkaserne«. Graditi so ga začeli 1681, v 18. stoletju pa so ga razširili in v njem postavili tudi vojaško akademijo. Jurij Vega je imel tu stanovanjske prostore za družino, službeni prostor pa je imel v prostorih Bombardirskega zbora.

Vpogled v dokumente Avstrijskega državnega arhiva, še posebej vpogled v Vojni arhiv je odkril, da nekatere dotedanje predstave, da so otroci Jurija Vege umrli samski in v revščini, ter da je z njimi izumrl Vegov rod, enostavno ne držijo. Jurij Vega je dobro poskrbel za družino. Bil je tudi vešč v poslovanju z denarjem saj ga je nalagal v državne obveznice z visokim donosom. Imel je smisel za borzne in finančne posle, ukvarjal pa se je tudi z loterijo, saj so otroci nasledili vredne

loterijske srečke.

JURIJ VEGA IN NJEGOVI USPEHI NA BOJIŠČIH EVROPE:

Na bojiščih Evrope je Juri Vega prebil sedem let od 1789 do 1792 in od 1793 do 1797. Avstrija se je 1789 zapletla v osvajanje Beograda, ki so ga od leta 1521 obvladovali Turki. V boju proti Turkom je Avstrija zbrala 300.000 vojakov. Artilerija pa je štela 1150 topov in možnarjev.

TRDNJAVA KALEMEGDAN V BEOGRADU:

Pri obrambi Beograda je imela turška trdnjava Kalemegdan odločilno vlogo. Kalemegdan je turška skovanka iz besed »kale – trdnjava« in »megdan – bojno polje«). Tam je bilo težišče obrambe in odpor braniteljev je bil tam največji. Kalemegdan je imel strateški položaj na naravnem platoju na koncu grebena, ki se spušča proti sotočju Save in Donave. Feldmaršal Gideon Laudon, nanj spominja tudi kletvica »fikslaudon«, je za odločilni napad na Beograd zbral 62.000 vojakov imel pa je artilerijo z 208 topovi in 157 možnarji.

Jurij Vega je kot stotnik iz artilerijske šole prostovoljno odšel na bojišče v zaključni fazi, v septembru 1789. Tu je doživel svoj ognjeni krst. Tik pred odhodom na bojišče je leta 1789 pripravil za tisk tretji del matematičnih predavanj, ki so govorila o mehaniki trdnin. Kot stotnik je poveljeval enoti oboroženi z najtežjimi, 100 funtnimi možnarji (1 funt = 0,45 kg, krogla je bila težka približno 45 kg). Njegovo poveljstvo nad možnarskimi baterijami je pripomoglo k padcu Beograjske trdnjave – Kalemegdan, kjer so Osmani nudili srdit odpor. Turška vojska je imela okrog 500 topov in do konca septembra 1789 uspešno odgovarjala na napade avstrijske vojske.

V tej fazi obleganja se je izkazal Jurij Vega s svojim znanjem matematike, fizike in balistike. Frontalni napadi na obzidje utrjene trdnjave, oziroma direktno obstreljevanje obzidja s topovi niso dali ustreznih rezultatov, zato je Vega spremenil taktiko obstreljevanja. Izračunal je ustrezne strelne elemente za uporabo zgornje skupine kotov, oziroma za vertikalno krivuljo nad 50 stopinj. Ravno tako je poskrbel za boljše tesnjenje v ceveh možnarjev. Z obroči vstavljenimi v cevi možnarjev in s spremenjenimi naboji, povečal je polnitev in način nabijanja, je dosegel večji domet in učinek na cilju. Anekdota pravi, da je med spopadi v Beogradu za dve uri izginil. Vojaki so ga našli v strelskem rovu, ko je reševal matematični problem in računal »nove« strelne elemente. Z uporabo znanja in teorije in s prenosom tega v prakso, kako tudi z veliko mero osebnega poguma, je svoje težke možnarje usmeril proti zgornjim, najmanj utrjenim delom trdnjave. Turška obramba je nato začela pešati. 8.10.1789 je Vega s svojimi možnarji zadel smodnišnico.

Turška posadka pod poveljstvom Osmana paše, ki je na Kalemegdanu štela 6.000 mož, se je predala. Turški branilci so naslednji dan zapustili Beograd le z osebno oborožitvijo, Avstrijcem pa so morali pustiti 455 topov. Avstrijci so po mirovnih določilih v Svištovu 1791 morali osvojena ozemlja vrniti. O junaštvu in iznajdljivosti Jurija Vege pri osvajanju Beograda so nadrejeni  napisali odlične ocene in spričevala.

Po avstrijski osvojitvi Beograda je Prusija začela zbirati vojaštvo ob meji z Avstrijo, zato je bil Vega premeščen na Moravsko, kjer je preživel naslednji dve leti. Ti dve leti je Jurij Vega izkoristil za  študij in matematično delo. Domov se je vrnil šele po treh letih, jeseni 1792. Takrat je že načrtoval izdajo kompleta logaritmov.

Leta 1793 se je za krajši čas znova vrnil k poučevanju matematike na Dunaju. Sledilo je kratkotrajno obdobje labilnega miru. Za začetek svojega življenjskega dela je imel Jurij Vega na voljo le dve leti. Revolucionarni dogodki v Franciji so sprožili reakcijo evropskih monarhij, ki so po obglavljenju Ludvika XVI. in Marije Antoniette na meje revolucionarne države nagnetle ogromen vojaški stroj proti francoske koalicije.

V avstrijski vojski je bilo veliko enot s pretežno slovensko sestavo: 13. notranjeavstrijski, 43. kranjski in 45. štajerski polk. Tudi v drugih enotah je bilo veliko slovenskih vojakov in oficirjev, med njimi tudi major Jurij Vega, ki se je na fronto ob Renu podal za štiri leta.

Kljub vojskovanju pa se Jurij Vega ni odrekel znanstvenemu delu. Na fronti je organiziral skupinsko delo na področju matematike. V vseh letih hudega vojskovanja, ko je imel velikokrat pomembno vlogo, je Jurij Vega izdajal logaritmovnike: 1793 – logaritemski priročnik, 1794 – veliki deset decimalni logaritmovnik in 1797 – logaritemske tablice. To je bil nepojmljiv podvig v vsej zgodovini vojskovanja in matematike kot znanosti. Vega se je svojega podviga zavedal, zato je sklenil cesarju posvetiti logaritmovnik, ki ga ja poimenoval »Popolna zakladnica logaritmov«. Grof Jožef Marija Colloredo-Wals, direktor avstrijske artilerije je imel odklonilno mnenje in preprečil je nameravano cesarjevo posvetitev. Nedvomno je šlo za veliko ljubosumje. Jurij Vega je zaradi svojega znanja, uspešnosti na bojnem polju kakor tudi v znanosti, padel v veliko nemilost pri nadrejenemu Colloredu. Ne glede na to, je takoj po izdaji svojega vrhunskega dela Jurij Vega pričel dobivati priznanja od vsepovsod izven cesarstva. Leta 1794 so ga sprejeli za dopisnega člana Velikobritanske znanstvene družbe s sedežem v Göttingenu,  1797 je postal član akademije uporabnih znanosti v Mainzu, 1798 je postal član matematično fizikalnega društva v Erfurtu, 1800 postane član češke družbe znanosti v Pragi in pruske akademije v Berlinu, …

USPEHI JURIJA VEGE NA BOJIŠČIH OB RENU: KEHL, LAUTERBOURG, FORT LOUIS, …

Nekaj uspehov Jurija Vege na bojiščih ob Renu. Kot major koalicijske vojske pod poveljstvom avstrijskega generala de Wurmserja in vrhovnega poveljnika nadvojvode Karla je v letih od 1793 do 1797 sodeloval v bojih proti francoskim revolucionarjem. Odnos z nadvojvodo Karlom je bil zelo pozitiven, saj ga je Karel 3.9.1798 v Lienzu osebno javno pisno pohvalil za uspehe, ki jih je Vega dosegel pri obleganju Mainza. Na bojišču ob Renu je bilo veliko pomembnih vojaških akcij in mest, kjer je bil Jurij Vega odločilen mož. Območje njegovega delovanja se je razprostiralo na razdalji 350 km. Od Kehla pri Strasbourgu na jugu do izlitja reke Sieg v Ren na severu. Vega se je vključil v boje sredi leta 1793. Napadal je odločno branjene položaje francozov ob reki Lauter pred utrjenim mestom Lauterbourg. Vega je s svojimi enotami obkolil Lauterburg. Ker je bil odličen pogajalec mu je ob zagotovilih za varnost meščanov uspelo zavzeti mesto brez boja, oziroma brez izstreljene topovske krogle. Popolnoma sam odjahal v mesto in odločno zahteval, da se branilci vdajo in spustijo most. To se je tudi zgodilo in z vojsko so ga spustili v mesto. Vega je ravnal samostojno, premišljeno, hrabro in odločno. Z odličnim poveljevanjem in osebnim vzorom je preprečil kaos v zavzetem mestu.

Naslednji cilj napada Jurija Vege je bilo mesto Strasbourg. Napadalce je pri osvojitvi zadrževala do takrat neosvojljiva trdnjava Fort Louis, ki je bila zgrajena po Vaubanovih načelih na otočku reke Ren.

Trdnjava ni popustila niti po dvodnevnem obstreljevanju pod poveljstvom Jurija Vege. General Lauer je na Jurija Vego preložil vso odgovornost in artilerijo okrivil za neuspelo obleganje. Za osvojitev trdnjave mu je dal na voljo 24 ur in zagotovilo, da ga bo v primeru uspeha predlagal za najvišje vojaško odlikovanje. Vega je sprejel izziv in si priboril polnomočje za poveljevanje. Pol dneva je porabil za priprave, drugo polovico dneva pa je obstreljeval trdnjavo Fort Louis. Napadel jo je z obeh bregov reke Ren in jo držal v navzkrižnem ognju. Takrat je tudi za havbice in možnarje uporabil drugačen način obstreljevanja trdnjave in sicer pod nizkim kotom med 15 in 16 stopinj in ne pod koti med 50 in 70 stopinj, kakor je bila takrat praksa. Dosegel je učinek rikošeta, odboja projektila od podlage in takšnega načina obstreljevanja trdnjava ni prenesla. Poleg tega je v zaščiti noči, 12. 11. 1794 premestil tri havbice na nevarno izpostavljene ognjene položaje v neposredni bližini trdnjave. Osebno je vodil kolono voz s strelivom, ki so jo francozi tudi močno obstreljevali. Od tam je ukazal usmeriti osem možnarjev proti civilnemu delu naselja, kjer so prebivale družine branilcev trdnjave. Z ognjem se je postopoma približeval civilnemu delu in tako dosegel, da so se branilci Francozi naslednji dan vdali. Preizkušnja je bila za galantne galske duše zelo huda. Vega je zajel 107 oficirjev, 4300 vojakov in 111 topov ter dosegel vdajo trdnjave v zahtevanem roku. Osvojitev Fort Louisa žal ni bistveno pripomogla k zmagi Avstrijcev in koalicije Prusov, Italijanov in Angležev. Francozi so imeli sodobnejšo doktrino in taktiko in se niso zadrževali pred utrjenimi objekti. Takšne točke so obšli in nadaljevali napad po globini v smeri glavnega udara.

Spomladi 1794 so Francozi ponovno zavzeli Fort Louis in silovito napadli Mannheim, kjer se je bojeval tudi Vega in z artilerijo branil mesto. Artileriji je poveljeval dokler se napadalci in branilci niso pomešali med seboj, potem pa je boj pogumno nadaljeval s sabljo v roki. Na božično noč se je ponovno odlikoval s pogumom, iznajdljivostjo in odločnostjo. Artilerija na levi strani Rena se je borila z zadnjimi močmi. Grozilo je zajetje posadk in topov. Vega je sklenil, da bo posadke in topove rešil ter jih čez Ren prepeljal s čolni. Zaradi nizkih temperatur so mu inženirci odrekli pomoč, ampak Jurij se ni dal. Organiziral je civiliste, ki so razbijali in izsekali led ter omogočili, da je s plovili rešil moštvo in topove pred zajetjem.

NOVI MOŽNARJI: MANNHEIM, MEINZ, WIESBADEN, …

Prusi so 1795 izstopili iz koalicije. Francozi so večino svojega vojaštva premestili na južno fronto v Italijo. Ob Renu je takrat nastopilo zatišje. Na tem delu fronte je poveljeval vojvoda Albreht Saksonsko–Tešenski, ki je Vegi ukazal izdelati možnarje z dometom večjim od dometa dotedanjih možnarjev. Jurij Vega se je lotil dela. Imel je bogate izkušnje z zunanjo balistiko in s proučevanjem leta projektila od ustja cevi do cilja. Tokrat mu je bil izziv poznavanje notranje balistike in gibanje izstrelka v cevi. Topovi in možnarji so postajali neučinkoviti saj se do takrat niso spreminjali že 200 let. Cilj posodabljanja je bil povečanje dometa, prebojnosti in točnosti. Prebojnost so povečali s težo granat oziroma bomb, domet pa z oblikovanjem komor za izgorevanje smodniške polnitve. Vega je pri konstrukciji povečal tudi dolžino cevi, smodniško polnitev so močneje nabili, poboljšal pa je tudi kakovost smodnika. Vse to je vzel v obzir, ko je konstruiral svoj možnar z velikim dometom. Po njegovih načrtih so izdelali dva prototipa možnarjev. Izbral je kaliber 22 cm (220 mm) in 30 funtov (13,6 kg) težko granato. Komora za izgorevanje smodniške polnitve je bila skrbno oblikovana v obliki prisekanega stožca s koničnim dnom. Izvedel je ojačitve cevi in učvrstil vgradnjo v podstavek ter na ta način omogočil močnejše nabijanje. Osebno je nadzoroval vlivanje, obdelavo in končno izdelavo cevi. Sredi leta 1795 je v vojnih razmerah po vseh mirnodobnih pravilih izvedel poskusno streljanje. Pod kotom 45 stopinj je z najmočnejšim nabojem izstrelil projektil 3109 m daleč. Dotedanji možnarji so imeli največji domet 1586 m. Hitrost streljanja, kadenca, je bila dva krat večja od dotedanjih možnarjev. Oba možnarja so v naslednjih letih na različnih bojiščih uspešno preizkusili in uporabili. Zaradi konservativnih odporov poveljstva so možnarja v operativno uporabo in v redno oborožitev obalne artilerije uvedli šele leta 1839, torej 37 let po smrti Jurija Vege.

Konec leta 1795 so Avstrijci oblegali Mannheim, ki so ga pred tem osvojili Francozi. Vega je na mesto streljal z razdalje, ki je ne bi mogel doseči noben francoski možnar. Napadalci so brez težav in večjih žrtev zavzeli mesto. Poveljujoči Feldmaršal Wurmster je z najvišjimi častniki ponovno napisal predlog za Vegovo najvišje odlikovanje. Takrat je tudi pruski monarh in prostozidar Friderik II. Veliki, Juriju Vegi ponudil službo in visok položaj v svoji vojski.

Jurij Vega je ostal »zvest« avstrijskemu cesarju in 1796 je dočakal podelitev viteškega križca, Vojaškega reda Marije Terezije.

 VOJAŠKI RED MARIJE TEREZIJE:

Vojaški red Marije Terezije, nemško »Militär-Maria-Theresien-Orden« je bilo vojaško odlikovanje Habsburške monarhije, Avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Na ukaz Marije Terezije je bil ustanovljen 18. 6. 1757. Namen Vojaškega reda je bilo odlikovati častnike, ki so se še posebej odlikovali med bojevanjem v obrambi cesarstva. Pri kandidacijskem postopku je bila pomembna edino vojaška kariera. Narodnost, starost in čin niso vplivali na podelitev. Prvotno je imel vojaški red dve stopnji: viteški križec in veliki križec. 15. 10. 1765 je Jožef II. Habsburško-Lotarinški dodal še poveljniški križec in prsno zvezdo. Prejemniki Vojaškega reda – viteškega križca so bili upravičeni tudi do naziva vitez, »Ritter« in so bili sprejeti na dvor. V primeru dodatne prošnje so lahko prejeli dedni naziv barona. Vdove prejemnikov reda so bile upravičene do polovice moževe pokojnine do konca življenja. Z razpadom Avstro-Ogrske je red prenehal obstajati. V času obstoja so podelili 1241 teh odlikovanj različnih stopenj.

General Lauer s sodelavci je po padcu trdnjave Fort Louis in mesta Strasbourg 1793 predlagal Jurija Vego za najvišje vojaško odlikovanje »Vojaški red« ali »križec Marije Terezije«, ki je bilo namenjeno za najbolj hrabre častnike. Kljub utemeljitvi, ki je navajala tudi hrabrost pri zavzetju Beograda, mu najvišjega odlikovanja niso podelili, kajti direktor avstrijske artilerije, grof Jožef Marija Colloredo-Wals je predlogu nasprotoval z utemeljitvijo, da je bi Jurij Vega: » … za svoj trud že obilo poplačan s tem, da je od 1780, ko je kot navaden topničar stopil v vojaško službo, napredoval do majorja, kar drugi običajno dosežejo šele po dolgotrajni in naporni poti, z velikim trudom ter z večkratnim tveganjem svojega življenja«. Zavistni častniki so mu tudi očitali, da je prekršil dotedanjo doktrino o nenapadanju civilnih ciljev in tako osvojil trdnjavo Fort Louis. Vega se je pritožil cesarju, ampak brez uspeha.

Cesarska pisarna je kmalu spoznala, da je z oklevanjem pri podelitvi najvišjega odlikovanja, Viteškega križca Marije Terezije v primeru Jurija Vege naredila napako. Za vojaške uspehe v bojih za Mannheim, Mainz, Wiesbaden in druga mesta je zaradi nasprotnikov z zamudo, šele 1796 prejel najvišje vojaško odlikovanje, vojaški red Marije Terezije.

Francoska armada je v tem času že zelo dobro delovala. Zavezniki so zapuščali koalicijo in v bojih s Francijo sta vztrajali le še Avstrija in Anglija. V Italiji je bil uspešen Napoleon Bonaparte, na renski fronti pa je poveljeval general Latur. Francozi so skušali zavzeti ves levi breg reke Ren. Zataknilo se jim je pri močno utrjenem Mainzu, kjer je Vega poveljeval obrambni artileriji. Vega je spretno organiziral zaščitni ogenj in razbijal vse, tudi najmanjše poizkuse francoskega napada. Branilcem mesta je tako omogočal tudi razbremenilne izpade. V nekaterih je sodeloval tudi Jurij Vega in z artilerijo preganjal napadalce tudi 100 km severno od Mainza. Konec leta 1796 je uspešno poveljeval avstrijski artileriji pri napadu na po Vaubanovih načelih zgrajeno trdnjavo Kehl. Med obleganjem trdnjave, ki je trajalo 50 dni, je vsak njegov top izstrelil 800 krat, havbice in možnarji pa 564 krat. Odlično sta se obnesla tudi njegova nova možnarja. Vega je bil leta 1797 poveljnik artilerije v Mainzu. Po mirovnih določilih podpisanih v Campoforminu pri Vidmu 17.10.1797 bi moral prepustiti vso težko oborožitev Francozom. Še pred predajo mesta je rešil vsa artilerijska orožja in jih preko reke Ren prepeljal na desni breg. To je bil njegov zadnji podvig v I. koalicijski vojni. V drugih vojnah Jurij Vega ni sodeloval. Kot štabni častnik je bil dodeljen oblegovalni armadi v Nemčiji. Na Dunaju leta 1802 postal podpolkovnik. Intenzivno se je ukvarjal z znanstvenim delom. Ukvarjal se je z reformo artilerije. Prisoten je bil v Dunajskem družabnem življenju. Postal je član znanstvenih družb in akademij.

Jurij Vega je bil od vstopa v artilerijo leta 1780 do svoje smrti 1802 vojak celih 22 let. Od tega je več kot sedem let preživel na različnih bojiščih: Beograd 1789, Lauterbourg 1793, Fort Louis 1793, Mannheim 1794/1795, Mainz 1796/1797, Wiesbaden 1796, Dietz 1796 in Kehl 1796/1797. Njegov prispevek je bil odločilen pri obleganju in osvajanju Beograda, Lauterbourga, Fort Louisa in Kehla. Odločno je branil Mannheim in Mainz. Ob rekah Sieg in Lahn je vodil terenske bitke. Življenjsko se je izpostavljal v Beogradu, Fort Louisu, Lauterbourgu, Mannheimu in Mainzu.

Večkrat se je odlikoval z inovativnim načinom streljanja podkrepljenim s teorijo zunanje balistike in uspešno spojil teorijo s prakso na bojišču v Beogradu, Fort Louisu in Mannheimu. Uspešen je bil v obrambi in v napadu.

Jurij Vega je imel veliko tesnih prijateljskih in sorodstvenih vezi med artilerijskimi oficirji. Pomembni prijatelji v njegovem življenju so bili general Leopold Unterberger, nadporočnik Feuchtersleben iz bombardirskega zbora, tast podpolkovnik Jožef Swoboda in stotnik Andreas Kölbl Löwengrimm. Njegovi prijatelji in učenci Lindner, major Perczl in nadporočnik Gernrath so naredili zelo uspešne vojaške kariere.

 MATEMATIČNO, PROSVETNO, RAZISKOVALNO IN ZNANSTVENO DELO:

Ves čas vojaške kariere je Juri Vega deloval tudi kot matematik in znanstvenik. V zgodovino so bolj kot njegovi vojaški uspehi zapisani dosežki na področju matematike. Že leta 1781 se je zelo zavzemal za vpeljavo desetiškega, metrskega sistema v habsburški monarhiji. Njegova zamisel ni prodrla in so jo uvedli šele kasneje leta 1871 za časa Franca Jožefa I. Zadnja Vegova razprava je bila o desetiškem merskem sistemu in je izšla posmrtno.

Kot učitelj matematike na artilerijski šoli je kmalu spoznal hibe pouka, saj ni bilo primernih knjig, učbenikov in pravega sistema. Vega je napisal učbenik v štirih knjigah Predavanja o matematiki in fiziki (»Vorlesungen über die Mathematik«). Prvi del je izšel leta 1782, drugi del 1784, tretji 1788 in četrti leta 1800. Prvi del matematičnih predavanj, ki je izšel 1782, je vseboval osnovne računske operacije s posebnimi števili, deloma pa tudi z algebro v približnem obsegu srednješolske snovi. Knjiga se je takrat hitro uveljavila v mnogih šolah saj je bila napisana veliko bolj pregledno in razumljivo kot tedanji učbeniki, v njegovih delih pa prevladuje predvsem pedagoški moment.  Leto kasneje, 1783 je izdal logaritmovnik, preračunan na sedem decimalk. S tem je izboljšal računanje logaritmov in povečal preglednost tablic.

Kasneje je izdal še nekaj matematičnih in fizikalnih učbenikov v katerih se je ukvarjal predvsem z logaritmi. Izboljšal je logaritemske tablice in jih prilagodil različnim stopnjam: za učence matematike, za matematike, astronome in pomorščake ter za učitelje matematike. Njegovi učbeniki so vsebovali zanimive tabele. V drugem delu lahko najdemo izraze v zaprti obliki za sinuse mnogokratnikov 3. stopnje. Zapisani so v preprostih oblikah, s katerimi je lahko računati. Njegovi učbeniki so doživeli številne ponatise in prevode v druge jezike. Njegov tretji Matematični priročnik je bil v 5. Predavanju posvečen teoriji parabole in njeni uporabi pri metanju bomb. Vega je objavil osnutek za sestavo pomožnih tabel, prvih tablic streljanja. Posebej je treba poudariti, da Jurij Vega velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike.

Odlikoval se je kot odličen sistematik, praktik in metodik. Njegov matematično–fizikalni učbenik so uporabljali v šolstvu uporabljali kar pol stoletja. V učbeniku so posamezna samostojna poglavja o zemljemerstvu, vremenoslovju in balistiki. V originalni izdaji obsega 2160 strani in 36 slikovnih prilog. V učbenikih je zajeto 18 let dela Jurija Vege. Matematiko obravnavata prva dva zvezka. V prvem so navodila za računanje v srednjih šolah. Izšel je 1782, zadnji ponatis pa je bil 1850. Drugi zvezek obsega teoretično in praktično geometrijo, trigonometrijo, višjo geometrijo in infinitezimalno matematiko. Prvič je izšel 1784, osmič pa 1848. Prvi je bil preveden v danščino. Tretji in četrti zvezek pa sta bila namenjena učenju fizike. Tretji zvezek je izšel 1788, peta izdaja pa 1839. V tretjem zvezku je posebno poglavje – Praktična navodila za metanje bomb, ki jih je samostojno izdal 1787. V tem zvezku obravnava mehaniko trdnih teles.

Tehnično zgodovinsko je posebej zanimivo poglavje o strojih, kjer opisuje najrazličnejše naprave in stroje: vzvod, nihalo, vitel, škripec, strmino in vijak. Med sestavljenimi stroji pa opisuje tovarniške stroje, kot so predilni in tkalni stroji, stružnice, stiskalni stroji, hidravlični stroji, mlini, smodnišnice, papirnice, žage, vrtalni, polirni in brusilni stroji. Ravno tako opisuje urne mehanizme, dvigala za tovor in ljudi, vodne in vetrne naprave ter parni stroj. Pri pogonskih napravah našteva razne mehanizme za prenos moči. To so vodne in vetrne naprave z rotorji na navpičnih ali vodoravnih oseh. Razvil je svojo uro, ki je ni bilo treba navijati kot prejšnje, imela pa je astronomsko natančnost. Zanimal se je tudi za računske stroje.

Ukvarjal se je z zemljepisno tematiko, zemljemerstvom, določanjem razdalj, lege in višin. Praktično je predstavil najpomembnejše zemljemerske postopke pri topografskem snemanju terena. Pisal je o napravah in instrumentih za potrebe zemljemerstva. Tako je omenjal in opisal kotomer za merjenje navpičnih in horizontalnih kotov, vizir, teodolit, merilne letve, risalno mizo, vodno tehtnico in barometer za  merjenje relativnih višin. Obravnaval je projekcijo zemeljske površine na ploskev in tako posegel v višjo geodezijo. Zemljemersko tematiko obravnavajo tudi slikovne priloge. Narisal je karto Evrope s Sredozemljem. Značilno je upodobljen del zemeljske površine med Portugalsko in Črnim morjem ter med Dublinom in Kreto. Na Vegovem zemljevidu imata osrednje mesto Avstrija in Francija, omenjene pa so še Turčija, Rusija, Prusija, Nemčija, Anglija, Španija in Portugalska. To je bil tudi duhovni svet Jurija Vege.

V četrtem zvezku svojega učbenika, ki je izšel 1800 in 1819, Vega opisuje mehaniko tekočin in plinov. Obravnaval je hidrostatiko, aerostatiko in hidravliko. Takrat so obravnavali pline skupaj s tekočinami kot snovi, ki se jih lahko pretaka. Pisal je tudi o meteorologiji in opisoval atmosfero. V tem času so obravnavali pline skupaj s tekočinami kot snovi, ki jih je mogoče pretakati. Pred izidom Vegovega četrtega zvezka, 1643 je Evangelista Torricelli že iznašel barometer, Vega pa je poznal manometer, ki je bil konstrukcijsko različen, služil pa je enakemu namenu, merjenju gostote atmosferskega zraka pri različnih temperaturah. Poleg barometra in manometra Vega za opazovanje lastnosti zraka omenja tudi termometre, pirometre, higrometre, anemometre, … opisuje termometre z razdelitvijo med lediščem in vreliščem na 80, 180, 150 in 100 enakih delov.

V knjigi je bilo tudi vremenoslovje in Vega je opisal toplozračni in vodikov balon. Najprej je zavračal možnost, da bi leteli s toplozračnim balonom, saj ne more biti tako redek zrak, da bi skupaj s kovinskim ogrodjem imel manjšo gostoto kot zrak. Nato pa se je pojavil vodik, ki ga je Vega pojmoval kot »gorljivi zrak«. Vodik ima 10 do 12 X manjšo gostoto kot zrak in baloni so lahko leteli. Bil je prvi Slovenec, ki je pisal o balonih in kemiji. Toplozračne balone so Francozi uporabljali na fronti v koalicijski vojni ob Renu v zastraševalne in izvidniške namene.

Pisal je tudi poljubne in znanstvene razprave. Po razširjenosti in ugodnih ocenah lahko sklepamo, da so bili učbeniki Jurija Vege med najboljšimi. Večkrat so bili ponatisnjeni tudi po njegovi smrti, uporabljale so jih tako civilne kakor tudi vojaške, predvsem artilerijske šole.

O kakovosti Vegovih učbenikov in o njegovi uporabi matematike in balistike pri šolanju avstrijskih artileristov je zgodovinar Cantor podal zanimivo oceno: »Če primerjamo vsebino njegovih del s krogom njegovih učencev, moramo priznati, da je bilo res veliko delo tako daleč spraviti preproste topničarje in da je razumljivo, če se je tako pripravljena artilerija lahko ponašala s premočjo, čeprav ni mogla zmage ravno prikleniti na avstrijske zastave«.

Po industrijski revoluciji se je povečalo zanimanje po matematični znanosti, ki je prodrla na vsa tehnična področja, v naravoslovno znanost pa tudi v vojaško tehniko. Računski stroji Blaisa Pascala in drugih so skušali računanje olajšati, vendar so bili izjemno nerodni. Tudi Vega se je ukvarjal z idejo zobniškega prenosa. Veliko bolje so se obnesli logaritmi, ki pa so bili do Vege težko dostopni, zato se je Vega odločil, da bo izdal svoj izboljšan in popravljen logaritmovnik.

Vega in logaritmi so zelo povezani. Dejansko je logaritme izumil škotski matematik John Napier. Njegovo delo sta nadaljevala Anglež Henry Briggs in Nizozemec Adriaan Vlacq, ki ju Vega dosledno navaja kot svoja predhodnika. Jurij Vega je njihovo delo le popravil in izpopolnil. Vegove logaritmovnike in njihove izpeljanke, ki so izšli v milijonih, so kasneje uporabljali še dobrih 150 let, vse do sredine 20. stoletja, ko so računanje prevzeli računski stroji.  Leta 1793 je izdal priročnik s sedem decimalnimi logaritmi. Za hitrejše in natančnejše računanje logaritmov je Vega razvil svojo posebno enačbo, saj je iz Mercatorjeve neskončne vrste je razvil »Vegovo vrsto«. Ta priročnik je vseboval sedem decimalne logaritme naravnih števil od 1 do 101.000 in logaritme trigonometrijskih funkcij. Prvi ponatis je posvetil Jožefu Maffeiu, svojemu profesorju matematike na ljubljanskem liceju.

Jurij Vega se je kasneje odločil, da bo izdal tri vrhunsko izpopolnjeno logaritmovnike: prvega za potrebe pouka ali »mali priročni logaritmovnik za učence matematike«, drugega za najzahtevnejše in najnatančnejše računanje ali »veliki logaritmovnik za matematike, astronome, pomorščake in tiste, ki morajo opraviti natančnejše račune« in tretjega za vsakdanjo množično rabo ali »novo  izpopolnjena in povečana izdaja logaritmovnika iz 1783 za učitelje matematike«. To je bil zajeten in zahteven načrt, ki je zahteval veliko dela in vztrajnosti tako od avtorja, kakor od založnika. Vega ga je realiziral v sodelovanju s kadeti in častniki. Organiziral je skupinsko delo, ki ni prenehalo niti v vojnem času. V zatišju med boji so v prostem času reševali in računali  naloge, ki jim jih je dal Jurij Vega. Izkazal se je ne le kot matematik, ampak tudi kot odličen organizator in motivator. Logaritmovnik je bil dokončan na bojišču v Gornjem Porenju. Na bojišču je dokončal vse tri logaritmovnike. Ker ni našel založnika v Avstriji, se je zatekel h knjigarnarju Weidmannu v Leipzig.

V Leipzigu je leta 1794 izšlo njegovo najpomembnejše delo, najpopolnejši veliki deset decimalni latinsko nemški logaritmovnik, Zakladnica vseh logaritmov (»Thesaurus logarithmorum completus«–»Vollständige Sammlung grösserer logarithmisch–trigonometrischer Tafeln«). To je temeljni prispevek k svetovni znanosti, ki ga priznava ves svet. Izpopolnjene logaritme so uporabljali kot računski pripomoček vse do srede 20. stoletja. To so bili strokovno najzahtevnejši logaritmi. Vsebovali so logaritme naravnih števil od 1 do 100.999 in trigonometrijske funkcije zaključene na deset decimalk.

Vega je za vsako najdeno napako v svojih Logaritmih obljubil cel dukat, takratni zlatnik. Leta 1851 je znani nemški matematik Johann Carl Friedrich Gauss napovedal, da Vega, če bi bil živ, ne bi mogel plačati za vse napake, ki jih je naredil pri računanju. Izkazalo pa se je, da je Gauss zelo pretiraval, saj je šlo le za nekatere popravke na 10. decimalki. Poleg tega pa je Gauss Vegove logaritme zelo pogosto tudi sam uporabljal. To je potrdil inženir Franc Allmer, častni član senata Tehniške univerze v Gradcu, ki je v Muzeju Carla Friedricha Gaussa v Göttingenu našel Vegove logaritemske tablice točne na 10 desetiških mest. Gauss jih uporabljal in v njih zapisal tudi več svojih izračunov in formul.

Vega je tudi objavil popravo napak, ki so nastale pri stavljenju in so jih ugotovili pred natisom. Preglede sta opravili dve neodvisni skupini, ena na Dunaju, druga pa na bojišču pri Mannheimu. Vega je dal tudi navodila, kako naj snopiče logaritmov knjigovezi povežejo v knjigo. Knjiga »Zaladnica logaritmov« je obsega 39 strani uvoda, 310 strani Briggsovih logaritmov naravnih števil od 1 do 100.999 ter 319 strani logaritmov trigonometrijskih funkcij izračunanih na deset decimalk. Na 11 straneh so razni računski obrazci in tabele. Tu je tudi Ludolfovo število »pi« – π izračunano na 140 decimalk. Na zadnjih 43 straneh so objavljeni Wolframovi naravni logaritmi. Vsa knjiga obsega 724 strani. Za primerjavo, Vegov predhodnik Adriaan Vlacq je za podobno vsebino potreboval 1300 strani. Veliko je bilo pohval znanstvenikov. Vodilni francoski astronom Joseph Lalande je zapisal: »Delo je resničen zaklad, s katerim je Vega znanosti naredil veliko uslugo«.

Vega je zelo cenil svoj veliki logaritmovnik. Dokaz temu je pismo cesarju iz Mannheima 12.8. 1794, ko ga je prosil za dovoljenje, da sme Thesaurus posvetiti njemu. Poudaril je, da je to: »Delo, ki ga vsi matematiki v Evropi željno pričakujejo, zanamci pa se bodo nekoč čudili, kako je bilo mogoče tako truda polno delo dokončati v tako nemirnih časih«. Iz pisma je razvidno, da je založba dunajska Weidmann za izdajo zahtevala najmanj 10.000 goldinarjev. Vega je priložil še osnutek posvetila in osnutek naslovne strani Thesaurusa. Za mnenje o velikem logaritmovniku in o posvetilu so na Dunaju vprašali tudi grofa Colloreda, feldmaršala in glavnega ravnatelja topništva, ki je 19.9.1794 odgovoril popolnoma odklonilno. O logaritemskih tablicah je sodil, da so »le nova, nekoliko drugače urejena izdaja že obstoječih Vlacqovih logaritemskih tablic, ki bodo koristne le za akademije in knjižnice. Za službo pa bi bilo veliko koristneje, če bi major Jurij Vega namesto tega dela dokončal svoj matematični učbenik, na kar so ga že večkrat spomnili«.  Glede posvetila je Colloredo predlagal, naj cesar sam odloči, o jedrnatosti pa dostavil, naj odločajo strokovnjaki. Thesaurus je tako izšel brez posvetila, kar dokazuje, da takrat odločilne osebnosti stroke in politike niso bile sposobne dojeti veličine in pomembnosti dela, niti niso znale ceniti Vegovega ogromnega napora. Izražale pa so veliko ljubosumje in nadutost.

Vega je prejel številne pohvale iz tujine, zanimanje za njegovo delo pa je bilo izjemno. No, cesarska pisarna je zelo kmalu po izidu Vegovega logaritmovnika ugotovila, kako slabo ji je svetoval Colloredo, zato je skušala napako čimprej popraviti.

Skupno število vseh ugotovljenih ponatisov logaritmovnikov, v katerih je navedeno njegovo avtorstvo, je več kot 100, še več pa jih je brez navedbe avtorja. V Ameriki so v 20. stoletju njegove logaritme ponatisnili kar 4 X. V ZDA je še leta 1962 izšel veliki logaritmovnik z naslovom »Ten place logarithmus«.

Ob koncu vojne je  pripravil še tretji vrhunsko izpopolnjen logaritmovnik za potrebe pouka, za najzahtevnejše računanje in za vsakdanjo množično rabo. S tem je končal življenjski načrt in bil zadovoljen. Kako tudi ne, njegovi znameniti Vegovi logaritmi so od takrat služili učencem vseh šol sveta in znanstvenikom vse do izuma elektronskih računalnikov. Vegovo napoved, da z izpopolnitvijo logaritmov ne bo več velikega dela, je zgodovina kasneje potrdila. Dvesto let, vse do uvedbe računskih strojev, je ves svet uporabljal Vegove logaritme. Število Vegovih logaritmov  gre v milijone. Znamenite Vegove logaritemske tablice so ponatisnili več kot 300 krat v vsaj 10 svetovnih jezikih. Verjetno je Vegov logaritmovnik največkrat ponatisnjena matematična knjiga na svetu sploh.

Svojo veličino je Vega potrdil tudi s tem, da se je odrekel avtorskim pravicam in honorarju. Za ta velikodušni korak se je odločil, da bi izpolnil obljubo, izraženo v predgovoru k tablicam: »Nuditi ljubiteljem matematike poceni izdajo neogibno potrebnega pripomočka«. Izpolnil je tudi svojo obljubo in izpopolnil logaritmovnike do največje popolnosti, saj so bile logaritemske tablice v uporabi več kot dvesto let.

 BARONSKI NAZIV:

Cesarska pisarna je svojo napačno presojo o Juriju Vegi ugotovila in popravila. 22.8.1800 mu je cesar Franc II. podelil dedni baronski naslov, pravico do lastnega grba in čin podpolkovnika. V baronski diplomi je posebej poudarjeno, da so bili baronskega naslova deležni vsi njegovi otroci moškega in ženskega spola. Priznanja je dobil pretežno zaradi pomembne vloge v boju s Francozi ob Renu in zaradi vojaških podvigov v dvajsetletni vojaški službi, kakor tudi za njegovo matematično delo. V portretu in grbu je v ovalu Jurij Vega v uniformi z oznakami podpolkovnika. Globus označuje njegovo svetovljanstvo. Knjiga logaritmov v rokah Jurija Vege predstavlja znanstveno delo, najvišje vojaško odlikovanje pa vojaške zasluge. Tehtnica in vsi štirje zvezki matematično fizikalnega učbenika na polici simbolizirajo Vegovo raziskovalno delo. Francoska in turška zastava simbolizirata vojski proti katerima se je boril. V baronskem grbu je ščit na katerem je ognjena krogla. Levo in desno se nahajata možnarja in topova, ki ju je konstruiral Jurij Vega.

Jurij Vega je z najvišjimi priznanji doživljal tudi velika razočaranja. Kakor je rasel krog njegovih oboževalcev, tako se je povečevalo tudi število zavistnežev. Sovražniki, nekdanji njegovi kolegi so mu najbolj zavidali znanstvene uspehe, hitro vojaško kariero in baronski naslov. Vse to kaže, da je bil Vega veliko pred časom in da si je verjetno prav s tem nakopal veliko nasprotnikov. Zaradi nasprotnikov, ki so ga vedno bolj ogrožali je leta 1799 poslal svoja dela, izvode svojih knjig in prepise vojaških spričeval kranjskim deželnim stanovom. Svoje domovine ni nikoli pozabil ali se odrekel svojega slovenskega in kranjskega porekla. Četrti del Matematičnih predavanj je posvetil Kranjskim stanovom. Predgovor je napisal 23.8.1800, dan po povišanju v baronski stan. V posvetilu stanovom vojvodine Kranjske omenja, da se vedno rad spominja domovine in dobrot, ki jih je v njej prejel s poukom in izobrazbo. Hvaležen je bil za znanje pridobljeno na ljubljanskem liceju, kjer je dobil tudi potrebne usmeritve za nadaljnje življenje. Sprejem na ljubljanski licej je bil zanj eden od najbolj srečnih obdobij v njegovem življenju. Kranjski stanovi so ga 11.9.1801 soglasno in z navdušenjem sprejeli za svojega člana.

Jurij Vega je zaradi neprijaznega, mogoče že sovražnega okolja na Dunaju načrtoval selitev v Pešto. Leta 1802 je prejel cesarski ogrski indigenat, oziroma državljanstvo.

Vega je napisal vsaj šest znanstvenih člankov. Naporno življenje aktivnega vojaka je znanstveniku Vegi pogosto onemogočalo uporabo potrebnih virov, predvsem med 1789 in 1798. Kljub temu je objavil 17 matematičnih, fizikalnih in astronomskih del v več ponatisih, ki so mu prinesle sloves tudi zunaj avstrijskih meja.

Znanstvena akademija v Sankt Peterburgu je objavila članek o Ludolfovem številu »pi« – π. Število »pi« (π) je najbolj znana matematična konstanta, ki jo poznamo še pod nekaterimi drugimi oznakami: Arhimedova konstanta, Arhimed je bil prvi, ki je z geometrijskim pristopom določil dokaj natančno vrednost: 223/71 < π < 22/7, Ludolfovo število, nizozemski matematik Ludolph van Ceulen je ob koncu 16. stoletja izračunal 20 decimalk števila in krožna konstanta – razmerje med obsegom kroga in njegovim premerom. Sledi konstante najdemo tudi v drugih poljih matematike (analiza, teorija števil, verjetnost, statistika …).

Število »pi« (π) je iracionalno število, kar pomeni, da ga ne moremo zapisati z razmerjem dveh celih števil. Je tudi transcendentno število, kar pomeni, da ne obstaja polinom s celimi ali racionalnimi koeficienti, katerega koren je π. V praksi to pomeni, da ga ne moremo zapisati s končnim številom celih števil. Njegovo uporabo najdemo v preprostih geometričnih enačbah. (Obseg kroga – O = 2 π r; Površina kroga – S = π r2; Prostornina krogle – V = (4/3) π r3; Površina krogle – S = 4 π r2).

Jurij Vega je s pomočjo svoje formule in metode 20.8.1789 število »pi« – π izračunal na 140 decimalk in tako dosegel svetovni rekord. To je bilo za kar 13 decimalnih mest več, kolikor je rekord znašal do takrat. Vega je na 113. decimalnem mestu našel napako v prejšnjem de Lagnyjevem izračunu iz leta 1719. Tam bi morala biti številka 8 in ne 7. Za zagotovitev pravilnosti, je izračunal π na dva različna načina. Vega je primerjal svoj izračun na 140 decimalk z do tedaj izračunanimi 127 decimalkami in jih popravil s svojimi, nedvomno točnimi izračuni števila π. Kasneje so s preverjanjem z računalniki ugotovili, da je bilo točnih kar 134 decimalk. To je bil rekord tedanjega časa, ki se je ohranil 52 let do leta 1841, metoda izračuna pa se omenja še danes.

Jurij Vega je napisal številne razprave. Tri razprave je namenil geofiziki in astronomiji. Razpravo o sferoidnem preoblikovanju zemeljske krogle zaradi vrtenja je podal leta 1798 v Erfurtu. Dolga leta se je Vega ukvarjal s problemom gibanja telesa po jašku, skopanem skozi sredino zemlje. Leta 1800 je na Dunaju izoblikoval odgovor, v katerem je zatrdil, da bi telo središče zemlje preletelo in nadaljevalo pot do enake razdalje na drugi strani zemlje.

Manj znano je tudi, da se je Vega ukvarjal tudi z astronomijo. Opazoval je Sončev mrk in obravnaval tretji izpopolnjeni Keplerjev zakon. Proučeval je gibanje planetov okrog Sonca in Keplerjevo enačbo itn. Leta 1801 je Vega s pomočjo svojih logaritmov, medsebojne oddaljenosti planetov in obhodnih dob izračunal maso do tedaj sedmih poznanih planetov. Neptun in Pluton še nista bila odkrita. V spisu o srednjih razdaljah od Sonca in obhodnih časih, ki jih je napisal leto dni pred svojo smrtjo je Vega pokazal, da je odlično obvladal probleme astronomije. S Keplerjevimi zakoni, Newtonovim gravitacijskim zakonom, gravitacijskim pospeškom na zemeljskem površju in obrazci, ki veljajo za središčno gibanje, je izračunal maso Sonca ter mase planetov in njihove povprečne oddaljenosti od Sonca. Maso Sonca je izračunal na dva načina, prvič 339.680 mas Zemlje in drugič 338.625 mas Zemlje. Zmotil se je samo malo, saj se v šoli danes zadovoljijo z vrednostjo 333.000 mas Zemlje, kar se da hitro zapomniti. Obe Razpravi o izračunu mas nebesnih teles je izdal pri Trattnerju na Dunaju.

Štiri razprave je Vega posvetil zavzemanju za desetiški sistem na področju dolžinskih in utežnih mer, pa tudi v denarnem prometu. Njegova zadnja razprava o tem je izšla po njegovi smrti 1802 v Pešti. V razpravi je Vega poudaril: »Osnovna dolžinska enota se imenuje meter. To je desetmilijonski del severnega poldnevniškega kvadranta naše zemeljske oble. Dolžina enega metra je dokaj točno 3 čevlje in 11,5 črt po dunajskem colskem sistemu, …«. Na tem področju je vladala velika zmeda, celo znotraj posameznih držav.

Marija Terezija je v obdobju razsvetljenskih reform uzakonila po dunajskih merah dolžinski enoti – klaftro (1,9 m) in vatel (0,8 m), prostorninski enoti – mernik (61,5 l) in bokal (1,4 l) ter utežno enoto – stot (56 kg). Pri uveljavljanju poenotenih mer je bilo veliko krajevnih interesov in reforma ni bila povsod upoštevana. Vega je bil izven Francije med prvimi zagovorniki novih mer. Med koalicijsko vojno, kjer se je bojeval proti Francozom, je bil v povezavi s tvorci novega merskega sistema. Joseph-Louis Lagrange, Pierre-Simon Laplace in Joseph Jerome Lefrancois de Lalande so bili pomembni francoski znanstveniki in matematiki, ki so bili zelo napredni na področju meroslovja. Po Vegovi zaslugi je avstrijska vlada v Parizu naročila prve vzorce metra. Minilo pa je še četrt stoletja, preden so bile leta 1876 uvedene nove mere v Avstriji in Sloveniji. K temu je s svojimi analizami in razpravami veliko pripomogel ravno Jurij Vega. Poleg znanstvenega dela je Jurij Vega snoval načrte za novo politehnično in navigacijsko šolo v Trstu. Žal je prezgodaj umrl in njegovi načrti so ostali le na papirju.

SPOMENIKI JURIJU VEGI DOMA IN PO SVETU:  

Angleži so priznali, de je bil Jurij Vega nedvomno zelo uspešen vojak in znanstvenik. O tem, da je bil pomemben za znanost je pisala založba Osprey v eni od svojih knjig o Napoleonovih vojnah. Vega se je v Napoleonovih vojnah vselej boril na strani Angležev. Z velikim zanimanjem so pisali o Vegovih novih možnarjih in učbenikih. Vegovo poglavje o balistiki so označili in razglasili za sodoben temelj znanosti. Zanimivo je tudi dejstvo, da so v knjigi navedli ime Jurij in ne Georg, kar pomeni, da so se zavedali, da izhaja iz Slovenije. Jurij Vega nedvomno spada med slovenske pomembneže, saj je največji matematik slovenskega rodu in svetovnega pomena. Vsekakor je najslavnejši slovenski matematik preteklih stoletij.

Svoj spomenik ima celo na Luni. Na predlog nemškega astronoma J. H. Maedleja so po Vegi za njegove znanstvene zasluge, zaradi logaritmov in prispevkov o astronomiji leta 1837 poimenovali enega izmed kraterjev na Luni, krater »Mare australe« na jugovzhodnem robu našega satelita, s premerom 76 km (630 E in 450 S) – »Krater Jurij Vega«;

Jurija Vego smemo šteti med tiste naše sinove, ki so z deli mednarodne veljave dokazali, da smo Slovenci del evropske celote. S svojimi deli je soustvarjal evropsko kulturo in dokazal, da so tudi mali narodi pomemben in ustvarjajoč faktor evropske skupnosti. Za nas je izraz naše umske moči in dokaz, da imamo z Jurijem Vego resno znanstveno izročilo mednarodnega pomena.

Njegovi dosežki sodijo v našo slovensko kulturno zakladnico. Bil je tudi prvi naš doslej znani vojaški strokovnjak nadpovprečne nadarjenosti. Ni bil le poveljnik in vojskovodja z orožjem v roki, ampak predvsem miren, resnoben znanstvenik, ki je dosegal sijajne uspehe v vojnah s praktično uporabo svojih teoretičnih iznajdb. Vsakega dela se je lotil z naravnost kmečko trdovratnostjo, z neverjetno energijo, vztrajnostjo in skrbnostjo ter uspel v svetovnem merilu. Jurij Vega je primer izrednega talenta, ki je izšel iz preproste slovenske kmečke hiše in si s hrabrostjo, osebno energijo, umnostjo in preudarnostjo kljub težavam priboril visok položaj, ki mu ga je morala priznati takratna družba.

Trideset let po smrti je izšla prva Vegova biografija z izraženo pobudo, da se mu postavi spomenik. Prvi javni pomnik je bil Juriju Vegi postavljen na realki v Idriji, dobrih 100 let po njegovi smrti. Od tedaj je Vega močno prisoten v slovenskem kulturnem prostoru, o čemer priča vrsta življenjepisov, portretov in upodobitev, odlitkov kipov in spomenikov.

Po njem smo v Sloveniji poimenovali:

  • Vegovo ulico v Ljubljani;
  • osnovno šolo v Moravčah;
  • Elektrotehniško-računalniško strokovno šolo in gimnazijo Ljubljana, okrajšano »Vegova«;
  • idrijsko gimnazijo – Gimnazija Jurija Vege v Idriji je bila ustanovljena že leta 1901 kot prva slovenska realka in poimenovana po enem največjih slovenskih matematikov, Juriju Vegi;
  • projekt veleposlaništva RS v ZDA in Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – projekt »Jurij Vega«;
  • Vegovo priznanje za mlade matematike;
  • študentsko društvo MASS Vega klub;
  • na pobudo slovenskih astronomov se od 9.5.2001 imenuje mali planet, asteroid številka 14966 Jurijvega, ki kroži okrog Sonca, med Marsovim in Jupitrovim tirom in ga je 30.7.1997 odkril Herman Mikuž na Observatoriju Črni Vrh;
  • v Ljubljani je delovala tovarna: VEGA, Tovarna aparatov in instrumentov, Ljubljana. Vega je imela več kot 50 letno zgodovino. Izhajala je iz optičnega inštituta Jurija Vege, 2002 je imela 200 zaposlenih in je bila največji evropski in drugi svetovni proizvajalec projekcijske tehnike.

Slovenci smo Jurija Vego ovekovečili tudi na našem papirnatem denarju na tolarskem bankovcu za 50 tolarjev. Pošta Slovenije je izdala spominsko poštno znamko z njegovim motivom ob 250 letnici njegovega rojstva.

Njegov rojstni dan, 23.3. je bil izbran za občinski praznik občine Dol pri Ljubljani. Po njem so občino Dol pri Ljubljani ponosno poimenovali tudi Dežela Jurija Vege. Dežela Jurija Vege je blagovna znamka v razvoju, ki povezuje različne turistične in druge akterje v občini Dol pri Ljubljani s težnjo, da bi povezala tudi nekoliko širše območje tja do Moravč. Znamka gradi na osebnosti svetovnega slovesa, Juriju Vegi. Pod imenom Dežela Jurija Vege se v zadnjih letih uspešno promovirajo posamezne prireditve, tematske poti, interesne skupine in podobno.

23. marec je tudi Svetovni dan meteorologije in sovpada z rojstvom Jurija Vege. Dne 23.3.1950 je bila ustanovljena Svetovna meteorološka organizacija (WMO), medvladna organizacija in posebna agencija v okviru OZN, ki šteje že 191 članic. Meteorologija je veda, ki raziskuje procese in pojave v atmosferi. Je del geofizike, ime pa je uvedel že grški filozof Aristotel 300 let pred našim štetjem.

Skupina avtorjev, ki je napisala knjigo Dvanajst velikih Slovencev, izdala pa jo je založba Mihelač v Ljubljani 1994, je Jurija Vego postavila na 5. mesto med Janeza Vajkarda Valvasorja in Jerneja Kopitarja. Po kronološkem redu so v knjigi navedeni naslednji veliki možje: učenjak in prevajalec Herman iz Karintije, utemeljitelj slovenske književnosti Primož Trubar, skladatelj Jakob Gallus, polihistor Janez Vajkard Valvasor, vojak artilerist, matematik in fizik Baron Jurij Vega,  jezikoslovec Jernej Kopitar, misionar, jezikoslovec in humanist Friderik Baraga, pesnik France Prešern, fizik Jožef Stefan, slikar Rihard Jakopič, arhitekt Jože Plečnik in pisatelj Ivan Cankar.

23. marec, rojstni dan Barona Jurija Vege smo artileristi slovenske vojske izbrali za svoj praznik – DAN ARTILERIJE SLOVENSKE VOJSKE. Prvič smo praznovali Dan artilerije slovenske vojske marca 1996 v Postojni. Tega leta smo 46. topniški divizion iz Postojne preoblikovali v 460. artilerijski bataljon (460. AB). Postopno smo vse tri artilerijske baterije v 460. AB opremili s po šestimi novimi artilerijskimi orožji, top-havbicami 155/45 mm TN90. Po načinu transporta to artilerijsko orožje sodi v razred vlečnih artilerijskih orožij, po masi in kalibru spada v razred srednjih artilerijskih orožij, po dometu pa sodi med artilerijska orožja z velikim dometom. Taktično-tehnične lastnosti top-havbico 155/45 mm TN90 še vedno uvrščajo v sam svetovni vrh vlečnih artilerijskih orožij. Uporablja lahko vse vrste streliva kalibra 155 mm, tako klasičnega, kakor tudi najnovejšega z dometom do 40 km. Pomembno je vedeti, da je naša domača industrija v veliki meri sodelovala pri izdelavi omenjenega orožja. Na Ravnah na Koroškem je bilo izdelano kompletno podvozje, oziroma spodnja lafeta top-havbice. Material, oziroma odkovki za cevi, zaklepe in zračne zavore so bili izdelani iz najbolj kvalitetnega domačega jekla, ravno tako na Ravnah na Koroškem. Poleg artilerijskih orožij je bil 460. AB opremljen tudi z novimi namenskimi terenskimi vlečnimi tovornimi vozili MB 2634A 6X6. Vozila zagotavljajo prevoz posadk, streliva in opreme ter vleko artilerijskih orožij v vseh vremenskih pogojih in tudi izven urejene cestne infrastrukture. Za uspešno in natančno vodenje artilerijskega ognja je bil 460. AB sočasno z novo oborožitvijo opremljen tudi z najsodobnejšim sistemom za avtomatsko vodenje artilerijskega ognja.

Z omenjenim sistemom strelne elemente v baterijskem in/ali bataljonskem centru za upravljanje in vodenje artilerijskega ognja izračunamo povsem avtomatsko, hitro in zelo natančno, brez aritmetičnih, topografskih in geometrijskih napak. Pri izračunu upoštevamo vse potrebne vhodne podatke o ciljih, ognjenih položajih, varnostnih območjih, zračnih koridorjih, upoštevamo tudi začetne hitrosti za vsak projektil na vsakem orožju posebej in meteorološke podatke z lastne meteorološke postaje. Vse podatke obdelujemo tudi na digitalni karti na taktičnih računalnikih. S sodobnim sistemom za avtomatsko vodenje artilerijskega ognja se je znatno skrajšal reakcijski čas, povečala se je točnost in učinkovitost streljanja, zmanjšala pa poraba streliva. Uspešno in profesionalno delo s sistemom za vodenje artilerijskega ognja zahteva trdo in kvalitetno usposabljanje vseh specialnosti v okviru artilerijske enote. Za uspešno izvedbo bojne naloge je pomemben prispevek slehernega člana posadke.

V Odseku za artilerijo GŠSV smo skrbeli za nadaljnji razvoj, doktrino uporabe artilerije, izdelovali smo pravila, navodila in programe za usposabljanje od vojaka in podčastnika do častnika vseh specialnosti v artileriji. Ravno tako smo sledili sodobnim trendom razvoja artilerije v svetu in temu prilagajali tudi naše enote. Izdelovali smo tudi formacije artilerijskih enot, ki so sledile sodobnim trendom razvoja. Takrat smo ves potreben kader za potrebe artilerijskih enot SV izšolali in vzgajali sami. Krona usposabljanja pa je bila samostojna izvedba artilerijskih bojnih streljanj. V artilerijskih enotah SV smo uspešno usposabljali stalno sestavo, vojake nabornike, pogodbene rezerviste, profesionalne vojake in kandidate s podčastniške ter častniške šole s katerimi smo izvedli tudi vsa načrtovana artilerijska bojna streljanja.

Žal so v zadnjem obdobju številne reorganizacije slovenske vojske artilerijo, ki je zahteven tehnični rod slovenske vojske z veliko ognjeno močjo, zelo zmanjšale in oslabile. Ukinjen je bil Odsek za artilerijo kot najvišji strokovni organ, nosilec razvoja in opremljanja ter usposabljanja. Ukinjene so bile tudi vse artilerijske enote razen enega bataljona. Najhuje je, da je bila kasneje tudi edina artilerijska enota ranga bataljona razdrobljena na dve bateriji, ki sta bili pridodani vzhodni in zahodni brigadi. Na ta način je razdrobljena ognjena moč, oslabljeno je strokovno delo kakor tudi vodenje in poveljevanje. Na nižji ravni je tudi nivo strokovnega in specialističnega usposabljanja kakor tudi vzdrževanja tehnike, ki pa je na drugi strani bolj zapleteno in dražje. Dejstvo je, da je zelo težko, če že ne skoraj nemogoče popraviti in obnoviti nekaj, kar smo s ponosom, z veliko truda in odrekanja gradili 25 let in potem samo v nekaj letih, mogoče tudi nepremišljeno, vsekakor pa ob ignoriranju stroke, razstavili na majhne, med seboj nepovezane koščke. Usposobljen in strokoven artilerijski kader pa smo prerazporedili na druge dolžnosti.

V kolikor bo v bližnji prihodnosti prišlo do nujnih sprememb v SV, seveda na osnovi politične odločitve in čvrste ter široke podpore vseh odgovornih akterjev v državi, bi veljalo dobro razmisliti in upoštevati vse dosedanje izkušnje razvoja artilerije od časov Jurija Vege naprej. Tudi novega, doma vzgojenega strokovnega artilerijskega kadra se na žalost ne da pridobiti in izšolati čez noč, zato bo potrebno veliko vztrajnosti in trdega dela. Zelo pohvalno bi bilo, če bi pri ponovnem vzpostavljanju artilerijskih in drugih enot rodov slovenske vojske, prisluhnili predvsem argumentom stroke.

Zaradi vsega navedenega smo artileristi slovenske vojske lahko ponosni, da smo za svojega »patrona« izbrali velikega rojaka, Slovenca in vzornika, barona Jurija Vego. Jurija Vego sta poleg ostalih navedenih vrednot, krasila tudi izjemna skrb in sočutje za sočloveka in vojaka. Vedno jima je stal ob strani in ju spodbujal, čeprav so ga njegovi kolegi zaradi tega imeli za čudaka. Jurij Vega je najboljši zgled artileristom slovenske vojske, saj je svoje znanje, voljo, delo in pozornost v veliki meri posvetil svojim vojakom na številnih bojiščih.

Viri in uporabljena literatura:

Knjiga Sandija Sitarja in Gorazda Čada, Jurij Vega;

Wikipedija: Jurij Vega;

Slovenska biografija: Vega, Jurij, baron (1754–1802);

Jurij Vega in njegova služba brodarskega inženirja;

Fotografije: Janez Gomzi in fotografije s spletnih strani.

Pripravil: Janez Gomzi

Ljubljana, 21. 3. 2017