Logo-gorenjska

 

P O R O Č I L O

predsednice o delovanju sekcije od 2002 do 2016

Moje poročilo ne bo namenjeno suhoparnim statističnim podatkom o naših dejavnostih in aktivnostih, ker so to le številke, zato ne bom poročala o številu izletu, številu udeležencev na teh izletih in podobno. Želim se dotakniti bolj vsebinskih področij.

Vodenje sekcije ste mi zaupali v letu 2002, torej jo vodim že častitljivih 14 let. To je dolga doba in prepričana sem, da je res že čas, da to funkcijo predam in dam priložnost še nekomu drugemu. V tem času je bilo kar nekaj dogodkov, na katere smo vsi lahko ponosni, pa pojdimo kar lepo po vrsti:

  • V letu 2007 je bilo prvo srečanje vseh sekcij v Logatcu. To srečanje je pomembno in pomeni prelomnico predvsem zato, ker smo takrat dobili in razvili svoj prapor.
  • Dosežek, na katerega sem najbolj ponosna, je dodelitev in ureditev prostorov sekcije. Mislim, da smo ena redkih, ali pa sploh edina sekcija, ki ima tako lepo urejene prostore za svoje delo. Da pa smo do takih prostorov prišli, je bilo potrebno veliko časa, dogovarjanja in prošenj. Skupno z gorenjskimi veterani so nam bili v uporabo dani prostori, ki pa jih je bilo potrebno urediti, prepleskati, pospraviti in  pripraviti za delo. Vsa ta fizična dela smo opravili sami. Ob tej priložnosti bi se rada še posebej zahvalila našemu članu Jožetu Jerončiču in njegovi ženi Mojci, ki sta podarila kar nekaj delovnih ur, svojega znanja in dela, da smo prostor uredili. Po opravljenem delu je bilo potrebno prostore seveda še temeljito očistiti, pri čemer je sodelovala tudi Marinka. Naš podpredsednik Zvone je, kljub hudim zdravstvenim težavam v tistem času, pomagal in sodeloval, kolikor mu je zdravje dopuščalo.
  • Leto 2008 je bilo sploh zelo bogato leto za našo sekcijo. V tem letu, v mesecu juniju, smo bili organizatorji drugega rednega letnega srečanja vseh sekcij društva. Srečanje je bilo na Pokljuki. Mislim, da ne bo izzvenelo bahavo, če rečem, da je srečanje, ob pomoči naših članov, ki so vodili posamezne aktivnosti, lepo uspelo. Pred samim srečanjem je bilo treba pripraviti šotor za udeležence. Šotor, ki so nam ga postavili, je bil precej zanemarjen, urediti in okrasiti je bilo potrebno oder, pripraviti mize za goste, če izpostavim le največje delo. Tudi tu sta nesebično priskočila na pomoč Jože in žena Mojca, ki sta žrtvovala dva dneva pred samim srečanjem, da smo pripravili kolikor toliko dostojen ambient za udeležence in goste.
  • Sodelovala sem v oddaji Preverjeno, kjer je bila tema »izjemne pokojnine«. S svojim stališčem, da bi moral vsakdo, tudi umetniki, ki imajo pravico do izjemnih pokojnin, prispevati v sklad, tako kot vsi drugi, s svojim nasprotovanjem izjemnim pokojninam, sem si »prislužila« aplavz publike in ogorčenje ter jezo gospe Makarovičeve.
  • Pridobili smo soglasje ustreznih organov za postavitev spominskega obeležja našemu pokojnemu članu Janezu Udetu, ki se je ponesrečil v njemu tako ljubih gorah. To obeležje so mu postavili njegovi prijatelji »gamsi«, ki se vsako leto poklonijo na tem mestu njegovemu spominu.
  • Kar nekajkrat sem pisno opozarjala predsednika stranke DeSUS na probleme, s katerimi se srečujemo upokojenci, na odnos, ki ga kaže naša država do nas; na vedno slabši materialni položaj; na to, da smo upokojenci nujno zlo v naši državi; na nepravično vsklajevanje pokojnin in podobno. Nikomur od prejemnikov se ni zdelo vredno odgovoriti, iz česar sklepam, da smo upokojenci spoštovani in upoštevani le takrat, ko rabijo naše glasove, ki jim omogočijo lagodno preživljanje časa v poslanskih klopeh. Nočem kritizirati, ker s tem ne dosežem nič. Ugotavljam pa, da so ljudje, ne samo mi, upokojenci, nezadovoljni. Dokler bomo samo kritizirali in se jezili, ne bomo dosegli nič. »Psi lajajo, karava gre dalje«, pravi star pregovor, ki močno drži. Morali bi stopiti skupaj, zbrati pogum, povedati svoje in močno zamajati sistem, ki ni prijazen skoraj nikomur.
  • V sekciji delujeta dve skupini. Obe sta zelo aktivni: »stari gamsi« in skupina »Aljaž«. »Gamsi« so usmerjeni v pohodništvo in osvajanje slovenskih vrhov, skupina »Aljaž« pa je medgeneracijska skupina, ki na svojih srečanjih obravnava različne teme, druži pa jih predvsem veselje do ročnih del. Čas pred Božičem in Novim letom namenjajo izdelavi prazničnih voščilnic, 50 kosov le-teh je bilo izdelanih za potrebe našega ministrstva; pletejo, kvačkajo, berejo, se pogovarjajo, skratka v njihovi družbi ni dolgčas. Letos so kar dva dni sodelovale s svojimi izdelki na F3ŽO. Marinka Friškovec vodi to skupino vse od ustanovitve, sedaj pa, zaradi zdravstvenih razlogov, počasi to delo predaja v druge roke. Tudi njej gre zahvala in pohvala za delo in trud, ki ga je in ga še vlaga v to skupino.
  • Poskrbljeno je bilo tudi za fizično kondicijo članov: organizirali smo fizično vadbo za naše člane, in sicer v telovadnici OŠ Begunje, dvakrat tedensko smo se srečevali v fitnes prostoru Centra Poljče, ko je bilo to še mogoče. Sedaj pa imamo na razpolago novo, lepo opremljeno telovadnico v vojašnici Kranj, kjer imamo dvakrat tedensko odobren termin za vadbo.
  • Organiziranih je bilo kar nekaj vsebinsko bogatih izletov. Pri organizaciji le-teh sem vedno izhajala, da se izletov lahko udeležijo vsi člani; tudi tisti, ki jim zdravje ne služi najbolje in tisti z nizkimi dohodki. Stremela sem za tem, da programi izletov niso bili prenatrpani, da nas ni priganjal čas. Moje vodilo pri načrtovanju aktivnosti je bilo in je še vedno, »da je veriga močna, kolikor je močan najšibkejši člen«. Prepričana sem, da je naloga in cilj sekcije druženje, ki naj bo omogočeno vsakomur. Zato sem bila vedno proti dragim izletom v tujino, ki so trajali več dni in jih je organiziralo krovno društvo. Po mojem prepričanju taki izleti niso namenjeni vsem članom, ker si vsi ne morejo privoščiti velikih stroškov za izlet, nekateri fizično in zdravstveno tega ne zmorejo, nekateri imajo obveznosti, katere lahko za dan ali dva še  nekako vskladijo. Priznati pa moram, da sem se pa letos udeležila izleta, ki ga je organiziralo krovno društvo v Bosno.  Cena izleta je bila dostopna, program izredno bogat in ne natrpan. Kljub temu pa še vedno mislim, da moramo stremeti za tem, da organiziramo izlete, ki so cenovno, časovno in fizično dostopni vsakemu članu.
  • Vsako leto letujem v naših prikolicah na Debelem rtiču. Ko sem lani dobila račun, sem ugotovila, da smo upokojenci, ki koristimo počitniške kapacitete MORS in SV, rangirani kot zunanji uporabniki, kar posledično pomeni višjo ceno. Na to sem opozorila takratno vodstvo in predlagala, da se upokojence, ki smo tudi nekaj prispevali k tem kapacitetam, uvrsti med notranje uporabnike in zniža ceno, vendar sem bila neuspešna. Sicer, roko na srce, cene niso visoke, mislim, da so dostopne vsakomur, mi pa ni bilo všeč rangiranje na zunanje uporabnike.
  • Očitano mi je bilo, da sem preveč socialna; naj se neham ukvarjati s socialno problematiko; ta očitek me je sicer zabolel; zabolel, ker sem se vprašala, kam tako mišljenje, taka brezbrižnost vodi; saj smo vendar ljudje, ki naj bi bili v pomoč drug drugemu, si pomagali, ne pa da se obrnemo proč od človeka, ki je v stiski; znamo pa deliti očitke nekomu, ki mu je to mar. Mislim, da je to področje zelo delikatno in bi mu morali posvetiti več pozornosti.
  • Pri svojem delu sem se soočala s problemi, ki sem jih, bolj ali manj, uspešno skušala obvladovati. Ob tem je bil v veliko pomoč naš podpredsednik Zvonko, ki mi je bil vsa ta leta »desna roka«. S svojimi idejami je sooblikoval predloge izletov in naših aktivnosti, bil pa je tudi pomembna vez med nami in vojašnico pri zagotavljanju pogojev za uspešno delo. Zvone je resnični tovariš, tovariš v pravem pomenu besede; človek na katerega se lahko zaneseš.
  • Na koncu bi se vam rada zahvalila za zaupanje, ki ste ga mi izkazali ob moji izvolitvi. Resnično upam, da sem vaše zaupanje upravičila. Zavedam se, da sem v teh letih lahko tudi koga prizadela ali užalila. Če kdo od članov tako čuti, naj mi oprosti, ker tega nisem storila nalašč ali namenoma.

Priznati moram, da sem pričakovala, zlasti zadnja leta, več vašega sodelovanja. Le malo je bilo takih, ki so bili pripravljeni prevzeti neko nalogo, odgovornost. Tak odnos in vaša nezainteresiranost sta me, iskreno priznam, razočarala. Moja pričakovanja so bila previsoka in sprejela sem, da vsak razmišlja drugače.

Zahvaljujem se, da ste danes prišli v tako velikem številu, ponovno hvala za zaupanje, novemu predsedniku pa želim veliko novih, svežih idej in uspešnega vodenja naše sekcije.

 

Kranj, 8. 12. 2016