V SPOMIN  JANEZU SKOKU (3. 4. 1940 – 20. 4. 2017)

Dragi naš Janez

Vest, da te ni več med nami, me je globoko pretresla. Še pred kratkim sem govoril s tabo, ko smo se pripravljali na letni zbor društva upokojencev ministrstva za obrambo, pa si omenil, da si nekam marot. Niti približno pa si nisem mislil, da je tako hudo. Zahrbtna bolezen te je prehitro iztrgala iz naših vrst. Še vedno ne moremo dojeti, da te ne bo več na nobenem srečanju bivših sodelavcev, teritorialcev in pripadnikov slovenske vojske.

V Izolo si z bratom Markom v najstniških letih prišel za svojim očetom. Pripovedoval si, kako si kot dijak srednje tehnične šole v Ljubljani doživel kulturni šok na pomorski šoli v Piranu. Iz solidnega in discipliniranega dijaka si naenkrat postal „kanalja“, kot so takrat pred približno šestdesetimi leti znali predpostavljeni zmerjati po hodnikih pomorske šole. Šele pred tablo si lahko dokazal, da si spoštovanja vreden učenec, ki je prinesel kar nekaj znanja s seboj na novo šolo.

Vojsko si služil v šoli rezervnih oficirjev inženirstva in stažiral v Šabcu, kjer si bil „komandir skele“ – poveljnik splava na Savi. Tako se je začela ena od tvojih karier, vojaška. Druga je bila tehnična: kot konstruktor si se v Mehanotehniki ukvarjal z vsem nam poznanimi vlaki, ko si začel s pisalnim strojem, pa smo te „ugrabili“ teritorialci, da si prišel na delo v Občinski štab za teritorialno obrambo na delovno mesto načelnika za operativno-učne zadeve. Na vajah smo te namreč spoznali kot marljivega častnika – v TO si bil razporejen že od leta 1969. Koliko vikendov in koliko noči smo prebedeli, ko smo izvajali organizirana usposabljanja teritorialcev, predvsem v zaledju občine Koper. Koliko časa si z nami prebil v šotorih, v učnih centrih TO, na usposabljanjih v organizaciji Pokrajinskih štabov TO, Republiškega štaba TO, koliko tvojih predlogov smo obravnavali, da smo lahko uspešno izvedli dejavnost, koliko načrtovanj vaj si izdelal, nas dopolnjeval … Včasih smo se celo spričkali, vedno pa smo ostajali v najboljših prijateljskih in službenih odnosih.

Kot vsi, ki smo bili zaposleni v stalni sestavi teritorialne obrambe, si imel tudi ti več pomembnih dolžnosti, tako si bil po vojni formaciji operativni oficir brigade TO, ob reorganizaciji TO si aprila 1991 delal v novoustanovljenem Območnem štabu TO Izola, ki je deloval na območju Slovenske Istre, nazadnje, po osamosvojitveni vojni, v kateri si bil aktivni udeleženec in tako imel status veterana. Nazadnje si poveljeval poveljniški četi 430. mornariškega odreda in dosegel čin majorja.

Za svoja prizadevanja si prejel tudi številna državna, vojaška, častniška in veteranska priznanja in odlikovanja tako v bivši državi kot v novi, ki si jo pomagal ustvariti v osamosvojitveni vojni.

Med tem časom si si ustvaril družino in z ženo Giano sta dobila dve hčerki, Bredo in Metko, ki imata že svoji družini, otroke in vnuke. Ponosen si bil na njih in rad si pripovedoval o njihovih uspehih.

V pokoju si še vedno nemirnega duha raziskoval tehnične zadeve, se učil novih veščin in nemalokrat popravil ali celo izumil kakšno napravo. Sam si se naučil ravnati z računalnikom, si priskrbel opremo in se naučil digitalizirati stare filme, tako da si marsikomu omogočil, da je z novo tehnologijo ohranil spomine v obliki starih družinskih posnetkov. Tudi sam si na filmski trak lovil trenutke, ki si jih doživljal s svojo družino. Ti filmi so neprecenljivi in ohranjeni bodo, da si jih bodo lahko ogledovali tudi tvoji prapravnuki. Tehnika je tudi v pokoju ostala tvoja prva poklicna ljubezen in na koncu postala tvoj hobi, v katerem si neznansko užival.

Bolezen pride vedno nepričakovano. Ne glede na tvoj večni optimizem, na voljo, da bi jo premagal, pride čas, ko je ne moreš več premagati. Žal.

Draga Giana, Breda in Metka, dragi vnuki Nika, Tea, Alan in Matija in pravnukinji Julija in Ema, v imenu nekdanjih sodelavcev, častnikov, veteranov in prijateljev ter v svojem imenu vam izrekam iskreno sožalje.

Janez, naj ti bo lahka zemlja domača.

Ljubo Benevol